...kljub temu, da odhaja iz šolstva razočarana
Olga Paušič, Lendavčanka, vedno polna energije, zanimiva, skrivnostna, dostopna, samozavestna, kreativna, romantična, z lastnim prepričanjem, z občutkom za humor in ironijo, poznavalka značajev, moja nekdanja priljubljena učiteljica in še bi lahko naštevali … Je ženska, ki ji je uspelo biti hkrati mati, prezaposlena učiteljica slovenščine in nemščine, ob vsem tem še kreativno ustvarjati ter se potepati po svetu.
Leta 1995 sta skupaj s pesnikom Štefanom Huzjanom izdala zbirko Obrazi, kateri je dve leti kasneje sledila zbirka avtobiografskih pripovedi Imejmo jih radi. Leta 1999 je izšel njen mladinski roman Junaki, leta 2004 pa zbirka Šolski štosi, ki vsebuje številna odrska besedila za mladinske gledališke skupine. Leta 2005 je prejela občinsko priznanje za delo na področju kulture. V revijah Šolski razgledi in Mentor objavlja svoje pedagoške članke, kratko prozo in odrska besedila, nekaj besedil je prevedenih tudi v madžarščino. Njeno zadnje delo je mladinski roman Skrivnosti iz leta 2006, ki je bil na razpisu JSKD Slovenije uvrščen med pet najboljših izvirnih besedil, izdanih v samozaložbi. Veliko potuje, svoja potopisna besedila objavlja v pomurskem Vestniku, Nedeljskem dnevniku, v reviji Svet in ljudje, Otrok in družina ter v Naši ženi, je ena od glavnic urednic občinske revije Lindue. Načrtuje potopisni roman o doživetjih v Južni Ameriki. V letu 2009 je njena komedija Kofetarji, v izvedbi istoimenske lendavske gledališke skupine upokojencev, že ob premieri dosegla velik uspeh. Prav za to skupino piše novo igro, pripravlja zbirko Šolski štosi II, pred kratkim je pisala v revijo Slovenščina v šoli … Zvesti bralci Šolskih razgledov so brali že precej njenih člankov, potopisov in skrajni čas je, da Olgo Paušič malo bolje spoznajo.
GZ: Predstavila sem vas tako, kot vas vidim sama. Sem pozabila na kakšno lastnost, ki bi jo morda radi poudarili? Kako Vam je uspelo kot ženski stopiti v toliko vlog in biti v vseh uspešni?
OP: Posamezne vloge rasejo ena iz druge, nekako tako, kot poteka delitev celice: če si slovenist, moraš znati za šolske potrebe marsikaj napisati, tudi predstaviti občinstvu, iz tega pa samodejno zrase želja, da bi skočil preko ograje pedagoškega vrtička in pustil domišljiji prosto pot v veliki svet, zaželiš si videti kaj več, kot so rojstni kraj, domači kot in sosednje dežele… Žene te, da bi se preizkusil še tu in tam, področij in možnosti biti kreativen je neizmerno veliko. Res je bilo tako, kot sem navedla. Ko sem pred 37 leti začela delati v šolstvu, se je zgrnilo name veliko novega: proslave, kulturne prireditve v kraju, delo v interesnih dejavnostih, najbolj me je pa »zadelo«, ko so mi obesili šolsko gledališko skupino, ki je ni maral prevzeti nihče drug. Zagrizla sem se v ustvarjanje in ugotovila, da mi je všeč, kot bi mi bilo usojeno, pisano na kožo.
Svojo uspešno pedagoško pot ste začeli naprej kot učiteljica. In prav letos ste se upokojili. To poletje so se za vas začele »večne počitnice«.
Kot učiteljica slovenščine in nemščine sem začela na majhni vaški šoli v Genterovcih. Iskali so nekoga za nadomeščanje med porodniško odsotnostjo slovenistke. To je bil dober začetek, kajti otrok ni bilo veliko, nisem bila vržena kar v morje živahnih rib. Po letu dni sem bila sprejeta na DOŠ I Lendava (nekoč OŠ Draga Lugariča) in ostala tukaj vse do letošnje pomladi.
