Intervju s pisateljico Normo Bale, avtorico Karamela

Delo Karamel je roman o treh usodah, ki se prepletejo tako, da je vsako naslednje dejanje oseb ljubezenskega trikotnika samo eno od stopnjevanj na poti k nujnemu koncu, k spoznanju.  Je delo, kjer je literarnim osebam skupno, da si vse želijo doživeti poseben trenutek ljubezni, neko strast, njihove zgodbe pa se končajo tako, kot si zaslužijo: s pogumno potezo in pokončno držo študentke, z domiselno potezo zrele ženske, ki se je odločila, da bo izbirala sama in ne bo nikogaršnja druga violina, ter z moškim, ki je mislil, da bo lahko v neskončnost igral svojo igro skrivalnic, pa mu prav v letih, ko potrebuje potrditev, da je alfa samec tudi po petdesetem letu,  dasta življenjsko lekcijo ženski kar dveh generacij. Istočasno mu izstavita račun za samozadostnost in aroganco ter mu sesujeta svet, za katerega je bil prepričan, da ga obvlada do potankosti in da se bo v tem svetu vekomaj igralo po njegovih pravilih. Toda pretreseta ga zgolj hipno, morda toliko, da se, zopet za hip, sooči s svojo otroško travmo, nato pa zopet gre dalje po poti samozadostnosti in egoizma, ki pravzaprav izvira iz občutka zapuščenosti, odsotnost matere.

 

Všeč mi je, da vaša zgodba ne poteka časovno linearno in da ste se odločili za tri perspektive, ki se med seboj ves čas prepletajo, toda  karma, če se smem tako izraziti, bo svoj davek terjala prav takrat, kot bo Marko kaj takega najmanj pričakoval. Obe ženski, glavni akterki, mu namreč lepo zaračunata njegovo objestnost in arogantno samozavest. Kaj je vplivalo na to, za katero pripovedno perspektivo ste se odločili? V katero vam je bilo najlažje vstopiti in zakaj ste se odločili za usode treh ljudi?

Ko sem pisala, se s tipologijo pripovedovalca nisem ukvarjala v teoretično poglobljenem smislu, zdaj pa ugotavljam, da sem pravzaprav nenehno menjevala avktorialno in personalno pripovedno perspektivo, pri čemer ostaja tretjeosebni pripovedovalec stalnica v vseh štirih poglavjih. Avktorialni pripovedovalec ves čas lebdi nad literarnimi osebami in njihovimi peripetijami in tu in tam spusti med liste kak svoj komentar, personalni pa pripoveduje samo iz zornega kota aktualne literarne osebe, njene izkušnje, njene zavesti, lastne psihične resničnosti, ne vidi celotnega dogajanja, pa tudi dejanj in razlogov zanje drugih literarnih oseb ne pozna. Tako predstavijo vsi trije osrednji literarni liki svojo lastno resnico. Razmišljala sem, ali bi morda v posameznih poglavjih osrednje literarne osebe govorile v prvi osebi, pa sem se ustrašila, da bi jih zaneslo v čustvovanju in jih odneslo v patetiko, zato je tretjeosebni pripovedovalec ustvaril nujno distanco in tudi na tej ravni izpostavil ne samo odtujenost med Iro in Markom ter Tanjo in Markom, temveč tudi med ostalimi glavnimi in stranskimi literarnimi osebami.

 

Kako se sploh rodi literarna oseba in kako naslov?

Rojstvo literarnih oseb je podoben misterij kot rojstvo konkretnih ljudi. Razlogi za spočetje so zelo različni, porod ni enak porodu. Najlepše je seveda, če se otrok rodi iz ljubezni in v ljubezen; enako velja za rojstvo literarnih oseb. Ko ima literarna oseba svoje osnovne obrise, začne rasti in se razvijati; pridobi finese v obnašanju in delovanju. Na računalniku pa je tipka »backspace«, ki deluje kot radirka. Tako kot lahko na ekranu popravljamo posamezne poteze, imamo to moč tudi v življenju. Le upati si moramo spreminjati se. Najbrž pa je že tako, da avtorji literarno osebo kloniramo iz mnogih lastnosti konkretnih ljudi, ki smo jih srečali ali smo o njih slišali. In tukaj so seveda še miti in bajke. Naslov Karamel je nastal čisto spontano; iskala sem nekaj že skoraj kičastega, tudi ironičnega, kar bi bilo podobno metafori ljubezni, ki je hipna, obsojena na minljivost in morda prav zato sladka. Karamele so iz čistega sladkorja, ki našemu telesu sicer nikakor ne koristi, toda prav nesramno prija.

