Lendavčani smo ponosni na domačina, Prešernovega nagrajenca, Draga Ivanuša

Drago Ivanuša je ustvaril skladbe za godalni kvartet, klavir, harmoniko, trobento, marimbo, klarinet, oboo, francoski rog, različne glasove, pevski zbor in simfonični orkester. Kot skladatelj in izvajalec je ustvaril in izvedel veliko samostojnih projektov in sodeloval z mnogimi znanimi slovenskimi ustvarjalci s področja glasbe, filma, gledališča in plesa. Izdal je kar nekaj samostojnih albumov. Napisal je glasbo za več kot 120 gledaliških predstav in okoli 100 televizijskih oglasov. Gotovo ste slišali za filme, kot so npr. V leru, Kruh in mleko, Ruševine, Circus Fantasticu, Srečen za umret. Zanje je napisal filmsko glasbo. Poleg Prešernove nagrade (2023), za katero je bil nominiran zaradi vrste projektov v letih od 2019 in 2022, je prejel tudi nagrado vesna za glasbo v filmih Ruševine (2004) in Circus Fantasticus (2010) ter druge nagrade: zlata ptica za dosežke na področju gledališke in filmske glasbe leta 1999, AGRFT nagrado zlatolaska leta 2002 ter dve nagradi za najboljšo glasbo na Slovenskem oglaševalskem festivalu SOF leta 2000 in 2003. Za več obiščite spletno stran: https://www.dragoivanusa.com/

S kakšnimi asociacijami, pozitivnim nabojem povezujete Lendavo? Je prostor, ki predstavlja vaše otroštvo, najstniška leta. Kaj pomeni Lendava po vseh teh letih, na kaj vas spominja in kaj vas morda v njej moti?

V Lendavi sem živel do leta 1984, ko sem odšel na šolanje v Maribor. Od leta 1989 živim v Ljubljani. Kljub temu je Lendava globoko v moji duši in otroška leta so nepresahljiv vodnjak spominov in nostalgije. Lahko bi rekel, da je za razliko od ljudi, ki v Lendavi živite, moja Lendava mesto fantazije in preteklosti. To so sedemdeseta, osemdeseta leta, mirne, zaspane socialistične Lendave. Hodili smo na spidvej v Petišovce in mulci oprezali za avtogramom Ivana Maugerja, takratnega spidvejskega šampiona. Z Mitom Hajdinjakom, žal že pokojnim Robertom Ščapom in Emilom Palom smo imeli prve bende, z mentorstvom tudi že pokojnega glasbenika Vilija Herženjaka. Življenje takrat je bilo nedolžno in lepo.  Zato Lendavo danes seveda večinoma idealiziram, sem pa tudi kritičen. Nekdo bi rekel, kako kritičen, če pa ne živi tukaj. Ravno zato. Ker z razdalje vidim bolje in drugače kot nekdo, ki je potopljen v okolje in nima distance. Enako kritiko sprejmem za Ljubljano, ki je zdaj moje mesto in do katerega sem tudi kritičen, ker je tako prav. Še vedno prijateljujem s prijateljicama iz otroštva, Edith in Anito Szunyogh in ko me obiščeta v Ljubljani ali jaz njiju v Lendavi, me obveščata o tekočem dogajanju v mestu. Za Lendavo me je včasih strah, da bi izgubila tisto, kar jo je v preteklosti najbolj krasilo: sožitje različnih narodov in kultur, večjezikovnost, lendavščino, tolerantnost in empatijo. Tudi Lendava ni imuna na škodljive vplive politike, medijev in pritiska ideologije kapitala. Za vrednote in dosežke je treba skrbeti, jih gojiti in vzgajati.

Vaša biografija je tako bogata, da je težko izpostaviti stvaritve in uspehe, preprosto je to nemogoče, zato sprašujem vas. Na kaj ste v svojem ustvarjanju ali življenju najbolj ponosni? Kaj je vaše glavno poslanstvo? In kdaj ste najbolj uživali?

V glasbo me je zanesel niz srečnih okoliščin, katerih akterji so bili tudi nekateri Lendavčani. Najprej moja učitelja harmonike in klavirja na lendavski glasbeni šoli Ignac Maučec, sicer iz Bogojine, in lendavski Finec Franc Toth, brez katerega prav gotovo ne bi postal glasbenik. Za mojo prvo gledališko izkušnjo je odgovoren motor lendavske kulture Rajko Stupar, ko sem kot osnovnošolec nastopal v predstavi Partizanski miting.  Pa takratna ravnateljica glasbene šole Suzana Kocuvan in Leona Bašovič Gerenčer, ki me je pripravila na sprejemne izpite za Maribor, pa tudi Tanja Vajda na osnovni šoli. Takratno okolje je bilo nadvse stimulativno, učitelji so smeli biti tudi vzgojitelji, kar je veljalo tudi za Dvojezično osnovno šolo Drago Lugarič, šolo ki je bila že takrat fenomen, zaradi uspešnosti dvojezičnega pouka.

