Feliks, galeb in oro – najboljši prijatelji Vite (2012)

Vita na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov Musica Mundi (Interkultur) v Benetkah ponovno zlata

Čemu takšen naslov?  Kdor je že kdaj bral poročila o tekmovanjih Vite, je gotovo zasledil ime našega stalnega voznika. Ime mu je Feliks, zaposlen je kot voznik avtobusa pri podjetju Avtobusni promet Murska Sobota in je zelo potrpežljiv ter prijazen človek. Peljal nas je že na tekmovanje v Prago, nato v Budimpešto in nas domov vedno pripeljal z visokim priznanjem. Že po prihodu iz zlate Budimpešte smo v poročilu navedli, da v primeru, če bomo kdaj uspeli odpotovati v Ameriko, bomo vzeli s seboj tudi gospoda Feliksa, ki žal verjetno ne bo smel voziti letala, lahko pa bi vozil avtobus po oddaljeni celini. Ime Feliks pomeni v prevodu Srečko in vraževerni vitaši se ga držimo kot klopa. Verjamemo sicer v znan rek: Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal, kar v vitaškem jeziku pomeni: krvavo pridno vadi na pevskih vajah in bo priznanje tvoje, vseeno pa se gremo malo tudi špekulacije.

29. maja 2012 se je Vita polna upov zapeljala proti Benetkam, brez zborovodje. Aja, verjetno ne veste, da je Danijel Berden postal kakšen mesec pred odhodom na tekmovanje očka. Tako smo na počivališču Lopata ob naši avtocesti opazili štoparski napis našega zborovodje: VITA, smer Benetke. Brez tega štoparja, jasno, nismo mogli v Benetke, seveda je šel z nami. Tudi njegov sinek in mlada mamica sta nama izkazala čast s svojo prisotnostjo – nastala je prva velika vitaška družinska slika.

Ob prihodu v Lido di Jesolo smo se najprej razporedili po sobah hotela, ki leži sredi mesta, in se že oblekli v nove vitaške majice z našim logotipom. Ob 18. uri naj bi se začela parada zborov. Ni kaj, posebno doživetje, ki se nam je vsem zapisalo v lep spomin, saj tega na prejšnjih tekmovanjih nismo doživeli. V Pragi nas je prevzelo petje otroškega zbora Bambini di Praga, v Budimpešti prekrasna dvorana v Palači lepih umetnosti, v Benetkah pa prav ta parada. Prav smešno je, kako smo bili prvi na prizorišču prav vitaši in Nemci – se vidi: disciplina in točnost. V roke so nam hitro potisnili tablo z napisom »SLOVENIA«, ki jo je ponesel po poti slave in držeč jo visoko proti nebu prav naš najvišji vitaš Alen.  Celjani in Kočevčani so se nam pridružili z manjšo zamudo, tako je pripadla čast – biti zastavonoša z imenom države – nam. Dolga kača pevcev s celega sveta se je vila po glavni ulici Jesola in vsi so prepevali. Ni ga čez ta poseben občutek pripadnosti in vznesenosti. Prispeli smo do dvorane Palazzo del Turizmo, kjer se je začela uvodna prireditev in kjer so nam predstavili žirijo, nekaj zborov pa je imelo predstavitveni nastop.

