PÉTER BALASSA
O TRADICIJI IN HUMORJU
– odlomek –
intervju pripravila Erika Csontos
Péter Balassa, ki je bil moj profesor, se je sredi junija odločil, da bova vendarle opravila ta intervju, ki sva ga načrtovala že daleč nazaj in ga je zaradi bolezni odlašal. Dogovorila sva se, da se bova osredotočila na naslednje teme: poučevanje; »madžarstvo«; glasba (Bartók, še posebej Cantata profana); Nádaseva monografija (in kasnejša študija Knjiga spominov o razlagi usode in greha); »njegovo rusko obdobje«; problem zmernosti v študijah o Vörösmartyju; študija Árvácske – z diktatom nastajajoče Móriczeve knjige. Naznanil je, da bi morda žele govoriti o veri, o svojem verovanju. Pogovor je končno prišel na vrsto 29. junija 2003, na dan Petra in Pavla, zvečer od šeste do pol osme. Istega dne ponoči je umrl.
E. CS.: Bilo mi ne neznansko zanimivo ponovno branje tvojih študij, kako se vračaš k določenim umetnikom, filozofom, na primer k Babitsu, Bartóku, Vörösmartyju, Gadamerju, katerih filozofija ti pomeni temeljno točko tvojih študij. V zvezi z Gadamerjem si pisal o spreminjanju pojma izobraževanja; pisal si tudi o paideii, ki bi pomenila popolno človekovo vzgojo. Ali je v praksi danes mogoča paideia namesto pedagogike?
P. B.: Ne, ni. Na tem področju sem sedaj precej pesimističen. Ne vidim jasno … Slabe volje sem po precej osupljivi dnevni novici, da so gimnazijci na zanimiv način med prvih deset najpomembnejših, najbolj priljubljenih zgodovinskih figur uvrstili na prvo mesto kralja Matjaža in na šesto mesto Hitlerja. Upam, da se bo ta stvar razjasnila … Paideia bi bila celostna vzgoja človeka. Pomeni komunikativen odnos s celim človekom. S tem odnosom ne posredujemo samo znanja, temveč poskušamo celoto oblikovati tako, da je ne posredujemo, temveč da jaz posredujem in da tudi mene posredujejo. Če jo tako razumemo, je na nek način govora o Celoti … Človek pravzaprav daje sebe in s tem vzgaja drugega človeka. Nasprotno je pedagog pomenil tistega sužnja, ki pelje v šolo otroka … Situacija se mi zdi precej slaba, ker v življenju ni več neke vrste identičnosti usod, v katerih bi človeško bitje predstavilo samo sebe. Ni več potrebe po ljudeh, ki vse »povedo«, kar je sicer prav oziroma tako se je pač zgodilo, zaradi tega nikogar ne moremo obtoževati. Vera ljudi, ki »povedo«, je s propadom vere in moči oblasti v polni meri devalvirala, kar je tako dobro kot slabo. Nasproti svetu oblasti stoji neverjetna averzija.
Tudi v vaših slušateljih?
V slušateljih, v družbi. Po drugi strani: ko obstaja oblast, je ta lahko le v enosmernem, diktatoričnem odnosu. V pedagogiki kot življenjski obliki sta lahko le diktatura ali svoboda – v najbolj trivialnem pomenu besede.
Praviš torej, da med njima ni prehoda.
Pesimist sem zato, ker med svobodo in demokracijo oziroma med duhovno avtoriteto in med načelom avtoritete ne vidim niti bledega ravnovesja, ne vidim nekega sveta s subtilnim prehodom. Ni strukturirane družbe, v kateri bi imela vzgoja svoj dinamičen prostor, v katerem bi bila povsem običajna stvar, da nekdo nekoga predstavi – to je on sam, in da tudi njemu nekoga predstavijo, to pa je drug, mlad človek. Med njima nastane to, čemur pravimo pedagoški eros, kot ga je skozi tisočletja poimenovala kultura. Pedagoški eros pomeni duhovni ljubezenski odnos in ne pomeni skorajda nič pozitivnega, ne pomeni, da brezpogojno ljubim drugega, temveč da ga potrebujem. Je neke vrste naravnanost na to, da bi se porodila možnost neke vrste kulturnega razvoja. Razvoj, nadaljevanje pomeni zame preprosto to, da pride do tradicije. Tradicija kot možnost nadaljevanja, nadaljevanje samo. Pomeni potrebo po razlagi, nadaljevanje tako postane nujno. Zahteva, da dojamemo, kaj pomeni.
