Intervju z direktorjema dveh različnih generacij, a z enako ljubeznijo do umetnosti, galerije in lendavskega gradu

DUBRAVKO BAUMGARTNER

Začel je kot kustos in je aktualni direktor Galerije-Muzeja Lendava od 2018. Po zaključeni srednji šoli v Sombotelu je postal grafik, nato pa je nadaljeval izobraževanje v Ljubljani na akademiji, smer slikarstvo. Kot direktor je poskrbel, da je ohranil prizadevanja in dosežke svojih zelo uspešnih predhodnikov, nadaljuje pa v enaki meri in nadgrajuje v svojem slogu in s svojim pristopom. Z višjim kustosom dr. Zoltánom Kepejem Lendvaijem se uspešno dopolnjujeta in skrbita tudi za stalne galerijske in muzejske razstave ter izdajo publikacij. Njegov umetniški vzor je bil domači umetnik svetovnega slovesa István Galič, a je Dubravko ustvaril seveda svojo pot v grafičnem ustvarjanju.

FRANC GERIČ

Prehodil je pot od želje po delu v gozdarstvu do učitelja likovne vzgoje, študiral na pedagoški likovni akademiji ter končal študij na smeri menedžmenta kulture in andragogike. Naučil se je kamnoseštva. Na enem od službenih potovanj in med iskanjem dobrih idej se je srečal še s t. i. primitivnim ulivanjem v bron. V njegovem času so odprli Muzej meščanstva. Kot direktor je vodil Galerijo-Muzej Lendava od 1996 do 2013, skupaj z Lászlom Nemesem je bil ustanovitelj LindArta, saj mu je bilo vedno pomembno iskati talente in spodbujati domače ustvarjalce.

 

V prejšnji številki sem se pogovarjala z zakoncema in umetnikoma Király in o njunem pomembnem prispevku k temu, da je grad obstal in zaživel v skladu s svojo pravo vlogo, zato je že v začetku nastal pogumen in uspešen projekt vsakoletne mednarodne kolonije, ki je v bistvu povezal lendavski grad s pomembnimi ustvarjalci  in nabavil umetniška dela, ki so odprla vrata naši zelo uspešni galeriji. Vi ste nato to delo nadaljevali in poiskali ter našli nove možnosti za širjenje dobrega slovesa galerije in muzeja. S kakšnimi zahtevnimi izzivi sta se srečevala v svojem času in kaj je tisto, na kar sta še posebej ponosna?

Franc Gerič: Zame je bil pomemben izziv, kako to čudovito obmejno mesto nadgraditi. Grad je bil takrat ena od enot Kulturnih skupnosti Lendava. Leta 1996 so te enote šle vse na svoje: knjižnica, kino, kulturne dejavnosti, galerija in muzej. Vsi smo postali samostojni zavodi. Nekaj časa je trajalo, da smo te dejavnosti registrirali. In pri tem sem se vprašal, kam sem šel, saj sem imela  čudovito službo v šoli, zdaj pa je mrgolelo novih izzivov. Pomembno mi je bilo, da lahko nekaj konkretnega ponudim. Bili smo še brez stroke in prisiljeni, da povabimo zunanje sodelavce. Takrat se je Ferenc Király upokojil, njegovo delo pa je bilo potrebno nadaljevati in voditi kot samostojni zavod. K sreči smo bili deležni veliko razumevanja s strani občine, tudi madžarske narodne skupnosti. Vsi so nam pomagali. Tako smo v enem letu postavili galerijo in muzej na svoje noge. In od takrat je bil moj namen, da poskrbimo za strokovno plat. Vprašal sem se, kako postaviti galerijo in muzej ob bok vsem slovenskim. Trajalo je več kot 10 let, da smo definirali, kdo smo, kaj smo. Niso nas resno obravnavali, ker smo delovali na občinski ravni. Ker živimo v čudovitem perifernem mestu, smo morali narediti nekaj opaznega. S kolektivom smo se dogovorili, da opustimo slikarstvo in preidemo na bron. Tako je nastala edinstvena likovna kolonija v slovenskem prostoru in širše. Po drugi strani pa sem iskal kulturno dediščino kraja. Kaj nas kot zgodovinsko mesto še posebej pred javnostjo predstavi kot neko prioriteto? Takrat smo naredili faksimile prve tiskane knjige v Lendavi, torej Postilo Györgya Kultsárja. Likovna kolonija je dobila nov profil, denar pa smo dobili na razpisih, to je bila za tisti čas atrakcija. A zame to ni bilo dovolj, naslednji korak naj bi bilo iskanje svetovno znanih umetnikov, ampak smo bili še premajhni v primerjavi z narodno galerijo in muzejem. Svetovali so mi, naj poiščemo privatne zbiratelje in privatne galerije. Ko je postal Pécs prestolnica evropske kulture, so mi prišepnili, da imamo zdaj priliko pripeljati Vasarelyja v Lendavo. To smo tudi storili in jaz pa sem iskal še druge možnosti. Pri razstavi Dalija smo tako sodelovali z nemškim podjetjem. Kasneje smo pripeljali še Picassa, Rembrandta. In tako so mi nekateri povedali, da smo malo razvadili obiskovalce galerije, saj zdaj vsako leto pričakujejo, da jih s čim presenetimo. Izredno sem vesel, da je Dubravko moj naslednik. Odlično obvlada situacijo, redkokateri direktor je tako strokovno podkovan, kot je on, je svetovljan. Ne vmešavam se v nobeno stvar, sem pa član sveta Galerije-muzeja, prisoten pri strokovnih stvareh, politične in druge zadeve me ne zanimajo.

