Postali smo zlati, hà! (2009)

Komorni pevski zbor Vita iz Lendave si je na mednarodnem tekmovanju v Budimpešti prislužil zlato priznanje 

 

Moram priznati, včasih mi je prav nerodno, ko začne naš zbor, odkar je prišel zlat iz Budimpešte, kar tako na kakšni žurki ali ob nazdravljanju kot skupina Vikingov skandirati hà, hà, hà, hà, hà! Če ne poznate ozadja, se verjetno sprašujete, kaj nam je … :)

Naš Dušan je namreč v hotelski sobi razlagal svojima cimroma, Miranu in Danijelu, kako je imel na fakulteti nekega profesorja, ki je po vsaki izjavi dodal: hà! Fantje so se smejali iz zgodbe, na katero bi bili že skoraj pozabili, če ne bi Danijel ob neki svoji izjavi dodal: hà! In od takrat naprej fantje redno uporabljajo svojo posebnost, zboru pa se je utrgalo, ko smo postali zlati in nas je šofer Feliks peljal proti Lendavi. Bog ve, kaj si je mislil, ko je ugotovil, da bo do Lendave moral prenašati naše hà-je. Mi pa kot petletni otroci v smeh, v množično histerijo. Histerijo? Ja, od nepričakovanega zlata smo bili v posebnem čarobnem stanju evforije. In kako je do tega prišlo?

Nekoč za devetimi gorami in kar nekaj kilometri avtoceste se je zbor peljal usodi naproti. Ko smo že hoteli vreči puško v koruzo, da zaradi recesije in posledičnega splošnega pomanjkanja denarja ne bomo šli na tekmovanje, nas je gospod župan nekako vendarle prepričal, da naj gremo. Poleg ur in ur vaj ter osebnih odrekanj vseh vrst, smo rekli: nič, vložimo osebni denar, upajmo, da bomo dodatne sponzorje našli tudi naknadno, če jih nismo uspeli najti dovolj do tekmovanja.

Tako smo v nedeljo, v začetku aprila, prispeli v glavno mesto Madžarske, v »három csillagos szálloda«, kot bi rekel naš basist Danijel, ki se je odločil, da se bo kot Filovčan v Budimpešti v rekordnem času naučil madžarsko. (Čeprav se je jezika nekoč učil tudi v MS na tečaju pri Vladimiri.) A ni to lepo? Zna povedati tudi bolj zapletene stvari, npr. természetes ásványvíz, kot je dal ime Vitini televiziji. Ja, televiziji, saj smo o svojih dogodivščinah v velemestu snemali tudi film z našimi majhnimi kamerami, fotoaparati. Odložili smo torej našo prtljago v hotelske sobe in dobesedno tekli na otvoritveni koncert organizatorjev tekmovanja. V prostorih Glasbene akademije Franca Liszta nam je igral znani madžarski orkester in peli so nam njihovi solisti. Bilo je posebno doživetje, mi pa smo bili precej utrujeni od predolgega potovanja s premnogimi postanki ob avtocesti, ki v normalnih razmerah tako približa Budimpešto. Ne boste verjeli, a po koncertu ni bilo nobene žurke, šli smo spat!

Zjutraj smo morali biti ob točno določenem času v novi prečudoviti Palači lepih umetnosti, saj smo dobili 10 minut za preizkus akustike, zvoka dvorane. Niti minuto več. Vsak zbor je imel iste pogoje. Če je kdo zamudil, je pač zamudil svojo priložnost. Mi je nismo. Ko gre za norčije, smo norčavi, ko gre za delo, ga vzamemo bolj resno, kot si to sploh lahko predstavljate, verjemite! Našo pianistko je skrbelo, da je morala biti v tako oddaljenem delu odra in v nekem čudnem kotu, saj nas ni mogla normalno slišati, mi pa ne nje. Celo dirigenta je komaj videla. Ampak tu ni kaj … pogoji so takšni, kot so, tekmovalci jih morajo sprejeti. Enaki so za vse. Kot rečeno: po 10 minutah je bilo vsega konec. Sledilo je slikanje pred palačo, v kateri je ob otvoritvi pel sam Carreras in ki je dobila odlikovanje kot vrhunski arhitekturni dosežek. Da bi lahko popoldne imeli kvalitetne vaje pred tekmovalnim nastopom, smo si morali napolniti svoje prazne želodčke. Tako nam je v hotelu dobrodušno plačal kosilo gospod Štefan Vida iz Lendave. Siti okusnega kosila in hvaležni gospodu smo odšli na kratek počitek, nato pa smo se vrgli na delo. Naš zborovodja je pilil in šilil, kar se je dalo. Bili smo v dobri kondiciji, zdelo se nam je, da smo ustrezno pripravljeni.

