Ob 70. obletnici naše šole (DSŠ Lendava), torej leta 2016, so me prosili, naj zapišem nekaj anekdot iz svojega šolskega življenja (kot nekdanja dijakinja ali kot profesorica). Mnogo se jih je nabralo, a določila sem se za te ...
Kako priti do policijskega spremstva, ne da bi bil državnik ali slavna osebnost?!
Pisalo se je leto 1988 in 1. letniki smo šli po stari tradiciji na dvodnevno ekskurzijo v Győr, Sopron ter Fertőd. Naši generaciji je uspelo prelomiti s tradicijo dvodnevnih ekskurzij v prvem letniku za nekaj več kot dve desetletji in so tako nove generacije morale hoditi na enodnevne ekskurzije. Ste bili že kdaj tako problematični, da so vas iz mesta nagnali v spremstvu policije? No, nam je to uspelo.
Pa poglejmo podrobnosti. Zvečer smo se dijaki po stari navadi zbrali po sobah v nekem prenočišču in seveda so se prikazale skrite zaloge alkohola. Toda nekoč ni bilo tako, da bi kdo kar tako česa okrivil učitelja, in dijaki smo bili pripravljeni sprejeti odgovornost za svoja nepremišljena dejanja. Tako smo »kasirali« ukrepe najprej v šoli, potem pa smo pridigo poslušali še doma. Učitelji in starši so VEDNO stali na istem bregu. Mi pa smo stali na svojem, z vso svojo drznostjo in smelostjo. In prav je bilo tako. Zdaj že verjetno zavijate z očmi in si mislite, kakšni hudičevo poredni primerki, kajne? Ste prepričani, da ne sodite prehitro?
Res se je našlo na ekskurziji nekaj alkohola, ampak tudi učitelje se je ponudilo, zares pijan pa ni bil nihče, dejansko smo se bolj zatopili v kartanje. Z nami se je družil eden od danes že pokojnih učiteljev, zelo razgledan, inteligenten človek, a tudi posebnež. Med kartanjem zaslišimo zelo glasen pok. Nikomur ni jasno, kaj se je zgodilo. Nekaj minut po poku se prikaže policija, pride do pravega cirkusa, sprašujejo nas, kdo je vrgel bombo, da to ni šala, slišali so eksplozijo, imajo priče, vsi bomo aretirani.
Res ni bila šala, to je bil še čas komunizma tako pri nas kot na Madžarskem, kjer res niso poznali prav nobenega smisla za šalo, ko je šlo za takšne incidente. Naši učitelji so komaj uredili zadevo, da nas niso kar čez noč deportirali iz mesta. Ena od spremljajočih profesoric, Lija, je bila zgrožena nad našim obnašanjem. Napovedala je, da bo zahtevala ukore, skoraj je že imela seznam krivcev, ko jo je prej omenjeni profesor poklical vstran in ji razložil: »Daj, Lija, ne zahtevaj ukorov! Dijaki niso storili nič slabega! Jaz sem vrgel petardo.«
Pernato darilo
Zgodilo se je v bližnji preteklosti. Država je opozorila javne uslužbence, učitelje, da ne smejo prejeti na delovnem mestu darila nad določenim zneskom. Poleg tega naj bi vsako darilo, vsako malenkost prijavili in uradno zabeležili. Tako sem ko razredničarka morala to informacijo posredovati dijakom. Povedala sem jim, da res ne potrebujem darila, da je glavno, da se kot razred razumemo. Res smo se. Vsekakor so mi dijaki prisluhnili, ko sem jim včasih razkrila kakšno malenkost o sebi ali jim pripovedovala o osebni izkušnji. Žal pa očitno niso poslušali dovolj pozorno oziroma so imeli težave s slušnim razumevanjem, ha, ha.
Prišel je zadnji dan pouka in moj razred je vneto nekaj kuhal, dva dijaka sta že precej zamujala k zadnji razredni uri pred podelitvijo spričeval. Končno se prikažeta, z darilom za razredničarko: s kletko in dvema papagajema v njej. Moj obraz je zmrznil. Dijaki so se najprej smejali in so mi želeli veselo predati darilo, a jih je hitro minil smeh, ko nisem mogla skriti svoje šokiranosti. V razredu je nastala smrtna tišina, ki je nič ni uspelo prekiniti.
Res je, obožujem živali, vedno sem imela papige, po eno, ker sem vsako naučila izgovarjati po 10, 20 besed. Ko mi je zadnja od starosti poginila, sem se odločila – ker smo ves čas v službi in ker nočem, da je papagajček sam doma – da nekaj časa ne bom imela živali. Očitno so moje razloge dijaki preslišali. Lepo je, da so mislili name, nasploh so bili prijeten razred, res prisrčni, rada sem jih imela, a niso premislili. Njihov argument je bil namreč tudi ta, da papagajčka nista materialna nagrada za moje razredništvo in zato se jim je zdelo darilo pravno povsem nesporno in več kot primerno ter izvirno. Meni se žal ni zdelo tako, opozorila sem jih, naj več tega nikomur ne naredijo, razen če se prepričajo, da želi oseba imeti žival in da bo zanjo lahko poskrbela.