Dubravko Baumgartner: Temelje razvoja naše ustanove so postavili vsi moji predhodniki. Vsak na svoj način in po svojih zmožnostih, angažiranosti ter znanju. To, da je naš javni zavod eden izmed izstopajočih na kulturnem zemljevidu Slovenije, še zdaleč ni samoumevno. Zahteva veliko časa, odrekanj in prizadevanj za dobro naše ustanove in okolja, v katerem delamo ter ustvarjamo. Osebno sem, kar se tiče moje funkcije direktorja, najbolj ponosen na to, da je Galerija-Muzej Lendava v vseh teh letih postala sinonim za vrhunsko likovno umetnost svetovnega kova, obenem pa kraj, kjer zgledno skrbimo za ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine.

 

V enem od objavljenih člankov sem brala, da so galerijo drugi galeristi sprava podcenjevali samo zato, ker gre za galerijo v majhnem mestu. Danes vemo, da ima največji obisk od vseh galerij v Sloveniji, v njej pa si lahko ogledamo dela največjih svetovnih velikanov. Že iz časov, ko je galerija razstavljala dela avtorjev mednarodne likovne kolonije, pa potem po prvih razstavah velikih imen, kot so Rembrandt, Dali in druga, mi je bilo jasno, da smo posebni in veliki. Ko pa sem lani bila v MOMI v New Yorku in ponovno videla Warhola in Dalija, Mirója, Picassa in Chagalla ter dela drugih slikarjev, ki smo jih gostili v našem kraju, sem si rekla: pa kot da sem v Lendavi ali obratno, v Lendavi imamo New York ali pariški Louvre! Tam sem se še bolj zavedla, da se gremo res velike zgodbe. Kako zahtevno je dobiti takšne razstave tega formata v našo Lendavo, kako vama je uspevalo in kako uspeva tudi danes dobiti in izvesti te projekte?

DB: Ob tem vprašanju moram iskreno priznati, da je ob prvih razstavah velikanov svetovne likovne umetnosti marsikdo (tudi med priznanimi poznavalci likovne umetnosti) dvomil o izvirnosti likovnih del. Ko so ugotovili, kaj postavljamo na ogled, pa smo se praktično čez noč znašli v središču medijske pozornosti. Ampak naša usoda je taka, da smo kljub svojim izjemnim dosežkom obsojeni na to, da smo na obrobju države. Eminentna imena slovenske kulture namreč le redko obiščejo našo ustanovo. V vseh teh letih smo dokazali, da smo zaupanja vredna kulturna ustanova, ki lahko gosti najzahtevnejše razstave. To se doseže samo s trdim delom, sodelovanjem celotnega kolektiva in znanjem.