Zvečer skromna italijanska večerja, zjutraj skromen zajtrk (o tem malce kasneje), ampak vaja mora biti, tudi če nam kruli v želodcu. Prvi večer smo od utrujenosti bolj čivkali kot peli, drugi dan pa smo morali najprej v Benetke. Sledil je lepši del našega delovnega potovanja, vendar pa to ni bila le zabava, navsezadnje moramo lepo peti, saj nas bo slišalo veliko ljudi. Kje se bomo opeli, preden nastopimo na znanem trgu Campo S. Stefano, torej na Štefanovem trgu? Ugotovimo, da očitno nikjer, zato smo opravili opevanje kar v nemogočih razmerah: v vodnem taksiju, večjem čolnu, ki nas je prepeljal do Markovega trga. Sledi prerivanje med turisti, da bi čim prej prišli do trga, kjer bo nastop. Vmes se obvezno na hitro skupinsko poslikamo. Prehodimo vse zavoje ulic in končno prispemo do trga, kjer smo seveda spet prvi nastopajoči. Trg je bolj prazen kot poln, rdeče stopničke odra samevajo, kar še nič ne pomeni, saj se na trgu zaenkrat nič ne dogaja, le nekaj ljudi pije jutranjo kavico. Vodička, ki nas je ta dan spremljala po Benetkah, nas obvesti, da se bodo nastopi zborov čez nekaj trenutkov res začeli. »Ja, dajmo, postavite se, odložite stvari,« pravi zborovodja. Polovica zbora že krene proti rdečemu odru, ko naenkrat slišimo neko bentenje o galebih in nekaj vitašev urno išče papirnate robčke. Zagledamo Mirana, ki nejevoljno briše svojo roko in odstranjuje kar ogromne madeže z malo prej snežno bele srajce. Vsi mu želimo pomagati, hkrati pa ne moremo prikriti smeha, ki kar bruhne iz nas, saj se zavedamo, da je za nesrečneža to grda izkušnja, za zbor pa zeloooo dobro znamenje. Pa če to ni sporočilo iz neba, potem ni nič! Da bi nek galeb ali golob izpustil iz svoje zadnjice tako neverjetno količino bogastva, še nismo videli. Galebovo dejanje sprejmemo kot majhen blagoslov, Mirana očistimo in pohitimo na oder. Zborovodja Danijel nas umiri, nas spomni na nasmešek ter pozitivno energijo in začnemo peti. Iz vseh stranskih ulic začnejo prihajati ljudje. Če je bil trg prej precej prazen, je zdaj poln. Neverjetno. To dá dodaten zagon pevcem, da damo še več od sebe in vidimo, da je Danijel zadovoljen. Vedno več ljudi se pozibava v ritmu našega petja in po vsaki pesmi je aplavz večji, gneča na trgu pa tudi. Veseli smo. Nastopa je hitro konec, saj smo zapeli le šest pesmi. Sedaj prisluhnemo drugim zborom, nekateri so iz naše kategorije in si že lahko ustvarjamo sliko, s kom tekmujemo, kaj nas bo čakalo na dan tekmovanja.

Sledil je prosti čas. Vitaši se porazgubimo po vseh uličicah Benetk. Razidemo se pri mostu Rialtu. Večina vitašev v manjših skupinah odpešači v neko smer, z Vladimiro pa se odločiva, da se bova vrnili na Markov trg z vaporetom, da bova še malo uživali ob vožnji po glavnem kanalu in ob ogledu čudovitih starih palač ter barvitosti Benetk. Prosti čas hitro mine in že se zbiramo na Markovem trgu, da bi se vrnili v Lido di Jesolo, kjer bomo imeli vaje.

Tako je tudi bilo. Dan pred nastopom smo res imeli vaje pa pol. Zadovoljni smo bili s tem, kar zmoremo, vseeno pa smo bili ves čas dovolj samokritični, da smo se dobili z zborovodjem na »dopolnilnem« pouku ločeno še soprani, tenorji, da izpilimo malenkosti, ki jih lahko sliši le strogo žirantovo uho. Najbolj pridne altistke pa so kar same vse prepele, da se prepričajo, ali je vse tako, kot mora biti. Vsak glas se je čutil odgovornega za vsako malenkost, če je obstajala nevarnost, da kje zamoči. In možnosti, da kaj zamočiš, seveda vedno obstajajo, to vedo vsi zbori.