Ali ne obstaja nevarnost, da bomo pri trojnosti hermenevtike: razumevanje – razlaganje – aplikacija (oziroma: uporaba, ko delo uporabim tako, kot da je del mene) obtičali v tretji fazi? Ali med poučevanjem ne trpiš, ko se, na primer, besedilo izpred petdesetih let ne odpre?
Da ne nagovori? Seveda. Vedno je prišlo do težav z aplikacijo. Vedno se je zgodilo, da nismo razumeli besedila. Zakaj? Zato, ker je med nami navzoča stalna oscilacija samosvojega sveta, razumevanja in nerazumevanja. Samosvoja razlaga pomeni tisto stopnjo svobode, na kateri besedila že ne razumem in ne razumem niti samega sebe.
Eno leto si bil gostujoči profesor na kolozsvárski fakulteti. Je bilo moč čutiti neko značilno razliko v doživljanju poučevanja?
Bilo je absolutno drugače … Nisem poučeval estetike, temveč literarno zgodovino, o prvi generaciji Nyugatovcev1. Do drugačnosti pride na podlagi tega, ko se ves čas pogovarjamo o določenem in nečesa ne moremo obiti … Zato sta Kolozsvár2 in Transilvanija3 tako privlačna – obenem pa odbijajoča – ker tam obstaja neke vrste arhaična družba v določenem zaprtem prostoru. Čutijo jo sodobni avtorji – László Márton, Zsolt Láng, László Darvasi – ko sežejo po takih temah. Strašansko zanimivo je, da ima Transilvanija po mojem mnenju šele sedaj zares književnost, ker je že nima tako močno, tako zelo ne obstaja, da nas lahko ta oddaljenost sedaj doseže v literarni obliki. Izginejo politično-ideološka nalaganja, ki so še bila opazna v Móriczevem času. Tu se odvijajo po mojem mnenju nenadna spoznanja takšne vrste, ki povsem na nov način pokažejo transilvansko književnost v madžarski kulturi. Novost je ta, da sta madžarska književnost in madžarska kultura v tem prostoru, v arhaični biti, mrtvi. Pravzaprav je bila »pradomovina« prav tam. Transilvanija je na nek način izvirni »sobornosti«. Sobornosti je ruska beseda. Veliko vsega pomeni. Skupnost stanovalcev: vendar skupnost ne pomeni le družine in ni samo gospodarska skupnost, temveč popoln kulturno stvariteljski svet. Da je to nekakšen svet. Ljudje, ki jim je bil blizu duh Dostojevksega, so se v 19. stoletju morali soočiti s tem, da so reforme Petra Velikega posledično vplivale na popolno modernizacijo, hkrati pa je modernizacija povzročila, da se je ta svet oddaljil, postal nedotakljiv, absurden, kar so tudi čutili … V Móriczevem času »je prišel v sliko, podobo« Trianon in kazalo je, da so korenine povsem odmrle oziroma da so v odmiranju in da jih je potrebno nekako pridobiti. Tu ni govora o iredentizmu, temveč o tem, da Madžarska ne more živeti brez Transilvanije.
_____________________________
1 Op. prev.: Generacija, ki je izdajala svoja besedila v literarni reviji Nyugat (Zahod). Revija je imela velik vpliv na razvoj madžarske književnosti. Izhajala je od 1908 do 1941. Vzgojila je velike ustvarjalce: Adyja Endreja, Zsigmonda Móricza, Mihálya Babitsa in Dezsőja Koszotlányija.
2 Op. prev.: Romunsko ime kraja je Cluj-Napoca.
3 Op. prev.: Po Trianonski pogodbi je Madžarska izgubila velik del ozemlja. Madžari imenujejo pokrajino Erdély, Slovenci pa uporabljamo poleg zemljepisnega imena Transilvanija tudi Sedmograška in Erdeljsko.
Ali je pri tem, ko je Móricz ponovno segel po temi Transilvanije, lahko bil vzrok ta, ki si ga oblikoval v zvezi z žaloigro Nagyratörő (Stremuh) Lászlá Mártona (v kateri je središčna oseba Zsigmond Báthory), torej da je za takratne voditelje države »čutenje« države še takšno kot njihovo lastno čutenje?