Pa poglejmo, če se je večmesečni trud izplačal. Ponovno smo bili naročeni na točno določeno uro k stranskemu vhodu Palače lepih umetnosti. Tamkajšnji spremljevalci so nas že čakali. Brez njih se namreč v labirintih zgradbe ni težko izgubiti, pa tudi sicer so pazili na točnost prihodov in odhodov zborov. Ko smo čakali na možnost naših 5 minut opevanja v posebnem prostoru, nas je Dušan nasmejal z izjavo, da stojimo v vrsti kot pred krematorijem. Res je bilo podobno vzdušje že zaradi tišine, strahospoštovanja vseh nas v tistem jekleno lesenem prostoru, kjer smo konkurenčni zbori čakali: eni, da pridejo po nastopu iz dvorane, drugi, da gremo v dvorano opraviti svoj najboljši možen nastop pred komisijo.

Zadnja nekajminutna vaja je bila fenomenalna, bo takšen tudi nastop? Kot v gosji vrsti gremo v zaodrje … smrtna tišina, temno kot v rogu. Psssst, tiho!!! Napetost raste … Kakšni so drugi zbori, so odlični, so slabši od nas? Nimamo pojma. Slišimo le zadnji zbor, ki je pred nami. Srce utripa, dlani se znojijo, gledamo se v tisti temi, vidimo bolj malo, slišimo pa vznemirjeno dihanje, šepetanje: mape v desno roko, šššš. Na odru poje ameriški zbor zadnjo tekmovalno pesem. Odlični so in nam z vsakim taktom nabijajo nove komplekse, zadnji žebelj pa zabije neka solistka. Joj, ne! So vsi tako dobri? Njih je 160, nas pa le 30. Bo komisija to upoštevala? Kaj? Še klavir so premaknili nekam drugam, kot je bil postavljen na vaji? Še kakšno presenečenje?? Hja, nič, gremo na oder. Upamo, da bo komisija znala ceniti težavnost našega repertoarja in našega števila pevcev, kjer si res ne moreš privoščiti, da bi pel niti pikico po svoje. Gremo na oder, zborovodja Jože Gerenčer nas postavi, napovejo zbor in pesmi, on se prikloni, da intonacijo, pomežikne in »naša zgodba« se začne. Pojemo Kaj ti je deklica?, tu potegni, zdaj tiše, zdaj ne dihati, poslušaj druge glasove, zdaj solisti, zdaj na glas, zdaj tiho in prispemo do konca pesmi. Ja, ja, ja! Tako je treba. Če prvo pesem dobro odpoješ, potem si upaš naprej, če je prva zapeta mimo in zbor to začuti, potem začne panično reševati, kar se da in s tem morda pokvari še ostalo. A ni bilo tako. Po uspešni Deklici sledi Gallusova Ecce quomodo moritur iustus, zbor se tudi tu razpoje. Vsaj jaz slišim razliko med glasnim, med tihim, torej dinamiko, harmonije zvenijo. Sledi zadnja pesem Estéli nótázas s pianistko, ki je sploh ne vidim, a jo hvala bogu, slišim. Zborovodja se smehlja, v ritmu pesmi poplesujemo in jo iz kratkotrajne tihosti udarno, kot mora biti, privedemo h koncu. Pogledam 5-člansko komisijo. Ponavadi gledajo žiranti strogo, včasih grdo, eni se malo muzajo. A tokrat opazim, da so kar dobre volje in da nam nekateri celo ploskajo. Torej ne more biti slabo. Odhajamo z odra. Ne vemo, kaj čutimo. Še zmeraj se primerjamo s tistim odličnim ameriškim zborom, edino konkurenco, ki smo jo imeli priložnost slišati. So vsi tako dobri? Vem, da nismo peli slabo, boljše trenutno ne znamo peti, imam dober občutek, torej čemu ta strah? Naenkrat za nami prileti svetovno znani dirigent Hollerung, ki je bil dan prej dirigent koncerta na akademiji, in nam čestita za izvedbo Estéli nótázas. Hm, je to torej dober znak? :)

Čisto izčrpani gremo na večerjo, ki nam jo je plačal drugi dobrotnik, gospod Janez Kovač, ki prav tako živi v Budimpešti, a je po rodu iz naših krajev. Gostil nas je v čudoviti gostilni imenovani Budafoki Borkatakomba. Pod gostilno se vijejo neskončni hodniki s sodi vina, zgoraj pa je prostor za žur. In ta se je kmalu začel ob dobri ciganski glasbi, plesu nastopajočih in dobri hrani. Ne boste verjeli, naš Miran je postal kuhar. Dali so mu predpasnik, v roke kuhalnico in že je bil pri premičnem štedilniku. Plamen je kar švigal v zrak, Miran pa je vihtel svojo kuhalnico in po navodilih mojstra pripravil okusno prilogo. Vsi smo se sprostili, kmalu so zaposleni ugotovili, da se nas bodo težko rešili. Kar nismo in nismo mogli nehati plesati in peti. A vsega lepega je enkrat konec. Čas je bil, da krenemo k »három csillagos szálloda«. Seveda tudi tam nismo mogli dati miru, zato so nas po telefonu poklicali na kraj »zločina«, češ naj vsi lepo pridemo iz sobe 409 v prostor pred recepcijo, kjer bomo lahko primerno glasni.