Verjetno se sprašujete: Kdaj so vitaši žurali? Ne boste verjeli, ampak še danes se vitaši menimo, da nismo imeli niti ene konkretne žurke, pa smo sicer radožive sorte. Prvi vzrok je bil ta, da smo se prve dni čuvali zaradi tekmovanja, drugi vzrok pa, po tekmovanju: nismo imeli nobenega skupnega prostora, da bi lahko vsi sedli za eno mizo ali v krog in po stari navadi izvedli kakšne skupinske igre, ki so jih fantje, pod vodstvom Dušana, tako skrbno pripravljali že doma v Lendavi. Bolj veselo je bilo ob popoldanskih kavah in ob večerjah, kjer smo doživljali eksistenčne krize zaradi strahu pred fizično lakoto. Ja, smešno, ampak očitno je recesija v našem hotelu pokazala svoje zobe. Za zajtrk smo morali prosjačiti za maslo, saj smo dobili le eno žemljico z enim maslom, za večerjo pa obvezno testenine: enkrat podolgovate, nato oglate, tretji večer smo čakali tretjo obliko vedno iste večerje, pa so nas hvala bogu zafrknili z lazanjo. Še posebej moški so se z veliki očmi čudili, kako naj grejo po taki dieti spat, pa smo doživeli drugi hod natakarja, prinesel je nekaj mesa. Bruhnili smo v smeh. Na vsakem krožniku so bili tako tanki puranji zrezki, da smo bili prepričani, kot je rekel Dušan, da gre gotovo za enega purana, na tanko narezanega za ves zbor. Ne šalimo se!

Drugo jutro znova vaja, zadnja pred tekmovalnim nastopom. Hm, včerajšnje čudovite petje je bilo danes čivkanje. Odlično, pred nastopom. Jutro je, ja, to bo … Danijel pravi: nima smisla, da še naprej vadimo, pripravljeni smo, spočijte se, uredite se do te in te ure in bodite točni, skupaj krenemo do Teatro Auditorium Vivaldi, kjer bo potekalo tekmovanje za kategorijo B1, mešani pevski zbori. Tako je tudi bilo. Šli smo na kosilo, spili kavico, se lepo uredili in pravočasno krenili s pozitivnimi mislimi na kraj »zločina«. Organizator se je strogo držal pravil, ura je tekla po švicarsko.

Začnemo z opevanjem, kar na hodniku, sledi preizkus dvorane, v kateri bomo tekmovali, za kar je določenih točno 10 minut s prihodom na oder in odhodom. Vsak organizator tekmovanja v sklopu Musice Mundi je pri tem zelo dosleden in strog. Že ob preizkusu smo bili zelo zadovoljni, kako zvenimo, in smo upali, da bo galebov blagoslov kmalu dal želene rezultate. Komaj pridemo z odra, se želimo še malce sprostiti, ko nas že pokličejo na oder, tekmovanje se začenja. Smo prvi nastopajoči zbor, komisija nas resno opazuje. Danijel vse opravi v miru: postavi zbor, kot smo dogovorjeni, da znak, da odpremo mape (ki jih samo držimo, saj znamo vse na pamet), da intonacijo in odpojemo – April Is in My Mistress Face, Die Nachtigall in Zrejlo je žito. Naš zborovodja je zadovoljen, saj ima na odru celo toliko časa, da nam sproti kaže, kako mu je všeč naše petje, da se mu ježi koža – in pri tem mi skorajda gre na jok. Kot smo peli tam, v tistem trenutku, tako dobro v takšni sestavi nismo peli še nikoli. Čuti se, da smo dali od sebe vse, kar naš zbor trenutno zmore. Vedeli smo: verjetno smo najmanj srebrni. Po dveh tekmovanjih tega zbora, zdaj že lahko približno presodimo, koliko je vreden kakšen nastop.

