kot pisatelj seveda veliko bere, rad raziskuje svoje korenine, zato ga je pot zanesla tudi v Ameriko, rad kolesari, po duši in izvoru Goričanec, svobodomiseln, njegova razmišljanja lahko berete tudi v Vestniku in v Delu, Vestnikova osebnost leta 2017, nagrajenec občine Murska Sobota za kulturne dosežke, kresnikov nagrajenec, večkrat nominiran. Po naravi je deluje mirno, prijazno, s smislom za humor, je pozitivno naravnan in rad živo debatira o perečih temah. No, tako te vidim jaz.
Sploh ni vprašanje, zagotovo sem kaj spregledala oziroma preprosto nehote pozabila, s čim bi dopolnil moj uvodnik?
Ne bi ničesar dodajal, mogoče prej kaj odvzel. Vsaj glede te svobodomiselnosti bi rad dodal misel, da je edina svoboda v spoznanju nujnosti. Vendar pa sem zelo kaotičen človek, zato je to samo misel, ki so jo izrekli drugi, morda manj podvrženi kaosu.
Postavila bom precej odprta vprašanja, da nas boš lahko popeljal v čim bolj zanimivo smer. Kako doživlja svet Štefan kot učitelj? Kaj želi posredovati, kaj želi reševati, s čim se težje spopada?
Vedno manj poskuša reševati, posredovati pa se trudi predvsem tisto, kar ima rad. Če komu s tem lahko pomagaš, je to odlično. Svet se je v desetletju ali dveh tehnološko tako zelo spremenil, da je načel tudi nekatere samoumevnosti, za katere bi še pred kratkim rekel, da se ne bodo spremenile nikoli, pa so se. Nekateri moji nekdanji pogledi so dandanes skoraj že smešni, npr. ideja, da se dolgčas da preganjati z branjem knjig, kot je bilo v naši mladosti. Kot učitelj danes tekmuješ z dragimi računalniki, ki jih dijaki nosijo v žepih in jih v vsakem trenutku povezujejo z vsevednim Googlom, te naprave jim nudijo tudi toliko raznovrstnih, intenzivnih dražljajev na minuto, da je knjiga proti njim vsaj na prvi pogled prava puščava. S tem se poskuša učitelj Štefan spopadati, pa na žalost ni preveč uspešen. Problem je, da v teh dražljajih in dvovrstičnih sporočilih mladi (in tudi starejši) vedno bolj vidijo relevantne informacije; v resnici so to samo v svetleč celofan zavite smeti, ki plenijo pozornost in jo odvračajo od manj zabavnih, a pomembnejših tem. Kot učitelj moraš vzeti na znanje tudi vseprisotno ideologijo hedonizma, s katero pa pri izobraževanju v resnici ne dosežeš veliko, tvoja naloga torej ni samo učiti, ampak nekoga prepričati, da je odlog hipnega užitka smiseln, da le ta odlog lahko prinese še večji užitek, da je uživati mogoče tudi v znanju in radovednosti; če nisi dovolj radoveden sam po sebi, je učenje muka, vsaj za začetku, dokler ti muka ne postane svojevrstno veselje, tvoja glavna učiteljska naloga je torej vzbuditi radovednost. No, če nisi radoveden ti kot učitelj, potem ne moreš pričakovati, da boš komurkoli lahko zgled, zgled pa je v vzgoji ključen. Kot sama veš, oblasti ne verjamejo preveč v radovednega učitelja, ampak v to, da je neradovednega mogoče prisiliti v to, da nekaj dela, čeprav njegovo delo ne služi ničemur. Radovednosti se ne da meriti, izmeriti pa se da število znakov ali strani različnih poročil in evalvacij, zato je tako pomembna birokracija. Teoretično bi za oblast bil dober učitelj tudi tisti, ki nikoli ne bi stopil v razred, bi pa o tem pisal dobra poročila, nikakor pa ne bi veljalo tudi obratno; o tem sem napisal roman Veter in odmev. Podobno kot učitelji v zadnjih dvajsetih letih posvečamo veliko pozornosti neradovednim učencem, veliko manj pa tistim radovednim, velja tudi za odnos oblasti do učiteljev. Včasih imam občutek, da oblast zavestno hujska celotno družbo proti učiteljstvu. Ne trdim, da si za nezaupanje družbe učitelji nismo krivi tudi sami, toda vzbujanje nezaupanja do učitelja je za družbo samomorilsko početje, to je tako, kot če bi mati svojemu otroku ves čas govorila o svojem možu, otrokovem očetu, da je ničvreden, potem pa bi pričakovala, da bo ta mož otroku avtoriteta.