 

Tanja razmišlja: »Nekoč jo je jezilo, zdaj pa samo še zabavalo, kako enostavno se zdi ljudem napisati knjigo. Seveda ima vsak zgodbo! A zgodba je šele začetek. Kar res šteje, je jezik. In spet – kakšne so te zgodbe. Če bi zapisali čisto vse, kot je res bilo, bi se kritiki zmrdovali, da so patetične, da takih naključij ni in so zato polne nelogičnosti. Študentom je včasih dopovedovala, da je treba vselej malo misliti tudi na bralca; in zadnja leta tudi na prevajalce. Pa na sodobno tehnologijo.«

Vsakega avtorja »muči« kaj pri pisanju. Eni pilijo predvsem jezik, drugi se veliko ukvarjajo z zgodbo, tretji se bolj posvetijo pripovedni perspektivi itd. Kaj postavljate v ospredje vi, čemu se najbolj posvečate? Imate tudi kakšnega vzornika iz svetovne ali slovenske književnosti? Zanimivo se mi je zdelo, da ste pomislili tudi na prevajalce (in nam to sporočila preko lit. osebe Tanje Oresnik), saj vemo, da ni vsak roman zlahka prevedljiv. Zanimivo pa je tudi to, da nekoč nihče ni pisal o SMS-ih, ki opravijo v vašem delu precej pomembno vlogo. Našo odvisnost od nove tehnologije potrjujejo danes tudi  romani in so s tem seveda aktualni, da bolj ne morejo biti.

Sodobna literarna dela postavljajo v ospredje zgodbo. Sama še vedno najbolj stavim na psihologizacijo literarnih oseb, na njihova ravnanja v mejnih položajih. Zgodba v Karamelu je navidezno zelo vsakdanja, za nešteto ljubezenskih trikotnikov,zaljubljenih in razočaranih žensk ter vase zagledanih moških smo slišali, nič novega torej, kar se zgodbe tiče. Ta je zgolj paravan za globlji premislek o odnosih v času, v katerem živimo, o (ne)prisotnosti morale in o tem, kako je postalo vse dosegljivo in možno. Kaj nam torej preostane? Je zvestoba preživeli konstrukt? In ali je uživanje v trenutku nova paradigma, ki nas odrešuje prevzemanja sleherne odgovornosti? Je hedonizem posledica vsesplošne moralne in gospodarske krize ali pa zgolj strah pred minljivostjo? In kaj se je zgodilo z romantično ljubeznijo? Pa vendarle – dejstvo je, da od sebe ne moreš pobegniti, zato se že izplača postati, zajeti zrak in o teh vprašanjih nekoliko bolj natančno premisliti. V romanu literarne osebe pogosto komunicirajo preko esemesov. Tudi to kaže na odtujenost v odnosih in gradnjo medsebojnih povezav na velikih razdaljah.

 

Pa se vrnimo k jeziku romana. Tudi naši dijaki pravkar spoznavajo pri sodobni slovenski književnosti (na to se še posebej osredotočimo v delih Jančarja, Smoleta, Kovačiča), da tudi jezik definira lit. osebo. Sem pa opazila, da so prav osebe, ki so bolj prvinske, morda neotesane ali pretirano odkrite, tiste, ki glavne literarne osebe soočijo z resnico, npr. Dragomira, ki da lekcijo Marku v Kocki.  Na eni strani imamo torej osebe kot je Dragomira, na drugi pa osebe, ki jih zanimivo opiše Tanja: »Priznala si je, da ji godi vsa ta pisana druščina visoko izobraženih, čeprav ne nujno tudi prijetnih ljudi.« Kje je torej bolj poučno, kje bolj zabavno – v katerem krogu?

