Utrjevanje pravopisnih pravil v treh jezikih pri medpredmetni povezavi

Kako dijakom približati suhoparno snov, kot je pravopis, in jo celo utrditi v treh jezikih hkrati (oblikovan je samo del članka, da lahko spletna stran prevede vsaj del, sledi cel članek v pdf-formatu)

Gimnazijci 3. letnika (šol. l. 2008/09) Dvojezične srednje šole iz Lendave so ponovili, utrdili in primerjali pravila zapisovanja izbranih lastnih imen ter števnikov v slovenščini, madžarščini in nemščini. Njihovo funkcionalno pismenost so profesorice utrdile s pomočjo vsebin iz geografije, matematike in informatike kot predmetov, ki omogočajo rabo jezika v praksi, v stvarnih okoliščinah in so primer multikulturnosti. V prvem delu članka bodo predstavljena dejstva, vzroki za nastanek tovrstne povezave predmetov, sledi kratek prikaz izvedbe ur in nekaj vzorcev iz naših učnih listov.

Za navedeno medpredmetno povezavo smo se profesorice (Mária Gaál, Zorka Gergar, Hermina László, Laura Horvat, Simona Šamu, Elizabeta Tóth in mag. Gabriela Zver) odločile že drugič, saj smo tovrstno povezavo izvedle že s prejšnjo generacijo, ki je bila zadovoljna z našim načinom dela. Pri tem smo seveda svoje delo to šolsko leto še dodatno poglobile, obogatile z dodanima vsebinama iz geografije in informatike, prvotno prekratki in predinamično naravnani čas (2 uri) smo podaljšale na 4 šolske ure. O prednostih izboljšav in morebitnih pomanjkljivostih pa malce kasneje.

 

Dejstva

Na naši šoli imamo dva učna jezika: slovenščino in madžarščino. Pomembno vlogo ima pri tem tudi tuji jezik: nemščina, jezik naših sosedov, saj živimo Lendavčani blizu treh meja (madžarske, hrvaške in avstrijske). Če bi bil cilj poučevanja le teoretično obvladanje jezika, v praksi pa tega znanja dijaki ne bi znali uporabiti v vsakdanjem življenju, cilj pouka, predvsem pa celotnega izobraževanja, ne bi bil dosežen. Učimo se namreč za življenje.

Dijaki so večinoma otroci iz mešanih zakonov in različno dobro obvladajo oba jezika (slovenščino in madžarščino). Prav zaradi večjezičnosti so lahko naši dijaki notranje bolj bogati, saj nehote sprejemajo vzorce razmišljanja, simbolnih predstav več narodov.

Nekateri med njimi pravil pravopisa določenih jezikov ne uporabljajo zavestno, ker pišejo po občutku, kar se jim morda najbolje izide pri slovnici, pri pravopisu pa lahko ta »občutek za jezik« hitro odpove. Tako včasih aplicirajo pravila določenega jezika na drugi jezik, ne da bi se tega zavedali. Zakaj pride do takšnega stanja? Morebitnih vzrokov je lahko več, npr. da so učni načrti med predmeti premalo usklajeni ali pa je sistem izobraževanja takšen, da nimamo vedno dovolj pred očmi funkcionalne pismenosti, temveč obvladajo dijaki (ali pa niti ne) določena pravila jezika pri določenih predmetih le na teoretični ravni, drugje pa predvsem na praktični, morda se dijaki vseh jezikov ne učijo z enako ljubeznijo ali voljo. Vzroki so lahko manjši talent za jezik, predsodki (iz okolja, družine), splošno nezanimanje ipd.. Nekateri pa si kar domišljajo, da se jim pravil ni treba učiti pri vseh omenjenih predmetih, češ da imajo dober čut za jezike.

 

Pomen povezovanja pravil jezikov in njihovo utrjevanje

Tako smo se sodelavke odločile za povezovanje v tisti skupni točki, kjer so meje med predmeti precej zabrisane. Predvsem pa smo želele na zanimiv, zabaven način (skupinsko delo) utrditi poznavanje pravopisnih pravil v vseh treh jezikih. Verjamem, da marsikdo od učiteljev zavije z očmi, ko sliši za skupinsko delo, sploh če gre za 36 dijakov, vendar se je tovrstna oblika učenja pri tej snovi izredno dobro odrezala. Seveda smo se najprej vse bale, da bomo imele težave z disciplino in se morda ne bo dalo delati. Kakšna zmota! Ker je čisto vsak dijak bila zaposlen, do tega ni prišlo. Dijaki so zelo lepo sodelovali, glasnejši so postali, ko so izmenjavali mnenje znotraj skupine, a to je bil kreativni hrup. Pri poročanju so pozorno prisluhnili

