Intervju s pisateljem Štefanom Kardošem, kresnikovim nagrajencem 2008
Kresnikovo nagrado podeli vsako leto časnik Delo, in sicer za najboljši roman preteklega
leta. V letu 2008 je to literarno nagrado prejel Štefan Kardoš, ki ga Lendavčani poznajo kot enega od profesorjev slovenščine na Dvojezični srednji šoli v Lendavi.
Štefan Kardoš je leta 2003 že okusil, kaj pomeni biti eden od nominirancev za kresnika, ko je skupaj z Normo Bale ter Robertom Titanom Felixom izdal skupni roman Sekstant in se je kot soavtor uvrstil med ožji izbor nominacij. Z lastnim prvencem, romano Rizling polka, mu je letos uspelo dobiti t. i. Delovno nagrado.
Prosim, predstavi svojo osrednjo literarno osebo v romanu. S katerimi eksistencialnimi vprašanji se ukvarja, zakaj prav s temi?
Osrednji lik je Cveto Golja, mlad, uspešen pomurski vinogradnik, ki se zaljubi v barsko plesalko, Rusinjo. Cveto si zelo želi otroka, pa mu to nekako ni dano kar tako. Ko Rusinja končno zanosi, mu vaški zavistneži vzbudijo dvom v očetovstvo. Cveto išče indice, ki bi potrdili ali ovrgli sum, nazadnje vse kže na mestnega posebneža Davida Švec, človeka z ogromnim »orodjem«. V ozadju vsega pa je senca še nekoga tretjega, ki je vpet v romaneskno dogajanje. Temeljno vprašanje vseh omenjenih – paše koga drugega v zgodbi – je vprašanje iskanja neke minimalne gotovosti in samogotovosti v svetu iger in prevar. Ves čas goljufamo in smo goljufani, a tiščimo glave v pesek, kajti resnica – tako za goljufa kot za goljufanega – je neprijetna, pripravljenih imamo tisoč izgovorov, samo da bi lahko pogledali vstran, se zaslepili za zlaganost, ki smo jo prisiljeni živeti, samo da bi življenje nekako le teklo naprej po starih tirnicah. Dokler seveda resnica nepričakovano ne vznikne pred nami kot zid, v katerega potem zaman butamo z glavo.
Kako se rodijo tvoje literarne osebe? Andrej Hieng, na primer, je zelo rad opazoval okolico, si delal zapiske, če je srečal zanimive ljudi, posebneže, in tako ustvaril sintetične osebe. C. Zlobcu je razložil: »Kaj nismo zdavnaj ugotovili, da je prav vsako pisanje na neki način avtobiografsko? Kje bi sicer jemali? /../ Madame Bovary c'est moi … Ni kaj dodati!« Kako si ti ustvaril svoje osebe? Koliko je pri tem prisotna komponenta avtobiografskosti?
Pri pripovedništvu je najbrž potrebno eno in drugo, jemljemo pa tudi iz knjig, filmov in še od kod, odvisno od tipa pripovedništva in posamezne pisave. Res pa najbrž je: ko veš, da zelo konkretno pišeš o samem sebi, je nekaj čisto drugega kot tedaj, ko pišeš o kakem oddaljenem objektu-subjektu, kajti ko pišeš o sebi, se dobro zavedaš, da se razgaljaš, da polagaš glavo na tnalo. Pri meni je tisto, čemur se mora prilagoditi vse, z literarnimi osebami vred, konstrukcija zgodbe. Tudi če v resnici kdaj pišem o osebnih izkušnjah, sem njihovo »avtentičnost« takoj pripravljen »žrtvovati« za potrebe te konstrukcije.
V Sekstantu, v tvojem delu skupnega romana, kot tudi v tvojem nagrajenem prvencu izstopajo motiti erotike, paranoje, patriarhalnega svet ipd. ki se skozi zgodb prelevijo v grotesknost. Zakaj prav ti motivi?