Jezik je seveda razločevalni, pa tudi izdajalski element literarne osebe; zaradi  jezika, ki ga literarna oseba uporablja, izvemo več o njeni izobrazbi, inteligenci, socialnem položaju, čustvenem in duhovnem ustroju … Humor, ki je izjemno pomemben označevalec  neke osebe, je prav tako izražen skozi besedno komiko. In morda se Slovenci šele zadnja leta resnično začenjamo zavedati bogastva naših narečij, pa tudi slenga in žargona kot tistih jezikovnih prostorskih in interesnih zvrsti jezika, ki nas zaznamujejo takoj ob rojstvu. Zbornega jezika se namreč moramo naučiti, medtem ko je jezik družine naša prva prava materinščina. Tudi sicer sodobni avtorji v svoja dela vpeljujejo ne samo dialekt ali sociolekt, da bi bolj avtentično prikazali svoje like, temveč tudi tuje jezike. Dragomira tako ne izbira besed, ko nagovori Marka; ker ni od njega odvisna oz. ni z njim v nikakršnem razmerju, spregledala pa je tudi njegovo igro, se obenj obregne naravnost, celo nekoliko vulgarno, kar zagotovo izraža tudi določeno simpatijo do Ire in s tem povezano skrb ali celo strah zanjo. In z mislijo, kako noben pisatelj več noče biti lačen pisatelj, sem posredno ošvrknila špekulacije pri ustvarjanju, ko si avtorji izmišljajo vse mogoče promocijske trike, s katerimi bi opozorili na svoja dela ter na lobije, ki seveda obstajajo tudi na tem področju.

 

»Večina zgodb nosi sporočila osebam, ki jih skoraj zagotovo nikoli niso prebrale. Pa to ni pomembno. Ko jo daste iz rok, začne živeti svoje življenje in ni več vaša lastnina.« Bi še kaj dodali k tem besedam iz romana?

To, da  je literarno delo tako dolgo v avtorjevi lasti, dokler je v nastajanju, je znano dejstvo. Seveda gre za preneseni pomen povedanega in ne za razumevanje moralnih in avtorskih pravic avtorja. Ko enkrat knjiga zapusti avtorjev predal in se pojavi na prodajnih policah, se izpostavi interpretaciji tako literarnih kritikov kot bralcev in prične živeti neko svoje in njej lastno življenje, na katerega njen avtor nima več vpliva. Pri Karamelu se je zgodilo, da so prvi intervjuji, ki so pospremili izid romana, bili usmerjeni v odnose med spoloma, in je tako nekako ostalo spregledano, da je roman pravzaprav preigravanje teorije o ženski pisavi. Ker pa je roman bil zelo hitro razprodan, menim, da je vendarle našel svoj krog bralcev in sem upovedala temo, s katero so se bralke in bralci lahko identificirali ali pa jih je vsaj dovolj vznemirila. Osebno vidim dodano vrednost tudi v tem, da se mi je oglasilo kar precej bralcev, ki so mi izpovedali svoje zgodbe.

 

V Karamelu je veliko izjav oseb, nasvetov, pogovorov povezanih s temo: ljubezni, razlik v spolih, vrednot, življenjskih odločitev.  Za katere izjave literarnih oseb menite, so se vam posebej posrečile in vanje morda tudi zares verjamete.

Hm, ne vem, verjamem vsem. Predvsem pa verjamem, da kolikor je razmišljevalcev o ljubezni, življenju in vrednotah, toliko je različnih premislekov in izjav. Nekaterim se potem posreči, da pridejo v knjige z izbranimi citati, druge zaokrožijo po fejsbuku, mnoge pa se tudi izgubijo. Osebno se mi zdi pomembna misel, ki se bolj ali manj prikrito plete skozi roma, da je zelo nehigienično odhajati brez pojasnila. In niti slučajno tega ne mislim samo v polju ljubezni.

 

Pevec skupine Kofimašina, Marino izjavi, da smo vsi po malem prostituti, le cene imamo različne? Se ljudje danes kaj prej prodamo, kot so se naši predniki?

