Ko pade Miroslav Gumpek v svet politike, mu ne preostane veliko izbire, čeprav se tega takrat še ne zaveda. Skozi njega spoznamo tudi človeka, ki prihaja iz šolstva, učitelja, njegove tipične stanovske težave in izzive, spoznamo pa tudi stereotipne sanje slovenske družine. Vsi ti izzivi skozi razvoj zgodbe postanejo pritiski, ki jih Miroslav mora zdržati. Nekajkrat se skozi delo pojavi motiv vzdržljivosti oz. definicije moškosti, kot jo vidijo na podeželju, saj se v vseh svojih težkih trenutkih spomni besed svojega dedka: »Če si ded, boš nareda!« Miroslav Gumpek v svoji osnovi ni pokvarjen, niti ni pretirano ambiciozen; le toliko, da bi svoje življenje vendarle rad osmislil, nadgradil, če bi mu to okolje dopustilo. Ker pa njegovega iskrenega angažiranja v času vojne za Slovenijo nihče ni opazil, morda zaradi kakšne drobne, njemu neznane zamere, se odloči za kandidaturo na državnozborskih volitvah.
Ko ga preseneti novica, da bo postal minister, čeprav je menil, da obstajajo boljši kandidati, sprejme to vlogo z določenim spoštovanjem. Kmalu ugotovi, da mu zaposleni v njegovem kabinetu nočejo ali ne zmorejo vračati spoštovanja, saj so po dolgih letih službovanja na določeni poziciji postali takšni, kot postanejo družbeni veljaki: radi zlorabijo svojo moč in si domišljajo, da vedo več kot drugi že samo zato, ker so (pre)dolgo na določenem položaju. To velja tako na državni kot lokalni ravni in drugih pomembnih družbenih položajih. Avtorica ne izbira med spoloma, oba oblikuje z enako mero ironije.
Romana ne moremo uvrstiti le med politične romane, je tudi družbeno kritični roman, saj postavlja ogledalo slovenski družbi, njenemu malomeščanstvu, majhnosti, podeželskosti. Prav ta aspekt bo vplival na to, kakšno odločitev bo Miroslav Gumpek na koncu sprejel. Pritiski družbe in celo lastne družine potisnejo Miroslava do točke, da se odloči, kot se. In ker ves čas spremljamo njegov psihološki razvoj in njegovo osebnostno transformacijo, ima delo lastnosti tudi psihološkega romana. Prav tako dodobra spoznamo glavne protagoniste, ki so sposobni v delu presenečati in jim na podlagi vsebine romana lahko izdelamo psihološke profile.
Poglejmo še jezik romana. Ni nobene nepotrebne telovadbe z jezikom, umetnih tvorb, posebnega besednega reda ali čudnega besedišča, s katerim bi se lahko avtorica po nepotrebnem postavljala. Dober jezik odlikuje to, da lahko bralci tudi preko jezika sprejmejo literarno osebo, ker deluje verodostojno, pa naj je v ozadju še toliko ironije. Hkrati pa nas avtorica nehote veliko nauči, saj mimogrede spoznamo nove besede, celo avstralske, ne le slovenske. Literarne osebe definirajo tudi njihova imena in bralci jim verjamemo. Priimek že kar sam po sebi kliče po tem, da je Gumpek naš človek, preprost, malce naiven, a poštenjak, dokler mu na koncu ne nastavijo pasti in se mora odločiti, ali bo še naprej to, kar je bil, preden ga je umazala politika, ali pa bo klonil pod pritiski družbe in družine. Nič mu ne pomaga, da je drugače inteligenten, izobražen, le angleščina mu ne leži in zaradi vzhičenosti nad tem, da so ga izbrali za ministra, postane površen, spregleda datum, kdaj se lahko vseli v svoj kabinet. Taki malenkosti ga drago staneta. Poleg naivnosti, seveda. Psihološko ga bo premagal celo njegov snemalec, do katerega ima Gumpek takšen očetovski odnos, saj ceni vsako delo, hkrati pa ne more verjeti, kako snemalec nikoli ne poskrbi za svojo podobo, tudi ko gre »zares«. In prav to spoznanje na koncu romana še posebej boli. Miroslav celo življenju vzgaja dijake tudi z zglednim obnašanjem, z delom, k temu spada tudi javna podoba. Snemalec se z naštetim ne ukvarja, njemu gre le za to, da si bo ustvaril čim boljše možnosti za delo in zaslužek, zato Miroslava toliko bolj boli, ko izve, kdo vse je spadal k ekipi, ki je poskrbela, da je postal poskusni zajček skrite evropske operacije. Mislil je, da zna oceniti ljudi, pa se je krepko uštel. Eno je delati z otroki in z odraslimi v šolstvu, drugo pa je sklepati posle s politiko.