Le kje si našla toliko erotike? O ostalem pa se tudi sam sprašujem. Je pa tematika najbrž že kako povezana z okoljem, v katerem živim. Življenje v Prekmurju je v glavnem mirno, da ne rečem idilično, a ta idila ima včasih tudi senčne plati, ki se lahko komu zdijo komične, komu drugemu pa spet grozljive. Glede motivov, ki jih navajaš, bi rekel naslednje: tudi patriarhalno okolje z odprtimi rokami sprejema liberalne ideje, ki prihajajo iz tako imenovanega velikega veta, predvsem liberalnost žensk, a že sama misel na to, da bi se lahko tudi domače dame navzele duha svobodomiselnosti, spravlja moške iz tega sveta ob pamet. Tukaj se potem hitro začnejo rojevati razne osebne drame, deviantnosti in paranoje, za katre ne veš, ali bi se nad njimi razjokal ali pa se jim krohotal. No, vsekakor se mi zdijo dobro kotišče za vznik romanesknih zgodb: nečesa vmes med komedijo in srhljivko. Ne pravim, da so preostali deli Slovenije glede tega bistveno na boljšem oz. slabšem. Vsako okolje brez velemesta je najbrž obsojeno na določeno stopnjo gogovskega duha, a Prekmurje je najbrž posebej pripravno za tovrsten teme prav zaradi stereotipov, ki so bili o njem ustvarjeni skozi literarno, filmsko in glasbeno tradicijo. To je hrbtna stran mistike, transcendence, poduhovljenosti ali česar koli že iz nabora privlačnih skrivnosti, ki jih je naša pokrajina polna.
Naslov tvojega romana je Rizling polka. Kaj je motiviralo takšen izbor naslova? Kakšno vlogo igrata rizling in pola v tvojem delu? Vemo, da sta za naše kraje zelo domači, »ljudski« besedi.
Naslov je provokacija, morda tudi nekakšna marketinška poteza, bralca naj bi vzpodbudila k sklepu, da v roke jemlje veselo, s takšnimi in drugačnimi togimi pravili ter s tegobami našega zapletenega sveta neobremenjeno branje. V tem smislu je naslov podtaknjenec, prevara, tako kot je bolj ali manj prevara tudi vse, kar v romanu počnejo literarne osebe. Je pa dejstvo tudi, da je dogajanje postavljeno v pokrajino rizlinga in da se literarni liki ves čas vrtijo v nekakšnem polkastem plesu proti resnici o samem sebi. Ali pa vstran od nje.
Kaj meniš, s čim si prepričal komisijo, da si postal nagrajenec prav ti. Kje je bil ključni element, kje se čutiš močnejšega? Je bila to sama zgodba, fabula, njeno sporočilo, je bil to slog?
Očitno se jim posebej ni zamerilo nič od tega. Sicer pa so nagrade tombola, pri kateri ne gre brez sreče. Po mojem mnenju je bila najpomembnejša konstrukcija zgodbe, pika na i pa končno obrat od »označenega« k »označevalcu«.
Spomnimo se še malce Sekstanta. Kaj vse se je od takrat spremenilo, odkar si skupaj z Normo Bale in Robertom Titanom Felixom napisal roman in ste bili takrat skupaj nominirali za kresnika? Kako si si zastavil pisanje romana Rizling polka glede na prejšnje pisanje?
Sekstant je bil še veliko večja »konstrukcija« od Rizling polke. Tam smo roman pisali trije, tako a smo si določili nekaj skupnih točka )jaz sem bil tisti, ki je s svoj tretjino, Zdrsom, roman začel, zato je ta del moral biti tudi nekakšne prolog) in se jih potem tudi poskušali držati. V Rizling polki sem si meje postavljal sam. Po eni strani je bilo zaradi tega seveda veliko lažje, po drugi strani pa – kako postaviti meje samemu sebi oz. kako se postavljenih meja držati? Reševalo me je najbrž to, da sem vnaprej domislil precej natančno ogrodje zgodbe, ki sem se ga potem več ali manj držal.