FG: Jaz sem bil izredno previden, ko smo uspeli vzpostaviti kontakte. Najprej sem moral zasebne galeriste in prijatelje povabiti k nam, da so videli, kje pravzaprav smo in da so videli, da imamo odlične pogoje: od zavarovanja do prevozov, vse na nivoju. Posebej pa sem bil opozorjen na to, da če se nekaj dogovoriš, to moraš brezpogojno izpolniti, popravnega izpita ni! To je dejansko posel. Uspeli smo jih pripraviti do tega, da smo najprej dali samo kavcijo, zgodilo se je tudi, da smo morali vzeti bančni kredit, ker nismo imeli v rezervi denarja. Danes veliko število obiskov prinese nek prihodek in ob odličnem županu, ki le-tega na koncu leta ne pobere, temveč pusti, da ga uporabijo za delovanje galerije, je tako lažje funkcionirati. Če je dober obisk, se da z njim pokriti stroške galerije. Vedno smo tako načrtovali, da mora od denarja vedno nekaj ostati za naslednje leto, saj če si resen kandidat in to tudi potrdiš s financami, potem si s tem zagotoviš, da pride razstava v Slovenijo. Poudarjam, pri tem ne smeš narediti nobene napake. Zaenkrat vse brezhibno funkcionira. Dodam lahko le to, da mogoče manjka še nekaj dodatne promocije, privabljanja obiskovalcev, saj na periferiji zagotovo nima nobena galerija toliko obiska. Pri nas bi morale to bolje izkoristiti turistične organizacije, tudi privatniki, ki imajo od tega koristi. Galerija je na dobri poti, sodelovanje pa je možno dvigniti še na višji nivo. Če ima kdo od tega koristi, potem se mu splača potruditi.

 

Kateri del izvedbe, da dobiš privolitev za razstavo v Lendavi in vse vmesne faze do odprtja razstave, je najzahtevnejši in povzroča največ skrbi ali pa največ dela?

DB: Za nas je pomembna vsaka razstava. Od ideje do uresničitve. In vsaka je na svoj način posebna in zahtevna. Pot od stene do stene oz. od žeblja do žeblja del je prepletena s pogajanji, vrednotenjem, zavarovanji, izvedbo postavitve. Vsak korak je zahtevnejši, kot si marsikdo predstavlja.

FG: Pomembno je, da imaš odlične informacije od različnih zbiralcev in galeristov. O njih ne morem govoriti, saj so me nekoč že na začetku opozorili, da bi lahko nevoščljivost, tekmovalnost privedla do tega, da bi drugi istemu naslovu ponudili več. Čeprav, ko te enkrat spoznajo, da si zanesljiv, ni več te bojazni. Prepričan sem, da Dubravko to odlično izvaja. Ni bil največji problem denar, kot bi pričakovali, temveč varnost. Torej, ko uspeš dobiti razstavo v Lendavo, moraš poskrbeti za varen prevoz in nato poskrbeti, da te ne okradejo. Vedno smo odlično sodelovali z našo policijo. In v svojem mandatu sem vedno razmišljal dve, tri leta vnaprej in skupaj z drugimi določil, kdaj bo kaj prišlo v Lendavo. Enako je v Dubravkovem mandatu in vem, da išče nove možnosti. Odkar so nas spoznali, nam tudi od zunaj ponujajo možnosti. Tudi v slovenskem prostoru so čudovite zbirke, a se vsi bojijo davkarije, potem kraje, nabave ustreznih dokumentov. Ko sem spoznal Györgya Zalo, po rodu Lendavčana, še v času Ferenca Királya, je bila na gradu spominska soba fotografij. Ko smo pa začeli z odlivanjem brona, pa nam je ponudila budimpeštanska galerija vse tiste manjše kipe. Takratni direktor mi je povedal, da lahko prosim vse, samo denarja ne. Tako si lahko danes obiskovalci ogledajo manjšo zbirko del rojaka Zale.