Iz šole odhajam pošteno razočarana. Toliko sprememb se je zvrstilo v zadnjem času, žal večina takšnih, ki slabo vplivajo na mnoga področja življenja in dela šole. Danes je teže biti učitelj kot nekoč. Zadnja leta sem imela občutek, da sem nenehno v službi. Še ob vikendih sem kaj delala za šolo, sanjala o projektih, se žrla zaradi NPZ-jev, spala običajno le pet ur, da sem zjutraj lahko zbrana sedla k računalniku in pisarila priprave po novih smernicah … Neprestano v stresu!
Težko bi našla pozitivne novosti, ki bi tako učitelju kot učencem prinesle prednosti. Morda nivojski pouk v zadnji triadi ali heterogene učne skupine, izbirni predmeti v določeni meri, morda na večjih zavodih. Ministri pišejo bele knjige in se trudijo v svojem mandatu pustiti pečat, naš šolski vsakdanjik je pa vse bolj siv, če ne že črn. Medsebojni odnosi v šoli so postali zahvaljujoč ideji o prijazni šoli pretirano sproščeni, današnji otroci nekako ne dojamejo, kje so meje, poznajo predvsem svoje pravice, zelo malo se pa menijo za dolžnosti, vse preveč se v delo učitelja vtikajo starši, vse manj je samostojnosti pri delu, učiteljeve avtonomije …
Bi bili ponovno učiteljica ali bi si služili kruh raje kako drugače, če bi čas zavrteli nazaj in bi si zdaj izbirali poklicno pot?
Vsak poklic ima svoje senčne strani, mislim pa, da na poklic učitelja mnogo bolj kot na vse druge vplivajo tako politika, družbene razmere, vse vrste kriz itd. Občutek imam, da se na poučevanje razume že prav vsak, vsak lahko pisari zakone, sprejema smernice o delu učitelja in si zmišljuje novitete, ki jih v bistvu poznamo iz prejšnjih let – le pod drugačnim strokovnim nazivom.
Kar nekajkrat ste pisali v Šolske razglede. Se spomnite, o čem vse ste pisali in kaj vas je pri tem motiviralo?
V ŠR sem v minulih letih objavila po mojem mnenju okrog sedemdeset po vsebini zelo različnih prispevkov. Žal nimam vseh shranjenih, tako da točnega podatka ne morem navesti. Motiviralo me je predvsem to, da smo se učitelji grizli in pričkali okrog žgočih problemov, nihče pa ni o njih glasno spregovoril, da bi začeli proces dogovarjanja, reševanja. V tistem času je bilo to npr. napredovanje v plačne razrede, ko se je zgodilo veliko preveč krivic, evidentiranje ur po Jurmanu, uresničevanje Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev, različna vzgojna problematika itd. V začetku sem najraje pisala basni, v katerih se je pojavil kak šolski problem, ki me je žulil, odgovorni akterji so bili pa prikriti, da ne bi bilo zamere. Veliko je bilo namreč maščevalnosti, ki sem jo tudi sama občutila na svoji koži, zato je bilo treba kaj zaviti tudi v metafore, da nisi bil kaznovan od prizadetih nadrejenih. Zadnje čase pa se zdi, da imajo vodilni že tako debelo kožo, da jih niti direktno izpovedana obtožba ne premakne več. Napisala sem tudi veliko zgodb/črtic, humoresk iz šolskega vsakdanjika, potopisov, tudi kakšne pedagoško obarvane pesmi itd.
Tudi sami ste ena od glavnih urednic lendavske občinske revije Lindua, ki je definirana kot multikulturna strokovno-družboslovno-literarnoumetnostna revija. Kaj je poslanstvo te revije?
Ko smo pred tremi leti polagali temelje naši Lindui, je bila osnovna izhodiščna misel, da bomo okoli regijske revije zbrali domačo inteligenco iz vseh »jezikovnih« okolij, torej ljudi, ki pišejo v slovenščini, madžarščini, hrvaščini, romščini ali katerem od drugih jezikov. Dejali smo, da ne bomo elitna revija, ampak odprti tako za strokovnjake kot ljubiteljske ustvarjalce. Gre za to, da pokažemo, kako je mogoče v takšnem multikulturnem, večjezičnem okolju, kot je naše tukaj v Prekmurju, ustvariti kvalitetno, pestro, zanimivo revijo, ki je odsev našega tukajšnjega vsakdanjika in kot takšna namenjena slehernemu krajanu Lendave, ožje in širše okolice. Mislim, da nam odlično uspeva, ocene strokovnjakov, literarnih kritikov so zelo dobre. Čeprav počnemo vse prostovoljno, imamo lepo število sodelavcev, ki radi brezplačno prispevajo svoja besedila. To me zelo veseli, ker je dokaz, da denar navsezadnje le ni središče vseh interesov.
