»Prihod gladiatorjev« ali KPZ Vita Lendava v Mostarju (2009)

V prejšnji številki Lindue ste lahko brali, kako je bilo na tekmovanju v Budimpešti 2009, kako smo se mučili s pridobivanjem finančnih sredstev … kako smo iz svojih žepkov skomponirali neko možnost in upali, da bomo od občine dobili obljubljeno naknadno finančno podporo. V madžarskem glavnem mestu smo namreč s svojim zelo uspešnim nastopom predstavljali tako občino kot državo. (Mimogrede: naš zbor je dobil zlato na istem tekmovanju kot Perpetuum Jazzile, le da so oni dobili nagrado v Grazu, v kategoriji jazza, mi pa v Budimpešti, v kategoriji mešani pevski zbori. Šlo pa je za isto mednarodno tekmovanje. Tekmovanja Musica Mundi potekajo ves čas v različnih krajih sveta, žirija in kriterij ocenjevanja pa sta vedno ista, zato smo na svoj uspeh lahko upravičeno ponosni!)

Tako smo sredi poletja res prejeli nakazilo, ki je pomagalo pokriti stroške udeležbe na tekmovanju., nekaj pa je še ostalo za motivacijo zbora z namenom, da denar porabimo pametno, za nadaljnjo promocijo. Tako je tudi bilo … Naša iznajdljiva Suzana je vzpostavila stike z Mostarjem, kjer naj bi imeli zelo dober zbor, ki je pel celo papežu. Le kaj naj bi to pomenilo? Takrat še nismo vedeli. Spet se je vrgel upravni odbor, z našo tako pridno Tanjo na čelu, v veliko organizacijsko akcijo. 

Suzana kmalu poroča. Kaj zdaj, gremo ali ne? Odločite se že. To ni kar tako. Mi se odločimo, a Mostar nekaj časa molči. Končno prispe odgovor. Peli naj bi v Glasbenem centru Pavarotti, v Galeriji Kraljice Katarine, pa tudi v katoliški cerkvi. V cerkvi? Joj, to ne bo dobro. Bog ve, kako dober je njihov zbor, pa kakšna pravila imajo, naj gre kaj narobe. Eh, raje pustimo to. Tista dva koncerta odpojemo – pa konec.

Pride dan odhoda. Ura ena ponoči. Izvemo, da sta Tanja in Marjetka tako bolni, da sploh ne moreta na pot. Toliko o vseh gripah in virozah. Za Jureta smo že vedeli, da ne bo šel z nami, zdaj pa še to.

In tako je Vita odpeketala proti Bosni. Voznika avtobusa sporočita, da se ne bomo peljali po avtocesti, ker piha močna burja … Je to nateg? Vsi smo sledili vremenu in hrvaškim razmeram na cesti, vreme bi moralo biti lepo. Ampak voznika sta imela svoje račune … Seveda je ceneje potovati po lokalnih cestah. Tako smo se vili po ovinkih, dolinah in strminah Hrvaške in Bosne ter končno prispeli na cilj. Srečanje z realnostjo: ojej, kaj je v Mostarju še vedno vojna? Nismo mogli verjeti, da je med prenovljenimi stavbami še zmeraj toliko takih, ki so prerešetane, kot da bi boji potekali prav včeraj. Najdemo hotel Mostar in vstopimo v ledeno hladne sobe. Seveda smo vsi neprespani in tako še bolj drhtimo, dokler ne zagledamo odrešujočih klim nad vrati. Vsi jih vklopimo, pride do izpada elektrike in do hitre odprave težav s strani hotela ter do novega navala gretja sob.

Ne boste verjeli, ob dveh popoldne je sledilo »obvezno« dvourno spanje, počivanje. Res smo bili od vožnje povsem izmučeni. Pa počivanju je sledila vaja v jedilnici hotela, nato smo se uredili za nastop in se odpeljali do Pavarottijeve dvorane. To je dvorana, ki jo je dal slavni Pavarotti urediti po vojni z namenom, da bi se v njej mladi glasbeno izobraževali. Večina prostorov služi glasbeni šoli, dvorana pa je seveda namenjena nastopom, prireditvam.