 

Vsi trije v intervjuju omenjeni direktorji (med vajinima mandatoma je direktorsko delo opravljala tudi Beata Lazar) ste tudi umetniki. Verjetno je pomembno, da živi v direktorju tudi umetnik, morda bolj razume in ceni pomen umetnosti ter daje prednost temu, kar je pomembno za umetnost in galerijo. Pomembna pa je tudi poslovna žilica. Kako sta se spopadla s to dvojno vlogo? Koliko časa še sploh ostane umetniku za ustvarjanje, če mora biti tudi poslovnež? Sta lahko ustvarjala ob svojem delu ali se posvetila h kakšnemu hobiju?

DB: Položaj direktorja zahteva celega človeka, tudi v njegovem prostem času. Vesel bi bil, če bi bilo manj birokracije, ki nam kroji vsakdan, če bi bilo več razumevanja za naše delo na državni ravni in veseli me, da imamo podporo v lokalnem okolju. Časa za likovno ustvarjanje je tako le za vzorec, predvsem priložnostno. Saj čas, ki ostane, namenjam svojim najbližjim.

FG: Jaz sem Dubravku že na začetku povedal, da ne sme na račun direktorskega mesta zanemariti svojega ustvarjanja. Zdaj je v najboljši formi za ustvarjanje. Žal njegovo direktorsko delo pobere čas za njegovo ustvarjanje. Jaz pa živim v svojem svetu, javnosti nisem ravno pokazal, kaj sem ustvarjal, morda mi je kiparstvo bližje kot slikarstvo, ampak oboje sem ustvarjal za svojo dušo. Promocija domačih in nekaterih tujih umetnikov mi je bila v veliko zadovoljstvo. Pomembno mi je bilo, da sem drugim poskušal omogočiti, da pridejo do veljave. Tudi moje pedagoško delo je bilo takšno, da sem poskušal pomagati mladim, npr. sedmim akademsko izobraženim, od arhitektov do slikarjev. Imamo pa dva kiparja na Hrvaškem (Gašparič), štiri ali pet jih je na Madžarskem, ena živi na Dunaju. Dubravko je s tem nadaljeval, vabili smo namreč diplomirane umetnike do 35 let, naj sodelujejo v koloniji za mlade talente. Nedavno smo predstavili 30. obletnico LindArta širši javnosti.  Skratka, sebe sem bolj videl kot gibalno energijo teh delovanj. Hoteti pomeni narediti – tega sem se držal.

 

Lindart je letos praznoval svoj 30. obletnico. Franc Gerič je z Lászlom Nemesem zasnoval idejno pot LindArta, s katerim ste se srečali kot mlad talent vi, Dubravko. Kaj je nekoč vam predstavljal LindArt, kako ga zdaj vidite kot direktor? Kaj pa vi, Franc Gerič? V katero smer se je razvijal, bi to smer zasukali drugače (koncept, smisel, način), če bi lahko in če bi bilo to smiselno?

DB: Zame je bila kolonija LindArt smerokaz za moje nadaljnje izobraževanje na področju likovne umetnosti. Zelo je namreč pomembno, da tovrstno nadarjenost učencev učitelji prepoznajo. Jaz sem imel srečo, da sta to bila Feri Gerič in Laci Nemes. Spodbujala sta mojo kreativnost, nadarjenost in me usmerjala. Zato sem tudi zaključil likovno gimnazijo v Sombotelu in Akademijo za likovno umetnost  v Ljubljani. Kolonije LindArt so bile dobrodošle seveda za mlade, še neuveljavljene umetnike, ki so lahko razvijali in nadgrajevali svoje znanje, obenem pa presegali kulturne, jezikovne in družbene okvirje. Prvotna zamisel mednarodne mladinske likovne kolonije LindArt je bila, da se predstavijo, uveljavijo, izobražujejo nadarjeni likovni ustvarjalci iz območja Lendave ter sosednje županije Zala na Madžarskem in iz sosednje Hrvaške. Z leti je kolonija prerasla lokalne in državne okvirje. Tako smo gostili udeležence z vseh kontinentov. V zadnjih dveh desetletjih pa smo na našem območju zaznali vrzel na področju izobraževanja likovnih smeri, ki se poglablja. Mladi se namreč zelo redko ali sploh ne odločajo za šolanje na področju likovne umetnosti. Zato smo se pred sedmimi leti odločili, da LindArt namenimo prvotnemu poslanstvu. Da v svet likovne umetnosti privabimo naše nadarjene najmlajše ustvarjalce. Tako smo k sodelovanju povabili osnovne šole na območju občine Lendava. Nastala je kolonija LindArt Junior, ki se je vsako leto udeleži približno 15 domačih osnovnošolcev, ki ustvarjajo v različnih tehnikah, ki jih v osnovni šoli še niso osvojili oz. spoznali. Posebej me veseli, da so nekateri udeleženci na različnih tekmovanjih na področju likovne umetnosti že dosegli zavidljive rezultate. Predvsem pa, da nekateri nadaljujejo šolanje v tej smeri. To kaže na to, da smo ubrali smelo pot.

