Vitaši z Izdislavom v Novem Sadu 2013

Verjetno se spomnite, da je KPZ Vita konec avgusta 2013 gostila v Lendavi pevski zbor Kredarica. Gre za pevski zbor, ki predstavlja eno od sekcij društva Slovencev v Srbiji. Naš in njihov zbor sta se prijavila na razpis Slovenci po svetu in tako ste lahko prisluhnili koncertu MPZ Kredarica v lendavski sinagogi ter petju med povorko na lendavski trgatvi. Mi smo obisk vrnili konec oktobra, ko smo odpotovali v Novi Sad ali v New Now, kot ga je prekrstil naš idej polni zborovodja Danijel Berden.

Pot je potekala gladko. Jasno, če smo se podali na pot z našim stalnim voznikom Feliksom. Kar na poti smo vadili še eno od pesmi, če bi jo slučajno želeli peti po koncertu z gostiteljskim zborom. Razdelili smo se po glasovih in med sedeži vadili, na koncu pa skupaj zapeli. Tako je čas hitro minil in že smo bili v Novem Sadu ter pri prvi težavi, kako spraviti avtobus skozi ulico, kjer je kup ovir: korita za rože, parkirani avtomobili. Hja, na levi imamo na voljo  samo 1 cm, na desni strani nekdo od vitašev ali gostiteljev stopi do osebnega avtomobila, mu preklopi ogledalo in ga varuje tako, da z rokami potiska stran avtobus. Situacija, ob kateri umreš od smeha. Še domačini so se nasmejali, pa tudi naš Feliks, ker je avtobus ostal cel. Prva dogodivščina je za nami, pa smo šele prispeli.

Imeli smo nekaj časa za sprostitev, kavico in za prilagoditev življenjskega tempa, kar pomeni, da smo se zabavali ob posebnem natakarju, ki je funkcioniral po svojem urniku in nas je ves čas zafrkaval. Tako vpraša naslednje jutro med zajtrkom naš zborovodja: »Bi lahko dobil kavo?« In prejme odgovor: »Seveda, saj danes delam do 15. ure.«  Ha, ha. Kot že rečeno, po počitku pojemo okusno juhico, spijemo kavo in že je čas za vaje pred našim koncertom. Ker se je zbor precej prenovil, imamo 6 novih pevk in pevcev, smo več kot zadovoljni, kako nam je uspelo v dveh mesecih v takšni sestavi pripraviti zbor za koncert, na katerem je bilo za nove pevce seveda novo vse, stari pevci pa smo naštudirali dve novi pesmi.

Uredimo se za nastop in se peš sprehodimo do koncertne dvorane, ki se nahaja v prelepi občinski stavbi. Starejši pevci smo doživeli deja vu, zdelo se nam je, da vstopamo v koncertno dvorano v Pragi, kjer potekajo tekmovanja Praga Cantat. Stavba je zgrajena v neorenesančnem slogu. Pevcu je v ponos nastopiti v takšni dvorani, kjer je na našo pianistko Olgico Kous čakal prelep črn klavir. Dvorana lahko sprejme 250 poslušalcev in jo uporabljajo za koncerte komornih zasedb.

Čeprav smo bili utrujeni od vožnje, nas je Danijel na vaji prebudil, v občinski dvorani pa smo bili že polni adrenalina, saj smo se zavedali, da se bomo morali izkazati. Dvorana se je napolnila, mi smo se umirili in se osredotočili na Danijela. Poskušali smo čim lepše žvrgoleti in pri tem biti sproščeni. Ko vidimo, da je zadovoljen Danijel, smo zadovoljni tudi mi, vse pa potem dvojno nagradi simpatična publika, med katero je bilo tudi veliko poslušalcev z glasbeno izobrazbo. Presenečeni so bili nad številom novih pevcev, navdušeni nad repertoarjem in nad našo energijo, ki jo seveda črpamo od zborovodje, ki nas do tega razpoloženja zna pripraviti. Srečni smo se vrnili v hotel na večerjo, kjer smo v atriju hotela ostali pozno v noč in prepevali z našimi gostitelji.