Težko opredelim kaj zelo določenega, na kar bi bil ponosen, najbrž na vse skupaj, na to, da počnem nekaj, kar ni služba, temveč ljubezen. Veliko truda je bilo vloženega, nenehnega učenja in radovednosti. Nikoli nisem dokončno zadovoljen, gojim včasih naporno samokritičnost, ki je nujna za napredek. Zame je moje glasbeno življenje svojevrstna avantura. Mogoče najbolj uživam v prosti improvizaciji, sam ali z drugimi. Takrat se vse naučeno in vsa fantazija zlijejo v en trenutek.

 

Kako nastane vaše umetniško delo? Izhajate iz kakšnega motiva, teme, drugega literarnega dela ali pa se v ušesih pojavi neka melodija? Je težje s kom soustvarjati ali pisati iz lastnega vzgiba?

To je zelo različno in relativno. Če skladam za gledališko ali plesno predstavo, je delo pogojeno s kontekstom gledališkega teksta, režije, igralk in igralcev. Pri filmu je proces zelo drugačen, na montažni mizi, oziroma za računalnikom, danes z možnostjo več verzij montaže, vplivom producenta in drugih okoliščin. In večna bitka s časom. Te okoliščine so zelo raznolike in zahtevajo veliko prilagajanja in spretnosti, kako doseči najboljši izid. Pri lastnih projektih je veliko svobode, pa tudi velika odgovornost, kam usmeriti naslednji korak. Ti projekti so dejanski odraz mojega umetniškega in bivanjskega pogleda in so nujni za ravnotežje med sodelovanjem z drugimi in samostojnim delovanjem.

 

Umetniške vrste in zvrsti, v katerih se izražate, so tako različne: pišete svojo glasbo in za različne glasbene zasedbe, film, gledališče, plesne predstave, oglase. Koliko se razlikuje pisanje glede na zvrsti, žanre glasbe ali zasedbe? Kaj je bolj zamudno, kaj je večji izziv, kje ste lahko bolj kreativni, kaj je najtežje ustvarjati?

V gledališču se začne z idejo, besedilom, pogovori ... Potem so vaje, pridejo igralci, ki imajo svoje ideje in na koncu je režiser, ki te ideje izčisti in umesti v celoto. Pri lastnih projektih gre ponavadi za daljši proces razmišljanja, igranja, poskušanja in ko ideje dozorijo, nastopi uresničitev. Priprave na solo pianistični priojekt La Bête Humaine (Človek zver) so trajale dve leti do posnetega albuma in koncertov, ki so sledili.

Najtežje je ustvarjati takrat, ko se zgodi, da je že začetna ideja zgrešena in ni poti nazaj. Takrat se vsi mučimo in komaj čakamo konec. Na srečo je bilo takih projektov izjemno malo, mogoče dva, trije v tridesetih letih.

 

Poleg glasbe imate gotovo radi še kakšno drugo vrsto umetnosti, katero? Verjetno jo zlahka povežete z glasbo. Kako je z literaturo? Imate kakšen najljubši roman?  

Literatura je prav gotovo moja ljubezen. Berem vse živo, od romanov, esejistike, filozofije, do poezije. Berem že od zgodnjega lendavskega otroštva in to je tudi posledica kulture branja, ki smo jo dobili z Bralno značko in dobrimi pedagogi v osnovni šoli in kasneje. Težko se odločim za samo en roman, raje omenim nekaj avtoric in avtorjev: Lawrence Durrell (Aleksandrijski kvartet), vsa literatura Jorgea Luisa Borghesa, končno sem prebral celotnega Don Kihota (štiri knjige), dela Virginie Woolf (2018 sem za MGL Ljubljana napisal libreto in glasbo za muzikal po njenem romanu Orlando, vsekakor poezija Anje Zag Golob. Zadnje čase me navdušuje branje del avstrijskega filozofa Roberta Pfallerja, ki se na skrajno zanimiv način ukvarja s temami današnjega časa. Enako velja za slovensko filozofinjo Alenko Zupančič in Mladena Dolarja. Druga velika ljubezen so filmi, v zbirki jih imam nekaj tisoč. Vse našteto se prepleta, hote ali nehote, zavedno ali nezavedno z mojo glasbo. Tisoči vzgibov in valovanj iz literature, filmov, ki jih niti ne prepoznavam, sodeluje pri mojem ustvarjanju, podobno kot to počnejo izkušnje, ki jih človek pridobiva v vsakdanjem življenju in ob opazovanju narave.

 

Ponosni smo na to, da ste prejeli potrditev za svoje delo, torej Prešernovo nagrado. Kaj vam taka nagrada omogoča, kakšna vrata vam odpira? Se kažejo v vašem ustvarjanju kakšne nove smernice,  nove poti ali pa boste po nadaljevali ustvarjalno pot v skladu z navdihom, ki bo narekoval nadaljnjo pot?