 

Drugo jutro smo si privoščili podaljšani spanec in kratek izlet, torej vožnjo z metrojem do ulice Váci. Tam smo se razkropili in šli vsak po svoje. Po kosilu v lastni režiji smo morali biti spet vsi v sobi za vaje, saj nas je čakal nastop, ki nam ga je priskrbela občina, in sicer v Magyar Kultura Székhaza, Corvin terem, v lepi stavbi poleg cerkve kralja Matjaža. Bomo po noči, ko smo preglasno prepevali in si uničevali sicer utrjene glasilke, lahko spodobno zapeli? Vaja ni bila najboljša. Zborovodja je postajal slabe volje. Akustika dvorane je bila prav tako čudna, saj se nismo prav slišali. A upali smo, da se bomo lahko primerno zbrali in da bo ob polni dvorani akustika drugačna, morda boljša. Prvi so nastopili moški s svojim Dekličem, nato pa ženske s Fantičem. Koncert je v celoti uspel, grla so se pravočasno odprla. Seveda je tudi elitna publika vplivala na naš trud, kajti peli smo našemu županu, županu Budimpešte, predstavnici veleposlaništva, našima že omenjenima sponzorjema, drugim sponzorjem, celemu avtobusu predstavnikov Muranie, ki je organizirala izlet v Budimpešto, in drugim elitnim gostom iz različnih držav.

V hotelu je sledilo čakanje polnoči, ko smo lahko pripravili presenečenje naši slavljenki altistki Vladimiri, ki je praznovala rojstni dan. Ne morem si privoščiti tako dolgega članka, da bi napisala, kaj vse smo ušpičili še to noč. :)

Sledila je sreda, dan poln vznemirjenja, čakanja na rezultate tekmovanja. Vmes smo opravili še obisk na slovenskem veleposlaništvu, kjer so nas prijazno sprejeli in pogostili, mi pa smo v zameno spet malo popevali in se vpisali v knjigo gostov. Naš zborovodja je moral na razgovor k žiriji. Slišal je veliko pohval in napotkov za kakšne izboljšave, a ni izvedel, če smo kaj osvojili. Vse je bilo strogo zaupno. Že dan prej je bil v skrbeh. Nihče več ni imel nobenega pravega občutka. V svoji zavesti smo se skoraj potolažili, da morda ne dobimo nič, če so bili vsi tako dobri kot tisti ameriški zbor.

Vsi tekmovalni zbori se zberejo v dvorani. Nekaj najboljših zborov ponovno nastopi. To so že obelodanjeni najzmagovalci. Tekmujejo med sabo, tudi tisti ameriški zbor. Ja. Mi pa jim ploskamo in se sprašujemo, bomo res dobili samo potrdilo o sodelovanju? Pa to ni mogoče, saj smo dali vse od sebe. Če smo se pevci med seboj slabše slišali, še ne pomeni, da je bil v predelu dvorne, kjer je sedela žirija, zvok slab. Naštevajo nagrajene pevske zbore naše kategorije, moj fotografski aparat čaka v pripravljenosti, podelijo bron, podelijo srebro, eh, aparat pospravim. Torej nič. Vsi mo zaskrbljeni in žalostni. Naenkrat »Komorni pevski …« imena Vita nisem več slišala, saj smo pevci s tuljenjem in skakanjem skoraj popadali z balkona v dvorani. Sem pa slišala gold … ja, gold … Po podelitvi smo tekli zborovodji naproti, ki nas je očetovsko počakal v avli in se široko smejal. On je namreč med velikim pričakovanjem sam stal na odru med dirigenti in čakal, kakšna usoda nas bo doletela. Zlata, hà!

In tako smo prišli do začetka zgodbe, do našega hà-ja in našega šoferja, Feliksa, torej Srečka, ki smo mu obljubili, da bo naš šofer tudi takrat, ko bomo leteli čez ocean. Dirigent pa je dobil zgoščenko, na kateri je lahko zdaj v miru slišal, kako poln zvok smo imeli med petjem, čeprav se med nastopom nismo najbolje slišali. In Tanja, naša predsednica? Pozabila je na vse muke, ki jih je preživela med vsemi organizacijskimi opravki. Jasna in Borut sta morala domov pol dneva prej zaradi službenih obveznosti. Tako Borut ni mogel vprašati na avtobusu: »Še kdo brez karte?«, lahko pa je kar pri nekaj pevcih preverjal, ali vesela novica drži. In še zdaj ne bi verjel, če ne bi videl priznanja. In pravljice je konec, hà! :)

 

Objavljeno v Lindui (2009). Vir: ZVER, Gabriela. Postali smo zlati, ha! Lindua, 2009, letn. 3, št. 6-7, str. 147-151, ilustr. Komorni prevski zbor Vita iz Lendave si je na mednarodnem tekmovanju v Budimpešti prislužil zlato priznanje.