Drugi dan smo namenili izletom, za katere so poskrbeli naši izredno prijazni gostitelji MPZ Kredarice, gospa Katja Huzjan in drugi pevci z zborovodkinjo Dunjo.  Odpeljali so nas na Petrovaradinsko trdnjavo, ki se razprostira na griču nad Donavo. Kot vojni objekt je služila skozi stoletja – celo do leta 1948. Po letu 1951 je postala turistični objekt, kjer se nahajajo ateljeji umetnikov in znamenit zvonik, na trdnjavi pa poteka tudi festival EXIT. Enega od ateljejev smo si ogledali, in sicer delavnico za izdelavo čudovitih umetniških stenskih preprog, kjer smo izvedeli, da je gospa, ki nam je razkazala prostore, sorodnica slovenskega skladatelja Šuklarja, katerega pesem smo peli na tekmovanju v Benetkah (Zrejlo je žito). Seveda smo potem morali eno zapeti, kar vitaši storimo z največjim veseljem. 

Čas je bil za prvo kavo in za prve šale, Danijel je povzel novice prvega dela dneva in veliko smo se nasmejali Izdislavu, našemu novemu izmišljenemu prijatelju, ki je v kratkem času postal član zbora. Omenjali smo ga namreč vsako drugo minuto, je dežurni krivec za vse, kar se nam dogaja. Kdo je Izdislav? Namišljen član Vite, ki je rezultat neke šale, ki gre tako: Mujo in Haso se pogovarjata o novorojenčku. Vpraša Mujo: »Zakaj je malemu ime Izdislav?«. Haso odgovori: »Pa veš, po tisti pesmi: Iz dis lav.« Gre za pesem skupine Whitesnike Is This Love. Vitašem je ta odbiti humor pisan na kožo in tako je Izdislav postal naš prijatelj, sprejel ga je tudi voznik Feliks, prav tako naši novosadski gostitelji.  Postal je najbolj omenjana oseba našega tridnevnega obiska Novega Sada.

Naslednja interna šala pa je bilo pozdravljanje vitašev s »hej-hej-hej«, kot jo lahko slišite v uspešnici  Robina Thicka Blurred Lines. No, pa pustimo šale. Sledil je ogled mesta Sremski Karlovci, kjer je bil sedež pravoslavne cerkve v času habsburške monarhije in nova možnost za hitro krepčanje s kakšno kavico, sokom ali pivom.  Sledil je ogled samostana (manastirja) Krušedol, kjer počiva tudi kralj Milan Obrenovič.