Kot je to v Lendavi večkrat v navadi, tako je bilo tudi v Mostarju, da so ob isti uri in istega dne vsaj dve prireditvi. Tako smo imeli manj publike, kot bi je imeli sicer, a nič zato. Ta, ki je prišla, je bila zelo prisrčna, predvsem pa strokovna. Pozdravil nas je tudi župan, mi smo prenesli pozdrave našega župana. Odpojemo koncert, zadovoljni smo z nastopom, sledi večerja v gostilni z bosansko hrano in ob odlični postrežbi. Ko pridemo pevci Vite do bogato naloženih miz, se vedno obnašamo, kot da doma nimamo kaj jesti. Resnično uživamo v kulinaričnih dobrotah! Tako je bilo tudi tokrat. Lastnik gostilne nam je predstavil vse, kar so prinesli na mizo, sledile so zdravice, potem pa je Vita vklopila svoj džuboks program. Pevci mostarskega zbora, ki bodo letos prišli pet v Lendavo, so nas poimenovali potujoči džuboks, ker znamo na pamet toliko pesmi vseh žanrov in jezikov. Mi pojemo vse, kar vam srce poželi. Vedno se najde vsaj ena gruča pevcev, ki pozna katerokoli pesem. Imeli pa smo tudi »izzivalce«. J Sredi največje žurke se je od sosednje mize slišalo: Tam kjer murke cveto … pa Po jezeru … Kaj?? Od kdaj poznajo Bosanci vse te slovenske pesmi? Odkrili smo, da so pri sosednji mizi sedeli neki hrvaški prijatelji Lendavčanov, ki so se vseh teh pesmi naučili ob obiskih v Lendavi. Če to ni naključje? Višek večera pa je bil pevski duo dveh tenorjev, dirigentov: dona Dragana Filipovića in našega Jožeta Gerenčerja.

Dušan pa je po vsaki pesmi uspel popeljati zbor v skupinsko prepevanje Fučikove znane pesmi  Prihod gladiatorjev, ki jo bolje poznate kot cirkuški marš: Rata tararara rata tara rata  tararara rata  tara … Tudi sicer smo to melodijo pogrevali vse dneve ob katerikoli priložnosti, postala je naša priložnostna »himna«.

Ob koncu večera je v avli hotela sledilo je načrtovanje urnika prihodnjega dne. Kdo bo šel do starega mosta, kje se dobimo, kakšne so možnosti, kdaj se moramo do vaj vrniti v hotel … Kljub vsem dogovorom smo mi pač takšni, da nekdo vedno nekaj presliši, nekdo vedno na nekaj pozabi, zaspi, zamudi. Neverjetno pa je, da smo do usodnega trenutka potem vedno vsi na pravem mestu. Vsak vitaš skrbi za vsakega vitaša. Tudi če pade nekaj krepkih besed, se v tem zboru še nismo sprli. Ne v Pragi, ne v Budimpešti, ne v Mostarju. Res. To mi je pri zboru najbolj všeč. Vedno pravim, da smo »bunch of crazy people«, kup čudakov in vesoljcev, ki se pa neverjetno ujamejo, tako ali drugače. Če ne bi bilo zbora, je čisto mogoče, da se ne bi nikoli družili, ker bi menili, da si nismo blizu. Potem pa osebe spoznaš, saj si z njimi noč in dan, in ti postanejo všeč. Toleriramo si napakice, si odpuščamo in uživamo v našem povsem odbitem humorju.

Zjutraj letim z Vladimiro in Jasno na zajtrk, vsi drugi pa že odhajajo k Neretvi. »Pa kaj je zdaj to?« »Uro so premaknili, mi se ravnamo po stari uri in že odhajamo.« In res so odfrčali s svetlobno hitrostjo, da najdejo tisti znani most. Me pa lepo v počasnem balkanskem tempu: najprej zajtrk, nato sprehod v mesto. Upoštevamo oznake ob cesti, aha, desno most. In hodimo, hodimo, hodimo. Ta smer je nekam čudna. »Izvinite, gdje je Stari most?« »Pa idite po ovoj ulici do hotela Mostar i onda …« (Kaj? Naj se vrnemo do svojega hotela? Je to šala? Je kje skrita kamera?)  Demonstrativno smo zavile v prvi »kafić« in si naročile dobro bosansko kavo. Po njej smo se znova sprehodile do hotela ter poskusile v drugo najti most, čeprav se je prosti čas iztekal. Naenkrat zagledamo Simono in Ireno. Seveda polne vrečke mostarske robe s sejma (džezve, rutice, prtički, nakit). Odrešitev je stala pred nami. »No, dobro, pospremili vas bova do reke in mostu.«

Končno Neretva, končno most in vitaši za vsakim vogalom. Prava okupacija starega dela mesta. 