Fran Gerič, Akt, bron

FG: Zame je bil vedno izziv, tudi ko sem bil učitelj likovne umetnosti, poiskati v vsaki generaciji talente. Če jih pravočasno ne odkrijemo, se ti ne bodo razvili. Tako smo se torej osredotočili na prave talente, veliko časa sem porabil tudi za to, da sem jih pripravil na sprejemne izpite. Pri tem smo bili zelo uspešni. Zelo sem hvaležen osebam, ki so podprle naša prizadevanja. Tudi učiteljski kolektiv je bil razumevajoč, če sem jim odpeljal učence, dijake. Hvaležen sem tudi akademskemu slikarju Lászlu Nemesu, ki je bil pripravljen priti v Lendavo, in od takrat, od prve likovne kolonije, je redno prihajal v vrtec in osnovno šolo, in s tem veliko prispeval. Mladim smo pomagali tako, da sem ustanovil Galičev sklad. Kdor je želel iti na likovno akademijo, je že v srednji šoli dobil štipendijo. Potem pa je prišlo do sprememb v politični sferi in prišlo je do izjav, da forsiramo določene, torej talente, oni pa da bodo omogočili štipendijo komurkoli, zato sem odstopil. Namesto občinskega denarja sem potem raje iskal sponzorje in prodajali smo dela teh talentov. Skratka vedno smo se znašli. Tudi vse te velike monumentalne kipe, ki smo jih takrat delali, so omogočili sponzorji iz Italije in podjetje Marmor Sežana. Ko pogledam vse projekte, ki sem jih omenjal že pri prejšnjih vprašanjih (Posztilla, Zala György), lahko rečem, da sem majhna utež na tej veliki tehtnici. Seveda je govoriti o sebi najtežje. Posebej moram poudariti, da je to ekipno delo, en sam človek veliko ne pomeni. Pri svojih sodelavcih sem vedno iskal to, kar znajo, ne pa njihove napake.

 

Mednarodna kolonija je praznovala svojo 50. obletnico leta 2022. Z ustanovitvijo galerije in koncepta mednarodne kolonije je postavila v času direktorja Ferenca Királya pomembno osnovo, iz katere je galerija rasla v to, kar je danes. Kakšna je vloga mednarodne kolonije danes v primerjavi s časom, ko je nastala? Kakšni so načrti za naprej?

DB: Z Mednarodno likovno kolonijo Lendava so bili nedvomno postavljeni temelji delovanja in razvoja same kolonije kot tudi naše ustanove. Mednarodna likovna kolonija je še vedno eden naših ključnih letnih programov, ki mu namenjamo levji delež časa in sredstev. Oplemenitili smo jo z znamenitim odlivanjem v bron, ki mu v Sloveniji ni para. Rezultati kolonije so izjemna likovna dela v umetniški zbirki našega zavoda, obenem pa so številne na ogled v stalni razstavi mansardne galerije lendavskega gradu. Ob tem moram poudariti, da gre za edinstveno zbirko male plastike v bronu v državi.

 

Kaj predlagate vi, gospod Gerič, kako možnosti vidite danes za razvoj naše galerije in muzeja? Ste kaj pogrešali v svojem času vodenja galerije in muzeja?