Da, bila je daljnosežna čutna izkušnja … Če se vrnemo k paideii: tej čutni in telesni stvari – o kateri govori Nádas in vsi drugi, ki pišejo o vzgoji – se ne moremo izogniti. Je čutna oziroma Sokratova. Tu je govora o takšni vrsti Sokratovega odnosa z drugim človekom, v katerem Sokrat – kar je Nietzsche ostro kritiziral – »ustvari« molčeče dečke-sužnje. Spomnimo se na Platonov dialog: deček pred občinstvom točno v sredini kar naprej ponavlja: »Da.«, »Resnično.«, »Resnično, to je protislovno.«, medtem pa je »ljubljen«. Ni izgovorov, to je pasivni oblastniški odnos … V vzgoji je vedno prisoten stik, odnos. Brez tega ne gre. Dinamika ali potek kulture se zaplete takrat, ko Sokrat ne razume več dečka, ta pa noče več razumeti Sokrata. Iz tega nastane dramatični konflikt oziroma pride do oddaljitve. Oddaljitev vodi k uporu. Deček se oglasi in ugovarja: »Ne«. »Ne razumem.« in »Nočem razumeti.«.
Moja generacija se spominja, da so na tvojih urah še bili slušatelji, ki so želeli interpretirati, in da je komunikacija še delovala.
Delovalo je interpretativno občestvo, ker smo vzajemno menili, da obstajajo skupne stvari in skupne zadeve, v imenu katerih je vredno odigrati igro Sokrata in njegovega sluge, da torej ta oblastniški odnos ne govori zgolj o zatiranju, temveč o tem, kako je treba kaj razumeti. Tradicija oziroma prekinitev izročila pomeni, da ni česa izročiti. Da ni vredno nadaljevati. Če demokracija v polni meri preide v vladanje, potem to hkrati pomeni, da je zavladal kaos. Kajti nadaljujemo lahko le to, kar je priznano kot nedvomen vladajoči, podrejen in nadrejen odnos. Potrebno je, da priznamo: zgodovina niso samo dogodki eden za drugim, temveč vrsta interpretiranih dogodkov, v katerih imam možnost izbire – da to obstaja. Če to ni priznano, potem pride do kaosa.
S čigave strani ni priznano?
S strani občestva, za katero domnevamo, da je bilo. Toda izkazalo se je, da ga ni. O Transilvaniji se je izkazalo, da ga ni …
Povedal si, da je poučevanje v Transilvaniji potekalo boljše.
To so spomini. Hrepenenje, hrepenenje, ki je usmerjeno nazaj, da je to, kar smo imenovali Transilvanija, torej lepo, dobro, resničnost skupnosti, da obstaja možnost preporodne skupnosti madžarstva.
V neki tvoji študiji iz leta 1993 (Kaj je madžarsko, če venomer ne sprašujete?) ste se oprli na miselni tok zgodovinarja Jenőja Szücsa. Ko je 1939 analiziral poizvedovanje »Kaj je madžarsko?«, je prišel do ugotovitve, da je dal najbolj normalen odgovor Babits, ki je začutil, da je vprašanje napačno postavljeno in je ironično povedal: »Iskreno rečeno je to vprašanje težko razumeti, kaj šele nanj odgovoriti:« Babits dokaže, da ni stalne pomenske povezave in o celotni »madžarski« lastnosti pokaže, da je vse mitizirano absolutizirajoče. Po Szücsu raziskuješ, čemu se konzervira hunsko-madžarska pripovedka in čemu čutimo potrebo po tej »barbarski etnični zavesti« …
Eidetsko vprašanje, kaj je bistvo madžarstva, si je potrebno ves čas postavljati zato, ker tega ne vemo zagotovo in ker nismo dovolj prepričani vase. Vsa madžarska kulturna identiteta je negotova. Še posebej odkar doživlja polome, obstaja neka zelo močna poizvedba, kaj bi sploh bilo bistvo madžarstva. In ne znajo narediti koncepta, s katerim bi lahko madžarstvo postavilo temelje za integralno celoto.
V več esejih se vračaš h Cantati profani, ki jo vidiš kot »najbolj osebno izpoved«. Odločitev dečkov, ki so se spremenili v jelene, razlagaš kot prasliko Bartokove emigracije, odhoda. V prej omenjeni študiji opozarjaš, da so poleg Babitsa prav umetniki – med drugimi Bartók, Ady – tisti, ki so med razpravami o identiteti gledali skeptično na izvor mita, torej so demitizirali manijo madžarstva, hkrati pa so bili sposobni vključiti v svoja dela mit in mitološko razmišljanje v vlogi sublimacijskega sredstva kot »zdravilno ponudbo«.
