Komorni pevski zbor si je pripel srebro na Praga Cantat 2007

Komorni pevski zbor Vita iz Lendave prejel v Pragi srebrno odličje na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov 2007

»Hvála lépa!«

Ja, že kar vidim, kako se ob pogledu na naslov nasmehnejo vsi pevci Komornega pevskega zbora Vita iz Lendave z zborovodjem Jožetom Gerenčerjem na čelu. Ti dve besedi sta s strogo knjižno izgovarjavo v Pragi večkrat na dan zadoneli iz žametnih globin basovskega grla pevca Danijela. Pa tudi sicer smo jih po jesenski Pragi z veseljem izrekli vsem velikim in malim sponzorjem, ki so bili navedeni na spletnih straneh Občine Lendava in Hinca. Hvala vam! Gospod župan pa nam je naložil častno nalogo promotorja kulture Lendave v letu 2008. Morda marsikdo ne ve, da smo vsi pevci skupaj z zborovodjo prispevali kar nekaj evrov iz svojega žepa, da o prostem času (mesecih vaj ob napornih službah in šoli, skupaj z opravljanjem mature, včasih sredi počitnic ipd.) in drugih manjših zadevah ne govorimo – ampak to dajemo iz srca! Brez sponzorjev pa vsekakor nikoli ne bi mogli na tekmovanje. Praga Cantat je eno najprestižnejših zborovskih tekmovanj v Evropi. V tekmovalni kategoriji je sodelovalo osemindvajset zborov, naš zbor pa je v tako močni konkurenci dosegel srebrno priznanje. Kot je Miran rad povedal že v sami prestolnici Češke, smo si v zlati Pragi pripeli srebro. Zakaj ni bilo zlato? No, to boste izvedeli malce kasneje.

Vas zanima, kaj se je dogajalo v Pragi? Po bolj ali manj naporni vožnji smo imeli v hotelu najprej – ne boste verjeli, a je res – vaje. Ja, vaje! Saj smo prišli po eno od odličij, ali? Saj se nismo menda odpovedovali privatnemu življenju, da bi bili zadnji med najboljšimi? J Po uspešnih vajah, kjer smo »poravnavali« in čistili še komaj opazne pevske spodrsljaje in dvigali kondicijo, smo dobili prosto. Za večino moških je to pomenilo takojšen tek do prvega metroja in čimprejšnje osvajanje njim nepoznane Prage, zborovodji udeležbo na veličastnem sprejemu zborovodij in predsednikov zborov, večini žensk z nekaj predstavniki moškega spola pa posedanje v recepciji hotela ob pregovorno »prijaznih« Čehih, torej receptorki, ki ne obvlada nobenega tujega jezika, ko jo potrebuješ, razen če jo razkuriš, takrat jih naenkrat, zanimivo, obvlada tekoče vsaj pet, brez težav, res …

Jutro. Med tistimi, ki so ponočevali in tistimi, ki so šli spat ob primerni uri, ni bilo nobene razlike. Vsi smo se vprašali, so vsi glavoboli, slaba počutja, zgodnja ura predznak za dober konec? Kajti počutili smo se »posiliživi«. Naša vedno nasmejana predsednica Tanja je prvič,  kar je v zboru, obstala žalostna med našimi kislimi obrazi. Po nas sta prišla slovensko govoreči češki vodič Radek in njegov prijatelj Lukaš, ki sta nas že dan prej toplo sprejela. Sitne sta nas pripeljala do čudovite narodne operne hiše, kjer bi nam skoraj zmanjkalo filma, če ne bi imeli digitalcev, s takim občudovanjem smo slikali novorenesančno dvorano s čudovito opremo v rokokojskem slogu. Naenkrat preplavijo dvorano, v kateri smo sedeli pevci udeleženci tekmovanja Praga Cantat, angelski glasovi. Po prvem madrigalu, kjer sta se večji zbor in manjši zbor kot odmev pogovarjala o svetu, ki ga lahko čutiš le v srcu, ne moreš pa ga ubesediti, smo kot obnemeli poslušali in poslušali … Peli so nam slavni Bambini di Praga, če želite, praške »Dunajske deklice« z nekaj dečki. Seveda gre za državni ponos Češke, za »crem de la crem« med mladimi pevci. Po koncertu sta ostala brez besed tudi naša čudovita solista: Borut in Tjaša. Zdaj naj gremo peti naše tekmovalne pesmi? Zdaj? Po tem fenomenalnem nastopu otrok? Da smo na tekmovanju kot zbor prvi na vrsti? Je to dober znak? Kaj niso vsi člani komisije do prvega zbora najbolj neprizanesljivi, da se zavarujejo pred prevelikim razdajanjem točk???? Hja, nič. »Vsi za Radekom … Gremo na kosilo, pa takoj na opevanje,« pravi naš zborovodja, ki je bil zdaj še boljše volje. Mi pa smo razmišljali le o tem, ali je dobro biti prvi nastopajoči.