Sledi nov višek izleta: pozno kosilo na t. i. etno kmetiji z imenom Salaš Stojščić, h kateri je kazal kažipot FRUŠTUK, ki je izzval nov val smeha. Usedli smo se torej zunaj, v lesene klopi po štiri, na sonce, a zaščiteni z drevesnimi krošnjami, in uživali v nenavadno toplem vremenu in glasbi, ki se je slišala z verande gostišča. Našega obiska tam zagotovo ne bodo pozabili, mi pa ne njihovih glasbenikov. Ko smo bili pri poobedku, je prvo klop obkolila romska skupina glasbenikov, katere glasbo smo poslušali že nekaj časa. Nismo ravno vajeni, da nam igrajo neposredno na ušesa, a smo to sprejeli z nasmehom in se podali v igro: mi vam nekaj napitnine, vi nam naše glasbene želje. Ko so prišli do naše mize, sem prosila, naj nam zaigrajo Kéknefelejcs. Predvidevala sem, da bodo na področju Vojvodine Romi poznali to pesem, a sem se uštela. Mogoče se nismo razumeli. Nisem komplicirala, na željo našega omizja sem dala drugi predlog: Đurđevdan (Ederlezi) in dečki so zaigrali. Danijel je postal kar njihov dirigent, ko so mu igrali Daj ribu  (ribu, daj ribu, ribu, daj ribu, daj …), mi pa smo se od srca nasmejali, tudi če je nekaterim bilo ob tem vdoru v osebni prostor precej neprijetno. Ko so glasbeniki prečesali vse naše mize in šli na zasluženo malico, smo vitaši to »uslugo« hitro vrnili. Obkolili smo glasbeno skupino, ki je pravkar imela malico pri manjši mizi in glasno odpeli našo Shosholozo, nato pa še Zottelmarch. Ne vem, kako naj to opišem, ampak v življenju še nisem videla tako šokiranih obrazov, ki zrejo v nas in se ne morejo načuditi temu, kar se dogaja. Ko so dosegli določeno točko šokiranosti, so naenkrat začeli iz žepov jemati svoje prenosne telefone, vključili so kamere in nas začeli snemati – še zmeraj z izrazom začudenja in odprtimi usti, dva sta se upala celo nasmehniti. Pridružili so se jim še natakarji, vsi s telefoni v rokah, nato še drugi gosti turistične kmetije. Sledil je bučen aplavz, mi smo se vrnili k naši sladici, romska glasbena skupina k svoji malici, nekateri gosti pa so prišli poizvedovat, če smo mogoče slavni zbor Viva VOX, ki pomeni pri njih srbsko varianto Perpetuum Jazzila. Ne, nismo, smo se smejali in nato pred odhodom zapeli na improviziranem odru Hit The Road Jack in Motore, ki so že dan prej poželi velik aplavz v koncertni dvorani, zdaj pa še v zdravi naravi. Pravijo, da je smeh pol zdravja, mi smo ga tam dobili in povzročili za celo zalogo. Voznik Feliks je domov grede povedal, da se še nikoli ni toliko smejal v enem samem dnevu kot ob naših akcijah in norijah. Ob povratku v Novi Sad smo bili povabljeni še na obisk h gospe Elzi Ajdukovič (rojena Ulen in po rodu iz Martjancev), ki je v društvu Kredarica referentka za kulturo in predsednica upravnega odbora. Društvo deluje 15 let in ponuja ter skrbi za bogat izbor dejavnosti.

Res je, da smo bili zvečer že utrujeni, a ne dovolj, da ne bi izvedli krsta. Nismo ga izvedli že 3 leta, zato je bil skrajni čas, da so krščeni vsi novi in manj novi še nekrščeni pevci. V hotelu smo dobili svoj prostor za zabavo. Usedli smo se v dva polkroga. Na eni strani je bila komisija z dvema odvetnikoma, na drugi strani pa vsi kandidati za sprejem v polnopravno članstvo KPZ Vite. Komisija je imela pripravljena vprašanja iz poznavanja Vite. Kandidati so se sami prijavili, kdo bo kdaj na vrsti, dobili so tri vprašanja. Če na katero niso znali odgovoriti, so lahko prosili za pomoč pri dveh odvetnikih, ki sta jima pomagala samo z namigi. Če ni pomagalo niti to, je moral kandidat ali kandidatka zapeti potek melodije svojega glasu pesmi iz našega repertoarja, ki si jo je sam izbral. Seveda smo mi iz krsta priredili cel šov. Zagotavljam, da je bilo zabavno. Po opravljenem izpitu sta kandidatu čestitala predsednik zbora in zborovodja, nato pa je sledila še skupinska prisega. Na željo nekaterih vitašev smo potem malo stopili še v nočno življenje Novega Sada.

Tretji dan, ko smo se že vživeli v tempo funkcioniranja hotela, smo po zajtrku vitaši na oseben način doživeli nedeljsko dopoldne. Eni so se sprehajali po mestu in šli na kavo, drugi pa smo šli do obrežja Donave in tam debatirali o zborovskem petju, o tem, kje smo, kam želimo, a smo tudi mi končali v kavarni v središču simpatičnega svetovljanskega mesta.  Po kosilu smo morali direktorju hotela v slovo odpeti dve pesmi, naši gostoljubni gostitelji pa so nas zelo prijazno pospremili do avtobusa. Sklenili smo, da bomo s tem zborom poskušali ohraniti stike. Feliks se je ponovno vživel v svojo profesionalno vlogo, a tudi v vlogo šaljivca, ko je sodeloval v šalah, kako naročiti pri vsaki cestninski postaji za Danijela in Izdislava še en McChicken ali kaj podobnega.