Z zdravilno močjo prideta tako Bartók kot Ady, vsak na svoj način. Oba dasta svoj glas za individualiteto in delata z umetniško močjo, da se ne bi vrnili v sobornosti, nazaj v animalično skupnost. Po njihovem mnenju in tudi po Babitsevem – torej po najboljših – je biti Madžar: evidenca. Ne poizvedujmo in ne praskajmo se po rani, ker ni kaj izpraskati. Ta mit, ta zgodba – tudi po Bartóku, Adyju – je končana. Kot je, recimo, končana v določenem pomenu tudi kultura krščanstva. Ali denimo židovska kultura, ki je po Kafku končana, ko pravi na koncu o vratih (Pred vrati postave): »Zdaj pojdem in jih zaklenem.« … Najboljši Madžari (pa zdaj ne bom našteval imen) so glasovali za svobodo individuuma in so krepili poetiko le-tega. Kaj je poetika individuuma, o tem bi lahko govorili 1000 let. Sem prištevam tudi Móriczevo popolnoma individualistično, z napakami in nepravilnostmi polno poetiko. Vsi so dali svoj glas za to, da ne bi zdrseli nazaj v animalično skupnost, kajti biti Madžar je kot dihanje – nekaj samouvemnega. To je res tudi v Móriczevem primeru, ki se ves čas pritožuje zaradi madžarstva na nivoju parol, sloganov – vendar tudi Ady, Kosztolányi, Babits, in še bi jih lahko našteval. Tako imenovani veliki Madžari vidijo, da to ne vzdrži. Da bi bili v ogradi … Kajti iz tega izvira le politična nezrelost, človeška nezrelost.
Kako definiraš pojem ograde?
Ograda je, če se vrnemo k animalični skupnosti, kjer se kar naprej čveka o ljudstvu in narodu.
Naznanil si, da bi rad povedal, zakaj in kako ne moreš biti Madžar …
Ne morem biti Madžar po tem, kar sem pač videl v Transilvaniji. Ta stvar zahteva posebno knjigo ali esej, kar bom nekoč napisal ali pa tudi ne – tega ne vem … Bo pa v odlomkih v knjigi o Móriczu. Ne morem biti Madžar tako, da me v to silijo. Vsaj pretvarjali so se, kot da se to od mene pričakuje, večino mojega življenja, več kot štirideset let. In da je to ponovno postalo vprašanje izbire ob spremembi sistema, je moje največje razočaranje: da so ponovno stopila v ospredje vprašanja – ne samo politična, duhovna, moralna, ki so bila zaključena in predebatirana v tridesetih letih. Tako ne morem biti Madžar. Niti nočem. Da lahko nekdo kaj takega izreče, mora seveda v polni meri poznati kulturo. V določenem pomenu je potrebno znati biti Madžar, če kaj takega – celovita madžarska kultura – sploh obstaja. Obenem ne verjamem, da obstaja. Ne verjamem v take vrste celost. Verjamem pa, da so ljudje, ki so po spremembi sistema poskušali odpraviti pomanjkanje humorja v madžarski književnosti. Tu mislim predvsem na sijanost Esterhazyja in Lajosa Partyja Nagya, pa še precej bi jih lahko naštel. Pomanjkanje humorja je staro prekletstvo. Zakaj je humor v madžarski kulturi nekako zamrl, je uganka. Spomnimo se na odločno in zastrašujoče pomanjkanje humorja pri László Némethu. Ali pa, kako se je okrepilo pomanjkanje humorja v recepciji. Spomnimo se recepcije neke nemške podobe književnosti, v kateri naletimo na Goetheja brez kančka humorja … Pa bi se lahko pogovarjali o tem, da so bili v 19. stoletju, celo že v 17. in 18. stoletju, zametki humorja. Aranya in Petőfija označuje frenetičen humor.
Torej misliš med drugimi deli na Cigane iz Nagyide.