Po tečnem jutru in po odličnem koncertu Bambinijev ter slastnem kosilu sledi dobro opevanje. Zborovodja je zadovoljen, zvenimo kot se spodobi, kondicija je prava, hude treme ni. Sprijaznjeni z usodo, da ni dobro biti prvi, a da jim bomo že pokazali in dali vse od sebe, smo z neverjetno mirnostjo stopili drug za drugim na oder. Napovejo zbor in tekmovalne pesmi, naš dirigent se prikloni, odpremo mape in zbor zadiha kot eno. Ne vem, če smo kdaj peli lepše, čistejše in bolj samozavestno kot prav na tistem odru v eni od dvoran prelepega Narodnega doma. Komisija, katere člani so bili iz različnih držav, nas je po tradiciji strogo in resno gledala. Niti to nas ni zmedlo. Vedeli smo, da pojemo dobro, če ne odlično. Tako nas ni presenetilo, ko smo naslednji dan prebrali njihovo oceno in ponosno zagledali formulacijo: »bel canto«, kar pomeni lepo petje, lep zvok zbora. Tega ne napišejo vsakemu zboru, to smo vedeli. Z Vladimiro in našim zborovodjo sem bila na tekmovanju že tretjič. Kljub velikim uspehom v prejšnjem zboru moram potrditi, da nismo šli z odra še nikoli tako mirni in prepričani, da bolje ne bi mogli zapeti. Toliko smo sposobni in toliko smo dali od sebe. Na hodniku smo z veliko težavo dobili le 7 majhnih piv za 26 pevcev, da bi nazdravili prvi uspešno opravljeni nalogi. Ja, v bifeju lepega narodnega doma niso imeli več kot 7 piv, čeprav so gostili 1800 pevcev. Na Češkem nimajo piva – prava ironija. Pa nič zato. Hitro smo nazdravili in se pripravili že na naslednji nastop na festivalskem delu tekmovanja, kjer nismo tekmovali, temveč smo se nanj prijavili naknadno, iz čiste trme, ko so nam tri tedne pred tekmovanjem sporočili, da ne smemo tekmovati z nam zelo priljubljeno pesmijo Estéli nótázás, za katero je potrebna klavirska spremljava … češ da smemo peti le »a capélla«, brez spremljave. Čeprav nismo tekmovali, smo tudi pri tem nastopu dali vse od sebe in pri tem uživali. Ne le mi, celo komisija se je začela pozibavati ob ritmu, seveda, naše Estéli nótázás … Saj smo vedeli, da bi z njo morda dobili zlato. Žal pa smo morali iti v kompromise in peti neko drugo lažjo ljudsko pesem, ki ni predstavljala enakovrednega izziva. Bomo sploh dobili kakšno odličje? Poslušali smo konkurenco in sodili, da smo boljši od večine. Smo dovolj dobri tudi za strogo komisijo? Kar je, je …

Gremo na večerjo in k slavni praški uri … Sveti možje se prikažejo, ura odbije. »Jože, dirigent, ne bi tu eno zapeli? No, dajte nam intonacijo!« smo zajamrali in zborovodja se nas je usmilil. Verjetno je bil tudi on srečen, da je lahko odložil breme nastopa in se z nami poveselil. Zapeli smo Dajte, dajte, primorsko ljudsko, pa čudovito Napadly pisňe, češko, pod 500 let staro češko uro. A ni to romantično? Seveda smo imeli poslušalce in poželi velik aplavz. »Pojdimo še do Vltave, tam bo šele romantično …« Zberemo se vsi, brez izjeme, z mostu občudujemo nočno kuliso mesta, sanjarimo in ponovno prosimo zborovodjo za intonacijo. Posledica? Eno uro smo peli na mostu vse, kar znamo, brez map, oblečeni kot severni medvedi, a z ogretimi glasilkami. Bolj ko je dirigent zatrjeval, da bo dovolj, več smo hoteli peti, pri tem pa nas je podžigala množica ljudi, ki se je kar nabirala in nabirala, nas slikala, dokler … ni most postal skoraj neprehoden. Naenkrat se nekdo spomni in vzame Zsoltovo kapo ter jo da na tla. Da bi vi videli, kako so poslušalci radi prispevali. Smo denar zapili? Ne, zmotili ste se! Naš Patrik je vzel kapo, izpraznil vsebino in po predlogih zbora razdelil denar med reveže, za katere smo menili, da so verjetno res revni in brez sredstev.