Kaj je bil konec? Seveda sem papige vzela domov in cel vikend jokala, ker sem imela slabo vest, da sem taka slaba »mama papig«. Potem pa me je rešil moj stric, ki ima rad živali in je te papige posvojil, bolje rečeno, so se pridružile paru, ki ga je že imel, jaz pa sem ostala botrica.
Za darilo se je potrebno potruditi
Kot razredničarka sem imela navado, da sem ob miklavževem svoje dijake obdarila z malenkostjo: npr. kakšno čokoladico in z obeskom za jelko. Prvo leto sem se pošalila na njihov račun. Dijake nekega drugega razreda sem prosila za pomoč, da smo mojim na vrata omaric v garderobi zalepili darila. Nato sem šla sama do učilnice, kjer so moji imeli matematiko, bilo je 5 minut do zvonjenja.
Pozdravim, vstopim in jih s smrtno resnostjo obvestim, da je prišlo do nekega incidenta (seveda ni bilo nič res), ampak da naj zdaj ne paničarijo. Menda je nekdo vdiral v garderobne omarice in da ta trenutek čuva njihove stvari hišnik, zato naj v miru zaključijo uro matematike. Profesorica Simona Šamu, ki ni imela pojma o moji igri, me z največjo zaskrbljenostjo pred dijaki vpraša: »Pa kdo je to vdiral? Mislim, kaj si ne dovolijo!« To je bil zame najbolj nevaren trenutek, ker bi lahko ob njenem vprašanju prasnila v smeh, a sem se uspela zbrati in v mislih sem se ji zahvalila, da je moji nedolžni laži dala še večjo verodostojnost. Šolski zvonec zazvoni, moji dijaki pa kot blisk letijo k omaricam. Eni se začnejo takoj smejati, drugi pa so tako osredotočeni na to, da so bili morda okradeni, da darila na vratih omarice sploh ne opazijo. Šele ko sem jih pomirila, so ga zagledali in se začeli smejati. Presenečenje je v polni meri uspelo.
V drugem letniku so mi ponovno pomagali dijaki programa Ekonomski tehnik, ki so bili sicer zelo dobri prijatelji mojih gimnazijcev. Po celem razredu sem poskrila, zalepila darila. Seveda je razred izgledal prazen, ko sem obdarovancem naročila, naj si poiščejo darila. Zalepili smo jih namreč na notranjo stran žaluzij, pod nekaj miz, stolov, na hrbtno stran table, nekaj sem jih dala v svoj predal pri pisalni mizi in čakala, kdo si ga bo drznil odpreti.
V tretjem letniku so jih darila končno enkrat čakala pred nosom, na mizi. A si jih niso mogli kar vzeti. Vzeli so lahko namreč samo svoje darilo. Prepoznati so morali slikovno kodo, torej 5 sličic, ki so jih opisale (primer: očala, nogometna žoga, slaščice, kitara). Predmeti so poskušali prikazati lastnosti in zanimanja osebe.
V četrtem letniku so ponovno morali razvozlati kodirane namige, da so lahko prišli do daril. Prepoznati so morali svoje ocene iz prvega letnika pri slovenščini in nabor pridevnikov, s katerimi so drug drugega opisali pri eni od razrednih ur v 2. letniku.
Namesto neopravičene ure – nakup tablic čokolad za ves razred
Nekoč se je »špricalo« veliko več kot danes. Ko sem pogrešala glavnino razreda, sem ga kot razredničarka vedno hitro našla v Lionu, Amadeusu, Routu 66 in v zgornji slaščičarni ali po naše: pri Izerju. In temu sem hotela narediti konec! Sklenila sem pakt s starši naslednjega razreda, ki mi ga je namenila usoda. Strinjali so se tudi dijaki. Za vsako neopravičeno uro je moral dijak kupiti vsakemu sošolcu čokolado.
To je bilo zanimivo videti: dijak pride v šolo s šolsko torbo in dodatno vrečko, polno čokolad. Ne, to ni bilo malo denarja. Nekaj staršev je bilo pri izvajanju kazni tako doslednih, da so dijaki kupili čokolade iz svoje žepnine. Ima še kdo voljo do špricanja? Ne? Dobro. Kasneje me je eden od dijakov obvestil, da so našo resnično zgodbo omenili celo v nekem članku revije Adrie Airways in so jo njihovi potniki lahko brali visoko med oblaki. Kakšna čast, ha, ha.
Žal pa so z novo generacijo prišli novi časi, moderni starši in … tradicija, ki je zdržala dve razredništvi in je vsebovala zdravo vzgojno plat, se ni več obnesla. Škoda!
MAG. GABRIELA ZVER
Komentarji
Objavite komentar