To so mojstrska dela. Cigani iz Nagyide so tudi znotraj madžarske književnosti pravi biser, a so že v sami recepciji naleteli na odpor, kar je Aranya prestrašilo. Danes je že vsesplošno znano, da je odmev kritike Ciganov iz Nagyide v mnogih pogledih prispeval k oblikovanju klasičnega Aranya. Pomeni pa tudi prelom s prejšnjo izoblikovano samopodobo. Je isti problem, kot ta, o katerem sva do sedaj govorila. Da se v vzgoji zapostavlja sokratičen humor, ker bi nas soočil s takšnimi stvarmi, kot so stik, čutni dotik, izpoved, prvinska naravnost … Vidim velikega klovna, ki si je pri tem pomagal tako oziroma je to skušal rešiti tako, da je postal sam humorna figura, v določenem smislu – nedoločljivo, v kolikšni meri klovnovska in v kolikšni meri je res bil takšen: Milán Füst. Drugi, o katerem to nikomur ne bi padlo na misel, pa bi lahko on njem zapisali, je: klovn Ady. To je sijajno klovnstvo. Površno gledano kaže, tudi na podlagi poučevanja književnosti, da je Ady v madžarski književnosti brez humorja. S tega gledišča bi morali znova napisati literarno zgodovino.
V eseju z naslovom Zmernost in nezmernost si zapisal, kakšno afiniteto do grotesknosti je čutil Vörösmarty …
… v svojem delu Csongor és Tünde! In Arany! Arany ima frenetičen humor. To vedno kaže na samospoznanje in ta madžarska književnost, ki ne pozna humorja, tako kaže, da trpi za pomanjkanjem samospoznanja, ne upa se smejati sama sebi.
Takšna je tudi literarna veda, ki se marsikdaj kaže kot preveč resna, nad dela dvigajoča se in narcistična.
Tako je: strah pred Gogoljevim plaščem … Madžarska kultura se je zelo težko sprijaznila, da mora računati s tem – in to je zelo, zelo pomembno! – da je majhna. In da je vse majhno. In samospoznanje tega bi bilo potrebno dokončati. Vedno je bil nek takšen motiv, vendar stvari nismo mogli v redu opraviti. V tem je bil Arany velik. In še mnogo drugih, pa vendar ni mogli prodreti. Nismo se mogli poistovetiti s tem, da smo majhni. Čeprav ima pri tem Kosztolányi neminljive zasluge. Polemike med Adyjem in Kosztolányijem so tudi tok nezavednega, saj Ady ni prenesel odsotnosti veličine … Pri tem bi bil humor nuja. To se je pretrgalo z nevzdržnimi neumnostmi komunizma, zato je pomembno delo Esterházyja in Partija Nagya. Novejša madžarska književnost teh preprek in vezi v tem smislu ne pozna. Toda tudi sama se bori s svojo tradicijo, s svojim pomanjkanjem humorja v madžarski književnosti, kar je po eni strani vprašanje svobode, po drugi pa vprašanje telesa, od analnega do prehranjevanja in pitja …
Pri Partyju Nagyu srečamo zelo močen motiv požrešnosti, žretja.
Prav tako pri Krúdyju. Enako je pomembno prehranjevanje pri Móriczu: János Kis se v Tragediji nažre do smrti. V telesnosti jaz ne vidim le seksualnosti – seveda tudi to, in to celo spada nekako v Móriczev kanon, enako pri Adyju – temveč vidim, kako se solzi babičino oko … če je prehlajena. Tu tega ni. V tem se je preizkušal Dery. Naprimer v enem zadnjih romanov, kjer se glavni junak v dedkovih letih zaljubi v mlado ženo svojega štorastega sina, česar se kasneje sramuje ali ne – tega se ne spominjam – vmes se mu nabere sluz smrkljev in sline. In bralec sledi poti teh smrkljastih kapelj. No, to je nekaj!
Čeprav so zadnja leta nastajali novi poskusi interpretacij, je bilo zadnje obsežno delo Mihálya Czineja. Kako je prišlo do tega, da si prav ti napisal monografijo o Móriczu?
Vse, kar sem do sedaj povedal, je bila razlaga za to odločitev. Móricza cenim kot velikega elementarnega pisatelja. Želel sem pisati o takšnih ljudeh, s katerimi navidezno nimam nič skupnega. To ima vrednost geste, saj sem želel prelomiti tudi z lastnim pomanjkanjem humorja, s svojo domnevno klasično, resnobno samopodobo.
Ampak to ni res! Tvoj humor se je kazal tako na tvojih predavanjih kot v tvojem pisanju.
Me veseli, da tako praviš. To vedo le tisti, ki me dobro poznajo. Menim, da je moje pisanje malce preveč resnobno glede na to, kakšen sem. In tudi pričakovanja v zvezi z menoj se mi zdijo resnobna, kar me zelo jezi … Toliko.
Dogovorila sva se, da bova nadaljevala čez en teden …
prevedla Gabriela Zver
Komentarji
Objavite komentar