Ste tudi mladinska pisateljica. Kaj vas vodi pri izbiri tem, motivov, oseb pri pisanju za mladostnike? Zanimajo vas predvsem njihovi odnosi, njihovo doživljanje mladosti in s tem povezanih težav, njihovo odraščanje, skrivnosti, ki jih je težko deliti z odraslimi, razred, ki je dnevno prava valilnica značajev, motivov in tem …
Po mojem mnenju je skoraj nujno, da začneš pisati, če si se že namenil, o temah, ki jih začutiš v svojem najbližjem okolju. V šoli se res zgodi toliko vsega, da bi težko naštela vse pripetljaje, vredne literarne obdelave. Preko zapisanega mi je obenem največkrat odlično uspevalo »izpihati« številne frustracije, ki sem jih doživljala med delom v razredu ob konfliktih bodisi z učenci bodisi s starši ali sodelavci. Torej je to tudi neke vrste terapevtsko pisanje. Dejstvo je, da so kljub vsemu, kar ugotavljajo analize, še vedno najštevilčnejši bralci mladi. Mladim se splača pisati. Seveda najraje berejo o sebi podobnih in o stiskah, kakršne doživljajo tudi sami. S tem, ko se poistovetijo s književnimi osebami, skušajo rešiti svoje težave, obenem pa spoznajo, da niso edini, ki jih pestijo problemi. To je pomembno poslanstvo knjige v času najstništva. Podobno je z odrskimi besedili za gledališke skupine osmo- in devetošolcev, zato sem se zelo trudila identificirati probleme, vredne obravnave v gledaliških besedilih za starejše osnovnošolce. Veliko so mi pa pomagali tudi sami.
Bili ste mentorica tudi šolski gledališki skupini v Dvojezični osnovni šoli I Lendava. Katere uspehe bi izpostavili kot največje? Napisali ste tudi zbirko odrskih besedil Šolski štosi. Torej ste pravi vrelec idej. Menda pišete tudi nadaljevanje: Šolski štosi II. Mentorji, ki iščejo za svoje skupine prava, aktualna besedila za uprizoritve, so vam gotovo lahko hvaležni.
Prvi koraki so bili grozni! Nisem imela pojma o didaktiki gledališke vzgoje. Veliko seminarjev sem obredla, dokler se mi obzorje ni zjasnilo. Ne moreš uspešno delati, če nisi ustrezno podkovan. Sprva sem izbirala pravljice, na knjižnih policah namreč ni bilo sodobne literature za najstnike. Sčasoma se mi je zdelo,.da ne napredujemo. Ni preostalo drugega – začela sem pisati odrska besedila. Tako je nastala zbirka Šolski štosi, ki je bila, kljub temu da je izšla v samozaložbi, razprodana v letu dni. Še danes me razveseli, ko me kličejo mentorji s šol po Sloveniji, da bi nujno rabili Šolske štose, a jim lahko postrežem le z zgoščenko. V letošnjem ciklusu srečanj osnovnošolskih gledaliških skupin je nastopilo kar 9 skupin z besedili iz moje zbirke. Imam veliko prijateljskih stikov s številnimi mentorji slovenskih šol, ki si želijo nova aktualna besedila, pisana na kožo sodobne mladine.
Najlepše spomine imam na skupino DIM, v kateri so delali le trije igralci, a smo uspeli s predstavo Atahualpov veliki met priti na državno srečanje gledaliških skupin Slovenije. Prijetna je bila tudi skupina Ogenj, ki se je odlično odrezala s predstavami Novice iz osmice, Tarče in Žurerji. To so nova besedila, ki bodo s pomočjo JSKD RS (upam) izšla še letos v zbirki Šolski štosi II.
Malo pred upokojitvijo ste napisali komedijo Kofetarji, kjer ste se ponovno izkazali kot dobra poznavalka hrepenenj, navad, razvad in življenjskega sloga upokojencev. Bi lahko bili ena od kofetaric ali boste svojevrstna kofetarica?