FG: Zgodile so se velike spremembe. Tudi mi smo se prilagajali spremembam, ampak galeristi smo dolžni zaščititi naše umetnike, da njihova dela na končajo na napačnih naslovih ali pod ceno, hkrati pa smo jim dali primerne pogoje za delo. Npr. pri odlivanju v bron imajo odlične pogoje. Verjetno ne veste, da smo po petih letih morali oditi iz lendavskega gradu, ker so se sosednje pritožili, da jih motimo, da smrdi, ko kurimo vosek. Nismo dobili nove lokacije in bil sem prepričan, da bo celotna stvar propadla, če ne bi ponudil kot rešitev svojo klet v Čentibi. Na svoje stroške sem na drugi strani ceste zgradil nadstrešnico. Na gradu smo pripravili vse, kar smo lahko, žgali in odlivali pa smo v Čentibi. O vsem sem se pogovoril s sosedi, ki so bili razumevajoči, saj neposredno ob moji kleti ne živi nihče. Naredili smo jim spominsko obeležje po tistem hudem viharju, oni pa so bili ponosni, da v njihovi vasi ustvarjajo umetniki. Tako smo delovali 15 let. Odkar pripada stara šola pod gradom galeriji, smo celotno zadevo pripeljali nazaj. V preteklosti glede odlivanja nismo dobili podpore pri vseh županih, saj so bili mnenja, da je potrebno ukiniti odlivanje brona in likovno kolonijo, ker to ogromno stane. Na Madžarskem imajo neverjetnega župana, ki prav živi za to dogajanje in skrbi s svojim prijateljskim odnosom za kvalitetno sodelovanje, kar je posledično koristno za vse sodelujoče in za dejavnost samo.

Naslednja stvar so notranje rezerve. Vedno razmišljam o njih. Tu smo imeli dežnikarno. V mojem času smo odprli muzej na Glavni ulici. Še danes nekateri mojstri, ki so v njej delali, živijo, in vsi stroji, ki so razstavljeni v muzeju, so tako popravljeni, da bi jih lahko uporabili. Želeli smo prodajati dežnike ali narediti poslikave ali bi se zgodil del izdelave pri nas. To bi bila turistična atrakcija, ker smo vsi malo pozabili na to edinstveno balkansko tovarno. Imamo ideje, ampak kako narediti iz tega novo delovno mesto in izkupiček, pa je spet novo vprašanje. Imeti morate ljudi, ki se na to razumejo. Zato pa je pomembno imeti dobre učitelje likovne vzgoje, ki se s talenti ukvarjajo tedensko. Problem Lendave je, da nismo povezani na področju likovne umetnosti. Na mladih je, da to storijo. Prav tako smo premalo povezani na področju turizma. Mnogim na tem področju manjka vsakodnevni likovni okus. Novodobni milijonarji imajo premalo znanja o likovni umetnosti. Redko kupijo delo naših lendavskih umetnikov. Vsiljevati je nesmiselno, vprašanje je torej, kako se tega lotiti. Tudi z osebami, ki se k nam priselijo in imajo kakšno pomembnejšo vlogo, je potrebno stopiti v kontakt in jih povabiti, da spoznajo naše delo. Največji težava na gradu je trenutno to, da bi nujno potrebovali še kakšnega kustosa, postavljalca slik ipd.

 

Kaj pa osebne želje? Morda se vam je ob tako velikih imenih želja že izpolnila, pa vendarle, koga bi si  želeli gostiti v naši galeriji, katerega umetnika, če bi bilo odvisno samo od vas? Kdo vam je blizu ali vam je osebno zelo všeč?

DB: Želja je toliko, kot je imen velikanov svetovne likovne umetnosti, ki jih pri nas še nismo gostili. Z vabili se trudimo po najboljših močeh in finančnih zmožnostih. Pustite in pustimo se presenetiti.

FG: Pri tem so različni pogoji, kaj pripeljati. Pogrešam razen Rembrandta, kakšne skandinavske umetnike, ampak to ogromno stane, da bi si privoščili. Npr. kakšen Frans Hals. Dubravko ima dobre kontakte z enim najbolj bogatim Budimpeštancem. Tako smo iz njihove čudovite zbirke dobili slike za eno od razstav. Ni nujno, da pripelješ samo enega predstavnika neke smeri, lahko jih je več, da gre za heterogenost, ali pa koga od teh danes najbolj atraktivnih mlajših ustvarjalcev.