Poglejmo, kako smo si zamislile uro in jo tudi izvedle. Dijakom se je zdelo zelo izvirno in zanimivo, da so svoj jezik komunikacije izžrebali ob prihodu v razred. V vsaki skupini sta po dva dijaka izžrebala isti jezik, torej sta dva odgovarjala ves čas v nemščini, dva v madžarščini, dva v slovenščini, ne glede na to, koliko kateri obvlada izbrani jezik. Navdušeni so bili tudi nad tem, da se je šest skupin (36 dijakov) formiralo iz dveh oddelkov. Seveda je našemu delu veliko pripomogla ustrezna učilnica, ki je precej velika, sprejme vsaj 40 dijakov, mize so postavljene tako, da omogočajo skupinsko delo, preko LCD-projektorja smo projicirali rešitve nalog in druge predstavitve, v razred smo dodatno prinesli karto Evrope, pri matematičnih nalogah smo imeli pri roki ustrezno tablo. Učilnica ima tudi kar nekaj računalnikov, da smo lahko preverili še sposobnost pravilnega zapisovanja s pomočjo sodobne tehnologije, ki je postala del našega vsakdanjika.

Kot je že bilo navedeno, so se povezave med predmeti vsebinsko skorajda nevidno prelivale. Uro smo začeli:

a)  z motivacijo (koliko je ura, katera šolska ura poteka, na katere države meji Slovenija, katere so članice Evropske unije, kako imenujemo prebivalca EU ter smeri neba),

b)  sledilo je delo s članki spletne strani Wikipedie. Vsaka skupina se je ukvarjala s svojo državo: Slovenijo, Madžarsko, Avstrijo, Nemčijo, Švico in Grčijo. Te države predstavljajo jezike, v katerih smo se to uro sporazumevali, Grčija pa je dobila med njimi svoje mesto zato, ker so dijaki šli tja na maturantski izlet. Znotraj skupine pa so dvojice dijakov dobile članke – vsaka v določenem jeziku (SLO, MAD, NEM). V izbranem jeziku so brskali po informacijah o eni izmed držav in tudi poročali;

c)  že k prejšnjemu delu ure so se pridružile naloge, povezane s poznavanjem vsebin iz geografije, kjer se je bilo potrebno izražati s pomočjo številk in strani neba (npr. določanje geografskih širin in dolžin);

d) sledile so matematične naloge (sklepni in procentni račun), vsaka naloga v enem od jezikov,

e) nato so lahko pokazali svoje znanje preko pravilnega računalniškega oblikovanja besedila (uporaba presledkov, stičnosti);

f) uro smo zaključili s povzemanjem pravil v treh jezikih (razlike in podobnosti).

Vsak dijak je tudi prejel seznam pravil in njihovih primerjav med jeziki, ki mu lahko koristijo pri pripravah na maturo ali pri morebitnih prihodnjih preverjanjih za oceno.

Šole, ki so že dobro usvojile izraze s področja didaktične prenove gimnazij, bo zanimalo, kako smo opredelili to vrsto povezave: šlo je za kroskurikularno, horizontalno povezavo (dva oddelka istega letnika), in sicer večpredmetno (multidisciplinarno in interdisciplinarno).

 

Pozitiven odziv

Danes, ko je po slovenskih šolah intelektualno in kreativno delo potisnjeno nekako v ozadje in šteje predvsem vestno izpolnjevanje premnogih evidenc in pisanja birokratskih poročil, smo bile toliko bolj vesele, da so bili dijaki zadovoljni z našim delom. Z dijaki smo seveda opravili evalvacijo in ugotovili, da je lanske motil prehiter tempo dela, zato smo to šolsko leto podaljšale čas, vendar smo naredile novo napako. Projekt smo izvedle zadnje šolske ure, ko so dijaki že preutrujeni za tovrstno sodelovanje in učenje. Njihov predlog je bil, naj v bodoče povezavo izvedemo prve ure. Pripomb glede angleščine, ki je tokrat nismo vključile, ker bi bilo preveč učnih jezikov in s tem poročanj in dodatnih nalog, ni bilo. Moramo izpostaviti, da so bili dijaki kljub velikemu številu prisotnih v razredu (poleg dijakov še 7 profesoric) zelo disciplinirani ter motivirani, in pri tem povzemamo vtise dveh let pri dveh temperamentno zelo raznolikih generacijah. Presenetile so nas pohvale dijakov, in sicer: da jim je bilo všeč skupinsko delo, način dela, povezovanje predmetov, da sta bila med seboj pomešana dva oddelka, da je lahko vsak posameznik sodeloval in prispeval k rešitvam. Še posebej pa smo bile veseli tega, ko smo lahko brale, da so dijaki pohvalili lepo sodelovanje profesoric in da so opazili, koliko truda je bilo vloženega, da smo pripravile kvalitetne učne liste ter naredile snov zanimivo – in to šteje več kot pohvale kogarkoli drugega.

Mag. Gabriela Zver

Preberite članek, objavljen v strokovni reviji Slovenščina v šoli, 2009, XIII. letnik, številka 4, str. 31-45.

Krajša različica na isto temo v Šolskih razgledih, 2009, LX, št. 12, str. 12. klikni na spodanjo levo sliko:

 

V reviji Lindua je izšla še ena različica:

Lindua, 2009, letn. 3, št. 6-7, str. 89-99.