Ker sva sodelavka, ne morem seveda mimo vprašanja o šolstvu. Tudi pisatelje je nekoč nekdo učil pisati, jih morda navduševal za branje in podobno. Spoštovanje do tega poklica in znotraj poklica pa kar pada. Cankar je v Hlapcih obsodil Slovence, ob tem pa izpostavil tudi učitelje, da so brezhrbtenični in hlapci. Žal je izjava še zmeraj aktualna. Pojavlja se problem idealista Martina Kačurja, ki ga družba noče razumeti. Strokovnjaki ugotavljajo, da je naš poklic preveč feminiziran in tako zelo goden za hlapčevanje, ustrahovanje. Razmišljanje z lastno glavo ni več zaželeno. V nedeljskem dnevniku (št. 44, 2008) je v intervjuju profesor zgodovine Jadrana Jeršin izjavil: »Učitelj dandanašnji je vse prej kot učitelj! Je birokrat, administrator, računalničark, ekonomist, pravnik, psiholog, socialni pedagog, predvsem pa mezdna delovna sila in kot tak le strošek. Pedagoško delo v razredu ni pomembno, strokovnost prav tako ne, le realizacija, formalizem, minutaža. Pomembna je statistika in ne vsebina, kaj šele znanje dijakov!« Štefan, kaj meni o tem ti kot učitelj? Kaj se torej dogaja z našo družbo?
Strinjam se s teboj in z Jeršinom. Tako kot se najbrž strinjajo tudi vsi učitelji, ravnatelji in ministri za šolstvo. A četudi vsi vemo vse, se birokratko vesolje pohoti na vse strani in vse bolj postaja samemu sebi namen. Če npr. kak minister napoved, da bo zmanjšal administriranje v šolstvu, je to zanesljivo znamenje, da bo administriranja še več, taka odločitev namreč zahteva sprejem administrativnih ukrepov za zmanjševanje administrativnih ukrepov itn. do neskončnosti.
Zakaj je tako, ne vem, vem le, da smo vsi skupaj že dolgo pogreznjeni v močvirje nekakšne kafkovske metafizike: smo tali nepreglednosti brez številnih zakonov, pravilnikov, poročil, evidenc in aktov vseh vrst. Ta nepreglednost gotovo vsaj do neke mere ustreza sleherni oblasti in kapitalu, kajti v primeru konflikta z individuumom, npr. tudi kakšnim učiteljem, pošljeta nadenj eksperte vseh vrst za posamezna področja iz tega nepreglednega kaosa – od inšpektorjev do odvetnikov – in ta individuum bo potem moral do konca življenja utemeljevati svoj obstoj.
Problem današnje družbe zato po mojem mnenju ni samo v tem, da ne more razumeti idealizma, problem je v tem, da ta družba ne more razumeti sploh ničesar več, niti najbolj elementarne stvarnosti. DA pa bi to lahko sama sebi prikrila, si v imenu vseh nas izmišljuje marsikaj.
Preteklo je nekaj mesecev o podelitve nagrade. Kaj ti pomeni nagrada kresnik in kakšni so tvoji načrti?
Presenečenje, navdušenje in vse drugo, kar sodi zraven k taki nagradi, se sčasoma poleže in potem si znova sam s seboj ali – kot pravijo – z belino papirja oz. ekrana. Taka nagrada, kot je kresnik, ti gotov odpre nekaj novih vrat, vzbudi pričakovanje, a tudi zavist ali še kaj drugega, kar zna biti obremenjujoče. Pripravljam roman, ki naj bi letos izšel pri mariborski založbi Litera.
Intervju pripravila: mag. Gabriela Zver
Komentarji
Objavite komentar