Književnost je vznemirljiva zaradi možnosti prestopanja meja in vpogleda v nove svetove. Rad imam knjige, ki mi vsaj za trenutek spodmaknejo tla pod nogami, in se moram potem kot subjekt vzpostaviti na novo. Ker po knjigi, ki te pretrese, nikoli več nisi isto, kot si bil. Lepo bi bilo, če bi mi samemu uspelo napisati tako knjigo. Pisanje je tudi način vzpostavljanja odnosa do sveta in ljudi, s posameznimi temami se med pisanjem ukvarjaš več mesecev in let, določene stvari s pisanjem tudi pustiš za sabo, mislim, da je čisto upravičena trditev, da je pisanje tudi neke vrste (samo)terapija. Kot sem omenil, sem zelo kaotičen človek, pisanje je zato tudi način vzpostavljanja reda v tem kaosu. Nemogoče je pobegniti pred dejstvom, da živiš v nekem času in prostoru, ki se potem tako ali drugače odslikava tudi v pisavi. Glede na zgoraj povedano je poslanstvo književnosti dandanes morda tudi to, da v svetleč celofan zavite smeti poskuša pokazati gole, take, kot so; drugo vprašanje pa je, ali je razkazovanje tovrstne golote dovolj. Z leti ti vedno bolj prihaja nasproti tudi mladost in spomini na prednike, nekega dne ugotoviš, da bodo določene stvari preprosto šle v večno pozabo, če ne bodo zapisane, da je to pomembnejše od tvojega ega. V tem kontekstu je treba razmišljati tudi o kritiki in kritih, ti vedno kaj spregledajo ali pa vidijo več, kot vidiš ti, v tem pa je tudi nek čar, zares strašno bi bilo namreč samo to, da bi tvoje besedilo vsi brali tako, kot bi si želel ti.
Kdo je Štefan zasebno, ko ni v službi in ko ni v vlogi pisatelja? O čem sanja, kaj si želi?
Štefana izven službe in pisanja je bolj malo, ob službi si življenje kot človek kaosa organizira v glavnem skozi pisanje. S pisanjem je povezano branje in študij, to se lepo dopolnjuje s službo, vmes pa potem umesti vse ostalo, družino, prosti čas, spanje. Z leti se takega načina življenja tako navadiš, da brez tega niti ne znaš več. Rad imam sneg in vodo, rad hodim, kolesarim in plavam, če je sneg, sem veliko na tekaških smučeh, še največja muka so mi 'žurke' in ležanje na plaži (dva, tri dni še gre), na 'veselicah' sem zelo dolgočasen človek. Rad grem v gozd, ker mi diši les, narava me fascinira na sploh, nič manj pa tudi pomniki civilizacije, mesta, rad tudi potujem, fizično, kolikor mi to dovoljujejo finance in čas, lahko pa tudi samo duhovno. Nisem velik ljubitelj tehnike, vendar pa ne bežim panično pred njo, smešno ob tem je, da mi je od žanrske literature edina zares zanimiva znanstvena fantastika. Pridejo pa tudi obdobja, ko se vsega nasičim in sploh ne vem, kaj bi s sabo, takrat se preprosto uležem in počakam, da mine. V okviru povedanega so tudi sanje in želje.
Revija Lindua je revija, ki objavlja članke povezane z mestom, njegovo zgodovino in današnjimi dogajanji, z ljudmi, ki so kakorkoli povezani z Lendavo. Koliko se ti počutiš povezan z Lendavo in na kakšne načine, navsezadnje sem tvoja sodelavka od leta 1995.