Vrnemo se v dvorano in prisluhnemo konkurenci. Glede na končne ocene, smo ugotovili, da smo tudi tu znali dobro presoditi, kam spadamo mi, kam drugi. Sledi malo uživanja na plaži. Nekateri zaplavajo v mrzlem morju, drugi se zmočimo do kolen in čakamo večer. Po dietni večerji ugotovimo, da iz žurke spet ne bo nič, saj je bil edini prostor, kjer smo se lahko zbrali: plaža za hotelom. Ponoči pa je pihal veter in je bilo mrzlo.

Dočakali smo dan podelitve. Dopoldne poležavanje, nato kosilo, pitje kave, majhni nakupi po kakšnih butikih in nato … veliko pričakovanje: podelitev priznanj ali pa potrdil za udeležbo? Zadnjega si nismo želeli … Polni adrenalina smo se ponovno zbrali v dvorani, kjer je bil sprejem zborov in kjer je na odru visela prav na sredini izpostavljena slovenska zastava. Po kosilu so Danijel, Marjetka in Miran šli na razgovor z žiranti, vendar iz njihovih mnenj o nastopu zbora niso mogli predvideti, kaj se bo zgodilo. Na skupni prireditvi pred podelitvijo priznanj je potekalo zadnje tekmovanje najboljših zborov iz vsake kategorije. Ti so že vedeli, da so zlati, niso pa vedeli, če so glavni zmagovalci. To veselje se je zgodilo Norvežanom, naš Danijel pa se je že pripravljal za odhod na oder, kjer so se morali zbrati vsi zborovodje. Podelili so bronasta priznanja, srebrna in začeli z zlatom – tako smo lahko predvideli, da smo tudi mi najverjetneje zlati. Naenkrat res zaslišimo: »Oro, KPZ Vita Slovenija«. In iz naših grl se zasliši živalski krik: »Jaaaaaaaaaaaaaaa!« 

Sledilo je veliko vsesplošno objemanje, Danijel pa je bil vesel, da je srečo končno lahko delil s svojimi pevci in mu ni bilo več potrebno neskončno dolgo stati samemu na odru, daleč od vitašev. Žurka? Sklenili smo, da bomo to opravili kar doma, po vrnitvi. Tako je naš Feliks Vito še enkrat pripeljal domov »z oro priznanjem«, ki ga je napovedal dan prej beneški galeb. 

-----------------------------------------------------------

O tekmovanju:

Da nek zbor sprejmejo na tekmovanje Musica Mundi (del Interkultura), mora ta ustrezati predpisanim kriterijem, nivoju petja, zato zahtevajo organizatorji tudi aktualne posnetke zbora in opis referenc zbora). Organizator Musica Mundi zagotavlja z utečeno tradicijo ocenjevanja iste kriterije za ocenjevanje zborov po celem svetu, zato je tudi prizorišče tekmovanja vedno po različnih prizoriščih sveta. Tako obstajajo kategorije za zbore, kjer pojejo profesionalni pevci, kategorije za amaterje, potem vrste kategorij glede na zvrst glasbe, na starost, na spol. Mi smo se prijavili v kategorijo B1, torej v kategorijo za mešane pevske zbore, npr. Perpetuum Jazzile je tekmoval na tem tekmovanju pred leti v kategoriji za jazz, obstajajo še kategorije za sakralno glasbo, za folkloro, otroške zbore ipd. Žiranti v vseh kategorijah so vrhunski strokovnjaki za glasbo s celega sveta. Na spletni strani, kjer so vse informacije, zagotavljajo kvaliteto in poštenost, kar potrjuje, da je njihovo skoraj 25-letno delo močno upravičilo sloves pomembnega svetovnega tekmovanja in ni naključje, da uživa vso podporo UNESCA.

 

Objavljeno v reviji Lindua (2012). ZVER, Gabriela. Feliks, galeb in oro - najboljši prijatelji Vite. Lindua, 2012, letn. 6, št. 13-14, str. 82-85, ilustr. Vita na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov Musica Mundi (Interkultur) v Benetkah ponovno zlata).