Mislim, da sem od nekdaj »kofetarica«. S prijateljicami imamo navado, da se bodisi ob sredah ali ob sobotah dobimo na kavi, ki je seveda le izgovor za druženje ob klepetu, sočnih »tračih«, vicih, zanimivih novicah iz našega majhnega kraja itd. Nekatere dobre znanke so že dalj časa upokojenke in poznam njihov vsakdanjik, tako da Kofetarjev ni bilo težko napisati. A ne bom takšna kofetarica, ki blodi po supermarketih, v nedogled pospravlja in vsak dan čaka na venezuelske in portugalske žajfance, želim si bolj razgibanih dnevov, tednov, let. Seveda se mora človek sam potruditi, to dobro vem. Mislim pa tudi, da nisem tip človeka, ki bi križem rok posedal in čakal, da ga poišče presenečenje ali da se ga usmili usoda.
Še vedno živim z občutkom, da imam dolžnosti. Nisem se še navadila počivati brez slabe vesti. Mogoče bi ustrezala moji misli tale Tagorejeva: »Spal sem in sanjal, da je življenje radost. Prebudil sem se in videl, da je življenje dolžnost. Delal sem in glej: dolžnost je bila radost.«
Bolj ste se bližali upokojitvi, bolj dejavni ste bili. Kot da ste želeli zadnjih 15 let, ko je že večina zelo aktivnih
ljudi precej izgorelih, nekaj »nadoknaditi«. Še zmeraj ste morali skrbeti za
družino, hkrati pa ste vedno več pisali, postali ste prava
popotnica, ki je želela odkriti vse po svoje, s svojo raziskovalno ekipo, izbirali
ste prave eksotične kraje, ki jih morda drugi zaradi varnosti celo bojijo. Rojevali so se odlični potopisi.
Zadnjih 15 let sem bila bistveno manj okupirana v družini. Sinova sta odrasla, se tudi že delno osamosvojila in prevzela nekaj bremen v gospodinjstvu, potem pa šla študirat. Z možem sva ostala sama v hiši. Tako sem se lahko posvetila svojima hobijema: pisanju in gledališču. Z računalnikom gre vse hitreje in laže. Ker sem spoznala kar veliko urednikov časopisov in revij, sem tudi laže objavljala.
Strast do potovanj pa sta mi zbudila sinova. Oba sta geografa in biologa, navdušena popotnika, saj trdita, da ne moreš učence v šoli navduševati za svet okoli sebe, če sam ne prestopiš domačega praga. Svet je res prelep! Uživam na potovanjih, enako pa tudi kasneje, ko o doživetem pišem. Čeprav sem prehodila veliko eksotičnih dežel, me vsako leto že februarja zgrabi prava potovalna mrzlica. Moram iti! Samo delo, družina, gospodinjstvo ne izpolni življenja! V njem morajo biti tudi presenečenja, razkošje razburljivih doživetij, ki so pogosto zelo nepredvidljiva, adrenalinska, a me poživijo, mi vlijejo moči za naprej. V bistvu mi je vseeno, kam se odpravimo, samo da je novo in ne vsakdanje, da je izziv. Dežela, ki me je doslej najbolj očarala, zbudila v meni domišljijske svetove, motivirala za pisanje najrazličnejših zvrsti besedil, je pa brez dvoma Peru s svojo skrivnostno inkovsko zgodovino, junaki, veličastnimi arhitekturnimi spomeniki in prekrasno naravo. Prav gotovo se bom tja še vračalaa.
Za konec še želje ...
Posebno velikih želja pravzaprav nimam. Držim se misli ameriškega predsednika Abrahama Lincolna: »Naj ne štejejo leta tvojega življenja, ampak življenje tvojih let.« Ne želim postati zapečkarska upokojenka, sedeča s skodelico kave pred TV zaslonom, ampak se bom potrudila živeti pestro, zanimivo, tudi razburljivo, polno. Ostajam v uredništvu Lindue, še bom pisala v ŠR in druge medije, rada bi izdala še nekaj knjig, aktivno sodelovala v gledališki skupini Kofetarji, pripravljam vrsto potopisov, ki jih bom objavila … in seveda – potovala bi rada. Čim večkrat v letu. Toliko lepih kotičkov sveta je še, ki se jih splača obiskati!
Intervju pripravila: mag. Gabriela Zver
S peresom in letom v svet. Lindua. Pogovor s pisateljico in popotnico Olgo Paušič. Lindua, 2010, letn. 4, št. 8, str. 6-9.
Komentarji
Objavite komentar