V lendavski gledališko-koncertni dvorani je 8. maja 2014 gledališka skupina Kofetarji premierno uprizorila novo predstavo Gremo na morje. Komedijo je napisala Olga Paušič, ki je neusahljiv vrelec idej za pisanje komedij.
In kaj smo lahko videli in doživeli na predstavi? Publika je igro sprejela z navdušenjem. Dvorana je bila ponovno polna in predstava se je začela in medias res, tudi do zapleta je prišlo hitro in učinkovito. Igra deluje takoj s polnimi obrati in z aktualnostjo, ki je prežeta s ponavljajočimi se starimi težavami malega človeka, povezava med bližnjo zgodovino in sedanjimi časi je neverjetna, v kratkem času pridemo, kot smo slišali, od ZK-ja do tajkunov. Ko mislimo, da se bo tu končalo, se ironičnost ponavljanja zgodovine še stopnjuje do lokalnih peripetij: »V Lendavi ni poslovnih skrivnosti. Vsi vse vemo.«
Tako so nam ustvarjalni upokojenci igralci poleg vseslovenskih težav približali še izključno lendavske, s katerimi se lahko gledalci še bolj poistovetijo. Sledi novo stopnjevanje: opozorijo nas na konkretne življenjske izzive posameznikov, sploh upokojencev, njihove specifične težave ali izzive, posebne teme, vpete v dvojno moralo majhnega kraja, kjer se ljudje preveč poznajo in so vpeti v neka pričakovanja okolice glede tega, kako boš žaloval, kdaj se boš smejal in kako boš reagiral – kar je v bistvu žalostno, saj ti ne dovoli biti »normalen« človek, človek z iskrenimi čustvi. Ko že mislimo, da se bomo ukvarjali s težavami upokojencev, spoznamo tudi aktualne težave srednje generacije, strah za službo, odpiranje in zapiranje podjetij, strah pred absurdnim, a resničnim. »Nagrajeno podjetje je po navadi obsojeno na propad!« slišimo iz ust delavke Snage.
Avtorica komedije ima posluh za težave malega človeka in predvsem za izražanje spoštovanja do tega človeka, hkrati pa opozarja mlajše, da se upokojenci nimajo za starce, kot se jim to prehitro in po nepotrebnem pripiše. Vse osebe se borijo proti določenim generacijskim in splošnim družbenim stereotipom. Kot vemo, so stereotipi neke vrste sodbe oziroma prepričanja o posameznikih kot pripadnikih določenih skupin. In katere od mnogih vrst srečamo v tej predstavi? Stereotip povezan s starostjo, spolom, izobrazbo in poklicem oziroma bolje rečeno o upokojencih. Ti stereotipi se skozi igro s pomočjo humorja rušijo in odpravljajo in vmes se kakšni tudi potrdijo. Ker je igra pisana na kožo domači publiki, je v delu tudi nekaj slenga in lendavščine, da se lahko ta še bolj identificira z igralci.
Komedija ni aktualna samo glede političnih, splošnih družbenih in lokalnih tem, dotakne se tudi potrošništva. Kritizira ga tako, da s pomočjo natakarice, ko smo priče igre v igri, vse stopnjuje in razgalja pohlepno ter požrešno plat človeka.
Med najbolj smešnimi deli je avtorica našla prave trenutke, ki gledalcu dajo misliti, na primer misel na smrt, ki jo sodobni človek rad odriva in noče o njej razmišljati, saj bi ga lahko postalo strah (pogovor Tončija in Matilde o t. i. odhajanju in osamljenosti), a gledalca potem, ko se je bil prisiljen zamisliti, hitro potolaži s humorjem in z novim preobratom v zgodbi. Tu je avtorici res uspelo zasukati trenutek neverjetno učinkovito in hitro zalepiti obliž na rano, ki bi lahko zabolela. Prav ta trenutek zavedanja so igralci uspešno prenesli na oder. Vloge so jim pisane na kožo, saj igrajo osebe iz svojega okolja in iz svoje starostne skupine, tudi po naravi premorejo veliko humorja – na svoj račun.
V dramo vložen dramski prizor, torej imamo kar dramo v drami, prav tako popestri s svojim pretiravanjem protagonistka Iza. Gledalcu dramska uprizoritev ne pusti počivati, saj se na odru ves čas kaj dogaja, torej napetost ne pade, se samo stopnjuje in ko je pravi čas, tudi preide v katarzo, naenkrat je komedije konec, publika pa nasmejana.
Avtorica igre Olga Paušič nam je postavila ogledalo, vprašanje ostaja samo, ali smo se česa zavedli, v čem smo se prepoznali, vsekakor pa smo se lahko nasmejali drugim ali sami sebi. Za to so poskrbeli tudi že prej omenjeni življenja polni igralci in režiser Mihael Štampah, ki je uspešno opravil svojo nalogo in je sprejel poseben izziv: pri nastajanju dramske uprizoritve so morale sodelovati tri generacije: starejša, srednja in mlada. Nekoč smo bili vajeni, da se učimo od starejših, zdaj je bilo drugače. Učili so se vsi, a druge stvari: starejši, torej igralci, ki so predstavljali večino in so lahko uporabili vse svoje bogate življenjske izkušnje, so morali prisluhniti mlademu režiserju, ki pa je črpal iz svojega strokovnega znanja, pridobljenega med izobraževanjem in po mnogih lastnih uspešnih nastopih v odrskih uprizoritvah in pri različnih režiserjih.
Navedimo še igralsko zasedbo: Mira Unger (Iza), Ivan Paušič (Edo), Jerica Trojak (Klara), Igor Kulčar (Brane), Dragica Larnsak (Anka), Marija Varga (Matilda), Štefan Žerdin (Tonči), Matilda Karba (Inšpektorica), Štefanija Feher (Šepetalka).
Sebastijan Časar je poskrbel za sceno, ki je ustrezala scenariju in vlogam, bila je preprosta in zelo funkcionalna. V ozadju tipična lendavska hiša starejše gradnje, poleg podoba blokov iz Tomšičeve ulice, vmes pa funkcionalna odprtina, ki službi za prihode in izhode z ulice, iz bloka ipd. Sceno sta obogatila z igro luči Ludvig Gönc in Miki Bažika.
Za Kofetarji je torej še ena uspešna odrska predstavitev komedije, pisana na kožo Lendavčanom in krajanom okoliških krajev ter kateremu koli majhnemu mestu, kjer bodo isti elementi zgodbe izzvali prav takšen smeh kot v Lendavi.
Komentarji
Objavite komentar