Nakupimo si nekaj sadja in se odločimo za naslednjo improvizacijo. Kdo je za to, da bi šli do slapov Neretve? Ja, ja!! Iz vseh trgovinic, iz vseh vogalov in kotov Kujundžiluka (znana stara ulica) prikukajo vitaši. Suzana obljubi, da bo uredila prevoz. Naša lesena in sodelovanja neželjna voznika avtobusa popustita in nas odpeljeta do brzic levega pritoka Neretve, do Bune. Oh, kakšen prizor. Kakšna škoda bi bila, če ne bi videli teh lepot. Sproščamo se ob vodi, fotografiramo sto na uro, čas odleti kot bi mignil.

V hotelu nas že čaka naspan zborovodja. Kje ste? Takoj na opevanje, oblecite se, gremo! Pevska četa se res v najkrajšem času zbere in uredi. Ker smo včeraj navdušili dona Filipovića, ki najprej ni vedel, kaj lahko pričuje od našega petja, je zdaj vztrajal, da zapojemo pet pesmi pri  katoliški maši. Mimogrede – pri njihovi maši je ponavadi 700 ljudi. Ups, v grlu se nam je porodil cmok, a smo izziv seveda sprejeli. Vstopimo v moderno in lepo cerkev. Opojemo se, se vse dogovorimo. Ko zapojemo prvo pesem, zamočimo vstop pri Glorii. Ojej, ojej. Seveda se takoj vsi vitaši »sekiramo«, joj, ne že spet pri Glorii. Težava je namreč ta, da se me sabo nismo dobro slišali in Olgica je morala nepričakovano igrati na orgle ... Ampak takšni šoki so svojevrsten izziv. Ostalo je bilo odpeto korektno. Zanimivo je bilo doživeti Mostar med mašo: poslušaš pridigo katoliškega duhovnika, vmes pa slišiš, kako muezin kliče z minareta, doživetje dveh ver na enem mestu v enem trenutku – res posebno doživetje.

Sledi nastop v Galeriji. Simpatičen prostor, umetniški. Vprašajo nas, ali potrebujemo klavir. Ni ovir, seveda ga imajo. Evo, dečki, »malo pomognite, ima ovdje samo 2, 3 stepenice«. In naši fantje prinesejo tisti prelepi črni klavir, zrkla jim stopijo jamic, vsi so zaripli v obraz. Borut preklinja vsako »stepenico« posebej, saj jih ni bilo le dve ali tri, temveč pravo stopniške, klavir pa težek kot … Ampak naši fantje niso od muh. Prenesejo tudi to. Se pa takoj dogovorijo, da bodo po koncertu pobegnili iz dvorane, ker ga nočejo nesti nazaj. Ha, ha.

Odpojemo koncert, zdi se mi, da pojemo dobro, da smo v pravi kondiciji. Naš dirigent podari koncertno mapo z vsemi notami donu Filipoviću, mi pa se podamo v srce nočnega Mostarja.

Tako smo podoživeli stari del mesta podnevi in ponoči, vmes smo srečali še nekaj Lendavčanov (ja, svet je majhen) in poiskali zelo prijeten lokal za večerjo. Znova okusi njihove lokalne kuhinje, mmmm, okusno, dodali pa smo še svoj odbiti humor, našo posebno začimbo.

Tretji dan je bil dan odhoda. Zjutraj še hiter tek do starega jedra mesta, kakšna darilca, jutranja kava ali njihova lozovača za bolj divji pogon dneva in odhod.

Suzani je uspelo prepričati voznika, da sta nam ob poti omogočila še ogled slapov Neretve, ki se imenujejo Kravice. Spet se nam je ponujalo bogato doživetje za oči in druga čutila … Vmes še postanek, na željo nekaterih pevcev, v Medžugorju in končala se je še ena pravljica …

 
Ojavljeno v reviji Lindua (2010). Vir: ZVER, Gabriela. "Prihod gladiatorjev". Lindua, 2010, letn. 4, št. 10, str. 168-170, ilustr. KPZ Vita Lendava v Mostarju.
 

Komentarji