Taka nagrada je vsekakor lepa stvar, imenovana po pesniku, ki ga zelo cenim in občudujem. Predvsem njegov humanizem, svetovljanstvo. In kritičnost, ki je za umetnika nujna. V 19. stoletju je bil boj za slovenščino težek, Slovenci so živeli v Avstriji, vladala je cenzura. Hkrati je Prešeren študiral na Dunaju, imel dostop do svetovne literature in ne da bi se v celoti zavedal, postal njen del. Razsvetljenstvo je bilo še sveže, enako francoska revolucija in industrijska revolucija. Morda nam danes primanjkuje velikega duha, živimo v fragmentiranem času, polnem praznih informacij, s katerimi ne vemo, kaj bi počeli. Danes se je težko politično in socialno orientirati. Ljudje večinoma begajo od ene populistične obljube k drugi.

 

Ljudje si vas bodo zapomnili tudi kot osebo, ki je uspela pojasniti javnosti, kako pomembno je za Slovenijo, da pridobi aparat za zdravljenje s celično terapijo CAR-T. S svojo angažiranostjo in prepoznavnostjo ste pomagali mnogim, ki jim bodo kmalu omogočene terapije. V enem od intervjujev ste povedali, da umetnost iz človeka izvabi resničnost in pomaga ljudem na mnoge načine. Dejansko tako bolezen kot umetnost zahtevata neko iskrenost, kajne? Umetnost zdravi v vsakem primeru. Kaj vse lahko pripišemo umetnosti, kaj vse nudi, predvsem vam?

Naj takoj povem, da nisem pristaš tovrstnega zbiranja denarja. Kam bi pa prišli, če bi ljudje nabirali denar za to in ono, kar je splošno družbenega pomena. Zato so davki. Drugo pa je, če odpove politika in se stvari ne premikajo. Torej do te izjemne akcije je prišlo iz nuje, saj terapija CAR-T za mnoge bolnike z rakom pomeni zadnjo rešilno bilko. Izkazalo se je, da je družba še vedno sposobna sočutja in razumevanja. Paradoksalno je, da so ti isti ljudje večinoma zelo naklonjeni populističnim obljubam politikov za nižanje davkov. In nastane začaran krog. Potrebujemo učinkovito delovanje države, strokovnost, brez korupcije in odtekanja sredstev. To je stvar politične in državljanske kulture, ki jo žal najeda strupena ideologija pohlepa in egoizma, ki se potem korigira z velikodušnostjo dobrodelnosti. Zelo nevarna je tendenca uničevanja javnega zdravstva, saj s tem posledično drage terapije kot je CAR-T ne bodo več dostopne vsem.

Zato sta bolj kot kadarkoli potrebni umetnost, filozofija, potrebno ni le delovanje, temveč predvsem dober razmislek. Le na tak način bomo ohranili svojo človečnost in se zoperstavili vojnam in pohlepu neoliberalnega kapitalizma. Na koncu ne gre pozabiti podnebnih sprememb in katastrofalnih posledic, ki sledijo ob neukrepanju. Vsi se problema zavedamo, težko se pa odrečemo stvarem, ki problem ustvarjajo. Ni veliko razlogov za optimizem.

 

Bodimo še malo vizionarski. Kot družba smo na nekem razpotju, živimo v kaosu vrednot, kar vpliva tudi na umetnost. V katero smer se spreminja umetnost, kako se spreminjamo poslušalci, bralci, gledalci? Do kaosa prihaja vedno znova, to je pač cikel zgodovine. Brez umetnosti ne moremo živeti, tudi če se tega vsi ne zavedajo. Kaj bodo cenili in razumeli ljudje npr. v tem stoletju? Bo to res samo še neka instant umetnost ali pa bo uspela preživeti tudi t. i. visoka umetnost?

Priča smo bliskovitemu razvoju umetne inteligence. Tukaj se poraja nešteto vprašanj in dilem. Nekaj je že sedaj gotovo, gre za neustavljiv razvoj, in drugo, smer razvoja bo narekovana s pravili kapitala. Že sedaj se začenja boj za delovna mesta, ki jih lahko potencialno zasedejo stroji, tukaj so vprašanja intelektualne lastnine, varovanja zasebnosti in še mnogo drugih vprašanj, na katera nimamo odgovora.

Če vprašate ustvarjalca, umetnika, vam bo seveda zagotavljal svojo edinstvenost in nenadomestljivost. Nisem prepričan. Sem bolj pesimist, najbrž bo veliko stvari, na področju oblikovanja, uporabnih umetnosti izdelovala umetna inteligenca. Vsaj na začetku bo izvzeto leposlovje, poezija iz enega samega in preprostega razloga, da to področje ni kapitalsko dovolj pomembno in ga bodo še naprej obvladovali ljudje. Podobno velja za umetniško glasbo. Pop glasbo in glasbo za namene komercialnih vsebin bo izdelovala UI. Ne smemo pozabiti, da se UI uči od nas, ljudi. In uči se tudi iz naših napak.

Morda bo v prihodnosti, kot v filmu Ridleya Scotta Blade Runner iz leta 1982, stroj – robot bolj human od človeka.

Intervju pripravila: GABRIELA ZVER

Objavljeno v:  IVANUŠA, Drago - Lendavčani smo ponosni na domačina, Prešernovega nagrajenca, Draga Ivanuša. Lindua, 2023, letn. 17, št. 25, str. 13-17. 

Revija Lindua: https://www.kl-kl.si/lindua/