Pogrešam tudi kakšne keramike. Dubravka sem angažiral, da ustvari kaj s švicarsko keramiko. Blizu Monoštra je Magyarszombatfa/Soboška ves, v kateri je odlična tovarna keramičnih peči. Oni so nam delno tudi sponzorji, zato tudi vsako leto povabim k nam po enega njihovega keramika. Ferenc Király še vedno sodeluje, a ustvarja doma.

 

Poseben izziv je direktorju skrbeti tudi za zgradbo, za grad. Oba sta se morala ukvarjati s sanacijo in njegovim vzdrževanjem. Kakšnega »zdravja« je danes? Kaj in kakšno podporo potrebuje v bližnji prihodnosti?

DB: Zagotovo se vsi strinjamo, da je grad biser našega mesta, ki si zasluži nenehno skrb. Zob časa ni prizanesljiv in načenja njegovo podobo. Lastnica objekta je Občina Lendava, s katero zgledno sodelujemo pri načrtovanju dolgoročne prenove poslopja in okolice. Del nam je uspelo prenoviti – denimo obzidje gradu, ki je postalo priljubljeno območje za kulturne in družabne dogodke v mestu. V prihodnosti si želimo prenove grajske kapele in za to tudi proučujemo finančne možnosti.

FG: V mojem času se je jugovzhodni del posedal, imel je težave s statiko. Takrat smo uspeli na mednarodnem razpisu. S tem denarjem smo poskrbeli, da smo poglobili in utrdili temelje. Lani pa je Lendava dobila 500.000 evrov sredstev za ureditev dvorišča in za lep razgled ter za varen prihod in odhod obiskovalcev. Prepričan sem, da bo ta objekt še dolgo stal. Po drugi strani pa, če se želiš sprehoditi, greš malo »v naravo« in si ogledaš zunanje skulpture. Vzdrževanje je na nivoju. Mogoče pogrešam to, da ko pridejo turisti, ni bifeja, da bi se okrepčali, ampak se to menda finančno ne izide. Notranji prostori so zelo skrbno vzdrževani in čisti. V mojem času smo potem za stalno zbirko pripeljali še orožje iz Budimpešte. Tudi Zoltan Kepe vlaga veliko truda v dogajanje in skrbi za strokovnost. Potrebujejo pa več zaposlenih, ker je zelo težko voditi dve tako pomembni in obsežni dejavnosti. Če bi bilo več denarja, bi se morda dalo tudi dvorišče drugače urediti, manjka del obzidja, vrata, to, kar je nekoč bilo.

 

Lahko izvem od vaju vsaj po eno anekdoto, verjamem, da jih je cel kup, ki se je zgodila v času kakšne pomembne razstave ali ob obisku kakšnega posebnega gosta? Bralce Lindue bi to gotovo zanimalo.

DB: Anekdot in dogodkov je bilo v preteklosti zagotovo veliko, ampak težko bi posebej izpostavil katerega izmed njih. Je pa za našo ustanovo bilo zahtevno obdobje pandemije. Soočali smo se z zaprtjem vrat za naše obiskovalce, omejitvami in delom na daljavo. Spomnim se, da smo takrat gostili izjemno razstavo Giorgia de Chirica, ki je bila zaradi ukrepov za preprečevanje Covida-19 žal na ogled le kratek čas. Ko smo načrtovali omenjeno razstavo, nismo niti slutili, da bomo priča epidemiji svetovne razsežnosti. Zanimivo naključje je bilo, da so razstavljene grafike v galeriji lendavskega gradu prikazovale praznino. V mestih, na ulicah, trgih. Nekaj dni po odprtju in kmalu zatem ob zaprtju razstave, smo bili priče prav taki praznini v našem vsakdanu. Ta razstava ima zame tudi simbolno sporočilo, saj jo je prav zaradi epidemije mogoče razumeti povsem drugače, globlje. Žal mi je, da je ni videlo več obiskovalcev. Razmišljam o tem, da bi jo morda ponovili.