Pred približno petindvajsetimi leti v Lendavi na Dvojezični srednji šoli Lendava niso v celem Pomurju mogli dobiti enega samega slavista, ki bi bil pripravljen priti učit slovenščino, kar si je danes, ko je za tako delovno mesto v vsakem trenutku nekaj deset kandidatov, skoraj nemogoče predstavljati. Takrat sem bil v enem od svojih najbolj kaotičnih obdobij življenja, razmišljal sem, da bi se za vse večne čase izselil iz Prekmurja, potem pa me je takratni ravnatelj Tibor Füle nekako le prepričal, da sem za eno leto podpisal pogodbo za službo. Svoj pobeg iz tega okolja sem tako odložil za eno leto, a se je to potem precej zavleklo. No, zidanice si še vedno nisem kupil. Tukaj sem srečal nekatere zelo drage ljudi, z nekaterimi od njih sem sodeloval oz. sodelujem na različne načine, to okolje je zame bila in je velika priložnost, ki mi odpira vpogled v čas in prostor lastne duhovnosti iz perspektive , ki bi mi sicer ostala neznana.
Sobota je sicer bolj prepišna, ker je malo večja oz. ima več prebivalstva, vendar pa ne dovolj, da bi ji Lendava morala kaj posebej zavidati. V Lendavi se srečuje veliko svetov in kultur, odprta je na vzhod in zahod, človeku se zdi, da bi to lahko bila velika prednost, vendar se ljudje včasih odprtosti tudi bojimo in se umikamo za okope v strahu pred izgubo takšne ali drugačne identitete, ne vem, mogoče so strahovi včasih upravičeni, včasih pa tudi ne. Glede obeh mest: v enem spim, v drugem delam, zdi se mi, da se krepi nekakšen tekmovalni duh med Soboto in Lendavo, na kar v glavnem gledam pozitivno, čeprav so tudi področja, na kateri bi bilo po mojem mnenju bolje sodelovati kot tekmovati.
Ko človek iz centralne Slovenije prvič potuje proti Lendavi, pričakuje, da se bo pred njim razprla neskončna panonska ravnica, še bolj brezmejna kot tista, ki jo ugleda, ko se po avtocesti pripelje čez murski most pred Soboto, potem pa trči v zid Lendavskih goric. Lendave se ne da ujeti v stereotip, tako kot tudi česa drugega ne.
Zagotovo načrtuješ, da boš v bližnji prihodnosti izdal spet kakšen roman, to verjetno ni vprašanje. Še bolj pa me zanima, kaj pričakuješ v prihodnje od našega šolskega sistema in odnosa do učiteljevega dela, o čemer si pisal in objavil članke v Vestniku in Delu, lik učitelja pa si uporabil tudi v romanu Veter in odmev.
Ne pričakujem kaj posebnega, mislim, da ni vse slabo, lahko pa bi bilo tudi boljše. Z materialnega vidika bodo državni izdatki za učiteljstvo vedno priročna tarča potencialnih varčevalnih ukrepov, saj gre za veliko družbeno skupino, pri kateri se da veliko privarčevati, zato se bo po potrebi tudi ves čas ščuvalo proti učiteljstvu, na srečo pa bodo vedno tudi taki, ki se bodo zavedali, kako pomembno je izobraževanje za normalen družbeni razvoj. Včasih sem tako že zdaj priča strahotnemu srdu ljudi zoper učiteljstvo, drugič pa me pokliče kak bivši dijak, ki sem ga učil pred desetimi ali celo dvajsetimi leti, in mi pravi, da sem pozitivno ali celo odločilno vplival na potek njegovega življenja. Je sploh mogoče dobiti boljše plačilo? Pisal seveda še bom, objavljal pa tudi, če bo za to interes kake založbe oz. bralcev.
Intervju pripravila: mag. Gabriela Zver
Slikovno gradivo:
· Slika 1, Suhadolnik, Delo, 21. junij 2016: https://www.delo.si/kultura/knjiga/cankarjanskega-idealista-danes-vec-ne-vidim.html
· Slika 2, Gabriela Zver, fotografirano na DSŠ Lendava, marec 2018
· Slika 3, Tadej Regent, Delo, 19. junij 2018: https://www.delo.si/kultura/knjiga/ko-imas-deda-amerikanca-61547.html
Komentarji
Objavite komentar