Ali ne pomeni že sama bit metulja v primeru našega slikarja, imenovanega Lepke (madžarsko Metulj), začetek konca, zadnjo postajo, ki jo Galič imenuje: Zadnji pozdrav? Ne gre spregledati, da se naš umetnik poslavlja na samem začetku – morda celo namesto nas – od sebe, od nas, od sveta. Obstaja pa še en zelo pomemben pomen oprijemljivo resnične teme: sajasta črnina, te saje, če želite, so saje sveta; tudi te saje, ki so se nabrale v dimnikih dolnjelendavskih hiš in jih je Galičev ded dimnikar ometal …
Kot se je Csontváry poistovetil s svojim očetom oziroma s predniki po očetovi strani, ko je slikal Metulje (splošno znano je, da je bila zbirka metuljev, ki je vzpodbudila nastanek omenjene slike, očetova dediščina), tako se je morda naš dolnjelendavski Metulj (Lepke), naša Zvezda (Csillag), naš Galič identificiral s svojim dedom po očetovi strani, z dimnikarskim mojstrom iz Dolnje Lendave, s tem protislovnim arhetipom ter ga tako dvignil na splošni nivo dimnikarjev sveta. In da bi pustil poseben pečat, je včasih kakšno grafiko, kot bomo kasneje videli, potrdil s pečatnim monogramom deda dimnikarja. Kot da bi s "pradedovim znakom" ustvaril neke vrste kontinuiteto …
Kadar je Galič slikal, še bolj pa, kadar je izdeloval lesorez, odtisnil grafiko, se je v njem prebudil duh deda, Tamása Gállitsa, dimnikarskega mojstra. Zgorevala sta kot zgorevata v vseh pečeh sveta les in premog ter tako izgorela tudi sama – kot drevesa, gozdovi in čisti zrak na Zemlji. Oba so pokrile saje sveta. Zaradi tega je Galič postal prinašalec sreče, vsem priljubljen človek, na zunaj temne, črne pojave, ki je v tej podobi, sajavosti, sprejel grehe sveta (tudi naše) in ki je prišel s pomočjo dima, valečega se iz dimnikov, v stik z duhovnimi svetovi, žlindra pa je s svojo črnino posredovala sporočila spodnjih področij. Medtem ko je nihal v vlogi šamana, se je na nek način usmeril tudi k notranjemu, belemu svetu in nas na nek način povabil s seboj. Potovanje iz črnega v belo kot da ne vodi preko različnih senc sivine, temveč preko neprečiščene rdečine, ki pomeni življenje. Ta rdečina zaenkrat žari v edinem teletu goveje črede (mogoče je Galič pastir, kravji pastir). Toda kaj iščejo na sliki ta drobcena bitja? Zakaj se ne pojavijo v delih kasnejših obdobij? Zakaj je nenavadna čreda brez pastirja tako izjemen primer?
Krava je simbol plodnosti in stvarstva, ki hrani vse, hkrati pa je nosilka duše, saj ne nastopa le v vlogi roditeljice in hraniteljice. Z njeno pomočjo se lahko smrtnik ponovno rodi v novem posmrtnem življenju. Po vedskem izročilu je pokojnika odpeljala proti grmadi črna krava, ki je vlekla vprego. Kravo so žrtvovali in jo skupaj s pokojnikom upepelili.
S tega vidika lahko razumemo Galičeve krave kot manifestacijo ženskega principa. Morda pa smo bližje resnici, če predpostavimo, da so krave neposredni sorodnik dimnikarjem, ki so prav tako povezani s spodnjim in zgornjim svetom. Lahko pa raziskujemo v drugo smer: ugotovili smo že, da sta črnina in saje povezani, saje prav tako z dimnikarji – torej kravo določa, sui genereis, mleko.
----------------------------------------------
V letu 1989 nastali Fosil XXX pritegne pozornost predvsem z nežnimi barvami, z zasenčenim prelivajočim se koloritom. Morda je ta Galičeva grafika ob vseh najbolj abstraktna. Kot da so na njej iz ptičje perspektive vidne sledi izginulih civilizacij ali ruševine puščavskega mesta ali v morje potopljena Atlantida. Je to preprosto samo neko videnje, ki nam ga Galič želi prikazati? Je videc ovekovečil neposeljeno površje planeta, ki bo v bližnji prihodnosti postalo pustota, morebiti bo ga poplavila voda? (31. slika)
Pahljačasta risba izsušenih virov, nikamor vodeče rečne struge, deli razpadle poti, ki so ostali pod vodo, sugerirajo spomine na preteklo naravno in družbeno katastrofo ter prihodnjo apokalipso. Te slike niti z največjo dobro voljo ne moremo imenovati žanrska slika, kljub temu je lepa, torej živi. Kot da bi na to nakazovala tudi sama receptivna oblika. Kontura namreč lahko popelje našo domišljijo v veliko smeri. In neki znanec je nekoč, nekje že videl tako oblikovano celico. Mogoče imamo opravka s pozabljenim delom fosila Jonasovega kita.
Leta 1990 je začel nastajati cikel Fosil-Pulmo (izraz pomeni fosil pljuč), ki deluje tako, kot da bi Galič s to izvirno programsko sliko želel presenetiti svet. Ti osvetljeni in razviti lesorezi pljuč posnemajo stvaritve avstralskih domorodcev, ki rišejo, slikajo na drevesno lubje t. i. rentgenske slike. Dobro je izbral čas ekspozicije, tudi z globinsko ostrino nima težav, tako je rentgen pljuč nastal z brezhibno tehniko, saj je potrebno »rezultat« le prebrati kot sporočilo dveh kot britev ostrih kril pljuč. (32. slika)
Verjetno nam ni potrebno posebej poudariti, da je zrcalno simetrična zgradba neposredno nadaljevanje stvaritev iz cikla Velika violina. Pri vrnitvi te forme je verjetno bolj pomembna metaforična povezava, ki postavlja dela iz zgodnjega obdobja (pa tudi kasnejšega), v prvi vrsti z lesom, v soroden odnos z razkrivajočo formo cikla Pulmo. Galiču je jasno, da so drevesa, gozd pljuča Zemlje. Nasprotno so pljuča drevo, gozd živega organizma. Ni nam nujno potrebno biti radiolog, da bi prebrali rentgenski izvid pljuč. Galič poskrbi, da spregovorijo pljuča sama zase in da je diagnoza v dobesednem pomenu vsem razumljiva. Bolezen naše dobe (madžarsko korkór po Albertu Halászu) je obojestranska pljučna ruptura (diagnoza: luknjasti pljučni krili). Ni se samo Galič – privatna oseba in umetni lesorezec – nadihal sáj Lendave in Sveta, tudi svetovna pljuča so zbolela, zato se svetijo beli madeži na luknjastih pljučnih krilih v podobi ran kot luknje v ozonu. Nehote nam pride na misel pesem Attile Józsefa z naslovom Zrak: … Odrasel sem že. V zobeh se mi nabira / umetna snov, / kot v mojem srcu smrt …
Komentarji
Objavite komentar