FG: Jaz bi uporabil kar kralja Matjaža. Veste, da je bil celo dvakrat na gradu? Obstajajo tudi pisni dokazi. V Črni na Koroškem sem bil na obisku. Oni so naredili iz tega celo zgodbo: tam naj bi bil pokopan in ne vem še kaj, skratka cela atrakcija brez dokazov. Mi pa imamo dokaze, pa se nič ne zgodi. To je torej naša rezerva, to bi lahko uporabili. Že iz bronastega obdobja imamo dokaze, da so ljudje vedno želeli tu živeti, da je kraj privlačen. Manjka nam torej ta srednjeveški duh, tega moramo še pokazati, ker neka ekskluzivna lendavska elita ne obstaja. Imeli pa smo veliko izobraženih ljudi, to je res. Nismo pa dovolj organizirani. Imeli smo sicer dve, tri leta grajske večere, ki so skrbeli za neko dogajanje (organizirala jih je madžarska narodna skupnost).

 

Vidim, da ste aktivni tudi v pokoju. Kakšni so torej vaši načrti v povezavi z umetnostjo? Imate še kakšne druge hobije?

FG: Rad iščem kontakte, ne glede na to, če sem v lovski ali ribiški družini, nisem trofejni lovec. Bil sem v Južni Afriki, pa še kje, a nisem iz principa nikjer lovil, hotel sem doživeti samo atmosfero dogajanja in kraja. Enkrat sem zasebno potoval na Japonsko, v Tokio. Ta pot je prispevala k temu, da sem pripeljal v Lendavo Shungo. Nekateri so mi po razstavi hudomušno komentirali, da toliko spolnosti na našem gradu niso videli še nikoli kot takrat. Dve leti smo gostili Takumija Matsumoto, ki je profesor na likovni akademiji v Tokiu, in me je leta vabil na obisk. Imel pa sem tudi prijatelja iz Budimpešte Andrása Morgosa, ki je delal v narodnem muzeju. On pa je bil inovator, restavriral je s sladkorjem. To inovacijo je prodal Japoncem, ti pa so ga angažirali za šest let na fakulteti, da je uvedel v delo njihove študente, tri leta pa je delal še v Seulu v Južni Koreji. Tudi njega sem obiskal, saj sem bil na Japonskem kar tri tedne. In takrat sem svojim fantom doma povedal, da ne bom prišel domov tako dolgo, dokler ne bom priskrbel Lendavi te razstave, Shunge iz 16. stoletja. Imeli smo srečo, razstava je z ladjo do nas potovala več kot mesec dni. V kontejnerjih, ki so prispeli potem v Budimpešto, nato sem jaz na carini to prevzel in potem smo se lotili instalacije. Ta razstava nam je prinesla največ prihodka.

V Lendavi se nimamo kaj pritoževati, saj je polna dekorativnih umetnin, kipov, slik in zanimivih zgradb. Na splošno menimo, da lepega ni nikoli dovolj, zato je zelo pomembno, da nas zanima vse, kar služi lepoti mesta. Razvijanje okusa. Duh in vidik meščanstva. Obstajajo posamezniki, ki so jim bolj všeč mirne harmonične oblike kot gibljive, animirane podobe. Nekateri umetniki si ne želijo soustvarjanja z drugimi ali si deliti slavo. Minili so časi, ko je umetnik ustvarjal predvsem v čast Bogu. Umetniku naj pripada slava, ker je delal, ker je ustvaril lepoto, on je prejemnik priznanja in lovorike. Zasluži si pozdrave in občudovanje množice v vsakdanjem življenju.

 

Vam sploh ostane kakšna minuta časa zase? Jo porabite za ustvarjanje ali imate še kakšen skrit hobi? Ali pa se poskušate predati brezdelju za kakšno uro, da si povrnete energijo za delo?

DB: Prosti čas namenjam svojim najbližjim, ki me podpirajo pri mojem delu, potovanjem in prenovi domačije. Rad odkrivam nove kraje, zgodbe mest, njihovo kulturno in zgodovinsko dediščino. To je zame sprostitev in navdih za delo ter ustvarjanje.

Intervju pripravila: GABRIELA ZVER 

Objavljeno v:  Intervju z direktorjema dveh različnih generacij, a z enako ljubeznijjo do umetnosti, galerije in lendavskega gradu. Lindua, 2025, letn. 19, št. 27, str. 8-16. 

Revija Lindua: https://www.kl-kl.si/lindua/