Vprašanje je, če se prodajamo prej in za boljšo ceno, kot so se nekoč, dejstvo pa je, da smo ljudje kupljiva bitja. In nikakor ne gre prehitro ob tem pomisliti samo na materialne kupčije. Navsezadnje – kaj pa so kompromisi drugega, kot dogovori glede ponudbe in povpraševanja?  Samo primer - tako velika pričakovanja smo imeli ob osamosvajanju države, tako zelo enotni smo bili, pa poglejte, kaj nam je uspelo?! Državo s(m)o pokradli, vlada nam pravni nered, zaupanje v javne institucije je na psu, skoraj 15 % državljanov živi pod pragom revščine … Najprej smo razdali državo, zdaj smo primorani, da se prodajamo še sami (še najbolj tujini, če le gre).  Morala in etika sta, če parafraziram Prešerna, zarjaveli devici. Kljub temu pa sama verjamem v integriteto in poštenost; konec koncev sem edina oseba, s katero bom živela do smrti in zjutraj se je fino neobremenjeno pogledati v ogledalo. Pa tudi rdeča šminka ne prenese tresoče se roke.

 

V delu uporabite tudi podobo čarovnice, kar vaše Apolonije, s katero ste tudi službeno povezani. Komu dodelijo ljudje danes to etiketo? Se je dojemanje čarovnic kaj spremenilo?

Naša Apolonija je sicer uspešen turistični produkt, je priprošnjica za zdravje in ljubezen, tudi zeliščarka in vodička po turističnih poteh občine Gornja Radgona, ki smo jo iz zgodovinskega spomina potegnili, ker se je z njeno obsodbo, pa tudi oprostitvijo, končal zadnji čarovniški proces v tem delu Štajerske.  V Gornji Radgoni imamo Alejo velikih, v kateri stojijo v bron vliti doprsni kipi Radgončanov, ki so zaznamovali našo občino. Izdelali so jih akademski kiparji, in ker je bron zelo drag material, so seveda veliko stali. Mi smo našo Apolonijo postavili na vhod v mesto in jo dali izdelati iz betona, ker je tako bilo veliko ceneje. Sicer pa so za čarovnice navadno bile proglašene ženske, ki so bile lepe, pametne, sposobne in drugačne. In tako je še danes. Zato se pač radi pošalimo, da je Apolonija bila skoraj zadnja radgonska čarovnica. Čarovnice bodo izginile, ko bodo ženske začele verjeti vase in v žensko moč ter solidarnost in ne bo več razloga za pregovor, da je ženska ženski volkulja.

 

Ira deluje inteligentno, a tudi mladostno, še se išče. Bralca zato preseneti s humorno molitvijo: »Dobri angel, moder kot nebo, rumen kot sonce, sladek kot tiramisu, prosim, prosim, naj se Marko majčkeni zaljubi vame.« V kaj pa verjame pisateljica Norma? Tu ne mislim na to, ali je pripadnica kakšne vere, ampak na splošno, v kaj veruje ali pa verjame Norma?

Ahaha, to je dobra molitvica, kajne? Vsak od nas verjame v nekaj in išče oporo v nekih neotipljivih in neopisljivih silah. Večja, kot je naša stiska, bolj intenzivno se oklepamo verjetja v moč, univerzalno silo, ki nam bo pomagala. In prav je tako. V resnici s tem iščemo trdnost in oporo v sebi. Sama pa verjamem v ljubezen; ne nujno v karamelno, ampak, ljubezen ima vsaj toliko okusov, kot jih imajo karamele.

 

Intervju je nastal med pripravo na literarni večer, ki je potekal v lendavski knjižnici (KKL). Tam smo namreč za obiskovalce knjižnice in za dijake DSŠ Lendava predstavljali avtorico in njen roman, saj so ga dijaki obravnavali s profesorico (G. Zver) skozi celo šolsko leto 2014/15 kot maturitetni roman pri predmetu Slovenščina kot drugi jezik. 

Druge fotografije Knjižnice Lendava: http://www3.knjiznica-lendava.si/sl/fotogalerija.php?akcija=album&album_id=176