Prav v drugem poglavju jezik avtorice dodatno zasije, saj je ta del vredno brati ponovno. Prvič, ko bralec še ne ve, kdo je Vanessa in zakaj uporablja jezikovni kod, ki na trenutke zazveni precej enciklopedično. Morda bralca nehote zavedeta drugi dve spremljevalki slovenske delegacije, ki sta ves čas na svojem egotripu, prepametni za ta svet in tako zelo pomembni, da nam Vanessa zaradi svoje profesionalnosti in netekmovalnosti postane s svojim ustrežljivim izražanjem, polnim uporabnih ali zanimivih podatkov celo simpatična in bolj človeška kot ženski, iz katerih kar bruhajo pripombe, svoje zajedljivosti in ljubosumnosti pa nista sposobni zakriti ali pa je celo nočeta.
Delo je vsekakor aktualno, saj avtorica domiselno vpelje v roman še temo problematike umetne inteligence.
Če bere bralec drugo poglavje tako, kot sem ga jaz, z vednostjo o koncu romana, se lahko zabava v dvojni meri. Uživa v tem, kako dolgo zna Vanessa s svojim komuniciranjem »zakrivati« svojo pravo identiteto, in v tem, da okolica tega ne prepozna oz. ne sme pokazati, da gre za režiran poskus. Ko misliš, da Miroslav kot moški ne more biti bolj naiven, Vanessa prilije na ogenj z izbrano besedno zvezo, ki seveda mora ustrezati zakonitostim haikuja, torej zgoščeni vsebini in številu zlogov. Miroslav za trenutek res pomisli, da je všeč Vanessi, kar laska njegovemu egu.
Avtorica romana prav domiselno ustvari zaplete, k temu dodatno pripomorejo tudi zanimivi argumenti avstralskega podjetnika slovenskega rodu in njegovih predstavnikov, ki se sklicuje na velikost države, na klimatske razmere in na majhnost Slovenije ter njihovih predstavnikov, da bi to lahko razumeli v izredno kratkem času obiska na celini, ki je tako oddaljena od Slovenije, da so skoraj vso petdnevno službeno pot, dobesedno samo na poti in nekem brezplodnem čakanju.
Na koncu vse, kar smo brali v prvem delu romana, dobi svoje mesto, tudi Gumpek. Mesto, ki ga sam nikoli ne bi izbral, če v to ne bi bil prisiljen. Sprejme igro, da jo bo lahko odigral do konca in imel od tega – vsaj nekaj. Kaj? Naj presodi bralec.
Avtorica rezencije (in povzetka): GABRIELA ZVER
------------------------------------------------------------------
POVZETEK
Agregat Norme Bale je v prvem delu politični roman, ki pa se v drugem delu prelevi v družbeno kritični roman, na koncu pa se konča kot kriminalka, vsebuje pa tudi lastnosti psihološkega romana. V njem srečamo teme, ki so povezane tako s politiko, kot s tem, da postavi avtorica družbi ogledalo, ki ga ni lahko sprejeti ali se z njim celo identificirati, prepoznati, ga sprejeti, moške in ženske vloge so enako (ne)dolžne. Stvarnost omehča tako, da nam jo približa s pomočjo ironije, ki je prisotna od prve do zadnje strani. V jeziku, ki lepo teče in večplastno definira osebe, bralec uživa v branju ter se vmes niti ne zave, da se je mimogrede naučil osnov konstituiranja kakšne stranke, agitatorstva, hitrih tečajev za pripravo strankarskih kandidatov, nastopanja, kasneje celo besed iz avstralske angleščine. Avtorica pa uporabi tudi aktualno temo, saj domiselno vpelje v zgodbo tudi umetno inteligenco, in z njo prelevi roman celo v kriminalko.
Roman je nemogoče predstaviti v nekaj besedah, potreboval bi kar študijo, saj odpira toliko tem in skritih motivov ter snovi. Sprva nepokvarjeni protagonist, učitelj in kandidat novonastale stranke ter sveži minister Miroslav Gumpek, doživi toliko pritiskov s strani družbe in znotraj družine, da na koncu, ko se znajde v hudem primežu, popusti, in postane to, kar ni želel biti, enak drugim akterjem iger ter igric političnega in poslovnega sveta, celo s področja umetne inteligence, ki je že pomembno zaznamovala našo prihodnost.
NORMA BALE
Avtorica romanov, kratke proze, dvojezične slikanice za otroke in monodrame, direktorica Kultprotur v Gornji Radgoni (2008–2016); vodila in sodelovala v mnogih pomembnih projektih s področja literature, kulture in turizma. Poučuje slovenščino in nemščino na gimnaziji v Bad Radkersburgu.
Dela:
- Sekstant. Murska Sobota: Franc-Franc, Maribor: Litera, 2002.
- Halka: Monodrama. Ljubljana: Intelego, 2006.
- Rdeči balon: dvojezična slikanica. Murska Sobota: Franc-Franc, Murska Sobota, 2005.
- Karamel. Franc-Franc, Murska Sobota: Franc-Franc, 2013 ([Radovljica]: Tiskarna Radovljica).
- Ptice dronovke/Ftice dronovke. Kratke zgodbe. Murska Sobota: Argo. 2021.
- Agregat. Roman. Maribor: Založba Pivec. 2023.
Nagrade: nominacija za kresnika Sekstant (Š. Kardoš, R. Titan Felix, 2003)
Komentarji
Objavite komentar