Ko smo se vrnili v hotel, so nas zagledali neki Španci, turisti, in nas skoraj po kolenih prosili, naj jim nekaj zapojemo. Hitro so namreč ugotovili, da smo mi tisti, ki smo s takim veseljem peli sredi Prage. Nas pa ni treba dolgo prositi. Povabili smo jih v nek večji hotelski prostor, jih malce pogostili z vinom, poticami in jim peli, nato pa celo z njimi zaplesali, medtem ko so naši dečki z zborovodjo zaigrali na harmoniko, trobento … Ja, bili smo glasni v tisti jedilnici. Neko noč smo celo imeli težave z varnostnikom, ki je poklical, ne policijo, temveč prave komandose. Eh, pustimo, … dolga zgodba, a zelo smešna … za drugič, za prihodnjo številko revije. Izdam vam le konec: varnostnik, ki bi nas najraje nabil na križ, je na koncu z nami žural in nam laskal, da smo se vse svetili. Kdo bi pa lahko zavrnil čare naših simpatičnih šaljivcev zbora?

Tretji dan smo si ogledali Prago, staro mestno jedro, seveda tudi Plečnikovo mojstrsko obnovo v Hradčanih, ponovno Karlov most in drugo …

Zvečer je nastopil trenutek resnice. Predsednico zbora Tanjo in našega zborovodjo povabijo med druge predstavnike zborov. Dvorana je polna pričakovanja. Slišijo se prva imena, gre za bronaste nagrajence v različnih kategorijah. Ni nas. Ne bomo dobili niti bronastega odličja? Še naprej napeto čakamo. Zaslišimo prve slovenske besede: komorni pevski zbor …jaaaaaaaaaaa, dalje sploh nismo poslušali … govora je bilo o nas. Vsi smo vstali, zavpili in zaploskali našima predstavnikoma, ki sta prejemala v svoje roke srebrno odličje. Kakšno veselje! Vsa osebna odrekanja so naenkrat dobila smisel, vsi smo čutili z enim srcem. Kmalu smo zaploskali še moškemu pevskemu zboru Lek (moški pevski zbor), ki je v svoji kategoriji dobil zlato. No, pa recite, če nismo Slovenci pevski narod? Gotovo si bodo vsi pevci zbora zapomnili petje Napadly pisňe, obvezne tekmovalne pesmi, ki se je razlegala po dvorani iz 1800 grl in pod daktirko naključno izbranega dirigenta, udeleženca tekmovanja. Če prej ne, so se zdaj večini nabrale solze v očeh. Sledil je velik žur v največji dvorani narodnega doma, kjer se je pravkar končala podelitev. Profesionalni glasbeniki so kar gledali, kako se znamo »vitaši« veseliti in plesati. Dvignili smo vso dvorano. Niti naša tiha pianistka Olgica ni mogla stati na miru. Prah se je za nami, zadnjimi gosti, verjetno usedal še ure …

Proslavljanje smo zaključili v hotelu, pri »našem varnostniku«.

Četrti dan. Dopoldne je bil čas odhoda proti Sloveniji, naši Lendavi. Vodiču in njegovemu prijatelju smo podarili našo zgoščenko San se šetao in simbolično zbrali nekaj denarja za njuno praško nedeljsko kavo. Nato smo z avtobusa ponosni pomahali Radeku ter Lukašu v slovo in rekli: »Hvála lépa!« :)

Objavljeno v Lindui 2008. Vir: ZVER, Gabriela. Vita na Češkem. Lindua, 2008, letn. 2, št. 4, str. 123-126, ilustr. Komorni pevski zbor Vita iz Lendave je prejel v Pragi srebrno odličje na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov.