Leta 1992 sem spoznala v prevajalskem taboru na Madžarskem Endreja Kukorellyja, ki me je prosil, naj mu prevedem nekaj odlomkov iz knjige Obrežje spomina/A Memoria-part. Ker me je prevajanje res zanimalo, nisem bila v taboru kar tako, sem se lotila prevajanja. Besedila (izvirnik, slovenski prevod in še druge prevode) je poslal mednarodni komisiji (Društvo slovenskih pisateljev), ki je odločila, da bo tistega leta nagradila z mednarodno nagrado s kristalom Vilenice prav Endreja Kukorellyja. Seveda sva se oba veselila uspehu. On, ker je bil prejemnik nagrade, jaz, ker sem kot študentka smela sodelovati s prvimi prevodi.
Ta uspeh je potem dal zagon najinemu nadaljnjemu sodelovanju. V času, ko sem končevala študij in začela delati, sem vzporedno prevajala zbirko kratke proze, ki je dobila v slovenščini naslov Obrežje spomina. Sledilo je iskanje založbe, z dvema sem se dogovarjala in uspelo nam je izdati zbirko z mariborsko založbo Obzorja. Tako je Endre ponovno bil povabljen kot gost v Vilenico 1998. To smo izkoristili tudi za predstavitev knjige, in sicer sva sodelovala z urednikom Bojanom Ostercem. Tako smo trije poskrbeli za predstavitev knjige z branjem odlomkov na Štanjelu in s pogovorom, neke vrste tiskovno konferenco, v prostorih Lipice.
Endreja pa smo nato še dvakrat z mojim posredovanjem gostili v Lendavi, kjer sva bila gosta lendavske knjižnice (pogovor je vodila Judith Zagorec Csuka), jaz pa sem poskrbela, da je bil pisatelj gost tudi naše šole (Dvojezične srednje šole Lendava), saj so naši dijaki prevajali nekaj odlomkov iz takrat sveže zbirke kratke proze H. Ö. L. D. E. R. L. I. N. Povabili pa smo tudi Andreja Blatnika, saj smo tako spoznali avtorja dveh sosednjih držav in smo tako prevedli odlomke proze iz Blatnikove zbirke v madžarščino. Glej starejšo objavo. 😊
Komentarji
Objavite komentar