(ODLOMEK)
Za danes sta imela vsega dovolj, tako da se samo še izbruhata in pokrepata po dveh-treh besedah. Njuni podplati podrsavajo po betonu, stisneta se drug k drugemu, družno se jima dvigata in spuščata lakomni potrebušini, v njiju delujejo tolšča, hormoni, srčika, majhna, butasta volja. Na pogled sta enaka, tako bo iz enega debeljak, iz drugega pa olimpionik. Kdo pa ve, kako je s to stvarjo – s sposobnostmi. Malo si ju nagledam, nato se zamislim, pa mi le ni jasno. Prihaja iz notranjosti. Morda je tako, da sposobnost – prihaja iz notranjosti, in dolgo časa raste bolj kot telo, na večje, večje, temu pravijo »dar«.
Ne pravim, da telo ne raste, kaj da ne bi! Tkivo raste, ves čas se koža razteza, nima se časa gubati, kvečjemu dobiva maroge. Videti je neprekinjeno delo, obrestuje se samo od sebe. Zadnje čase veliko mislim na to, na kožo in na vse, imam čas, počivam po lastni volji, zijam skozi okno, opazujem zadirčnost svojih. Opravim samo še tiste reči, ki mi denejo dobro, zapišem si jih v zvezek, nikomur tega niti ne pokažem, res pa je, da jih ni kaj dosti, ki bi jih to zanimalo.
Blatno jezero, ves čas me je na nek način spremljalo skozi življenje, tako golo golcato, kot tudi ovito v naborke, sedim pred svojim penzumom, a se največkrat niti ne zmenim za čas, le poslušam, kako med mojimi zobmi poka trstika, gladina jezera šumlja, drugo za drugim, skorajda v neskončnost. Nekega sončnega dne pade ob misli še solza. Staram se, ni izključeno. Morda bi bilo potrebno ponovno pogledati, pred nekaj leti je Zveza obljubila ugoden popust pri trejlerju, pa ni bilo iz tega nič, vse te opice jogginga so imele velike gobce, da je tu uredba, da pripada to le, če gre za več kot za evropsko prvenstvo. Naj vas hudič pocitra, si mislim, smotani bodyjevci.
Jaz sem imel to reč že od zgodnjega otroštva, pa smo bili preprosta družina, nobenih okoliščin ali posebne vzgoje. Morda to, da je moja mamica bila kuhinjska pomočnica v menzi, tako sem lahko že zgodaj vadil z golimi testeninami, s kruhom.
Seveda tudi z odpadno mastjo. Pogosto sem hodil k njej, da bo kdo, ki me lahko pazi. In nato gremo! Tega uboga ni preveč marala, mislila je, da sem hormonalec. To je takrat prišlo v modo, biti hormonalec. Boš stopil dol od tam, ti bedaček, saj se boš čisto zredil in te bodo pojedle mačke, tega se spominjam, vedno je to ponavljala. Velika, tovarniška menza. Seveda, bilo je tam mačk na pretek, že zaradi samih podgan. Tega ni rada počela, vendar me je enkrat pokazala kuharju. No, poglejte, to naj bi bil Kolomanček. Septembra bo šel v prvi razred in lahko poje že kilo masti.
Človek se je samo smejal, pa kaj še, Pirika, prav ta ocvirek, nama še kje pred očmi umre. Nato je vendarle njej na ljubo za šalo odmeril mast in jo namazal na pokrovko. Češ mali, zdaj pokaži! Naj te preverim s štoparco? Z veseljem. Moja mama je prestopicala, se smehljala, se sramovala. S sprijemljivo, lepljivo davečo maščobo sem opravil v minuti devetindvajset. Kuhar je gledal štoparico, gledal je prazno pokrovko, pačil je svoj velik buldoški obraz, hrkal. Toda dal mi je v dar steklenico jabolčnika, ter dva forinta za sladoled. Velika stvar, do takrat sem lizal le za petdeset filerjev. Rekel mi je, da lahko tudi v prihodnje pridem vaditi z ostankom, osebno mi dovoli, in da naj prežvečim veliko žvečilnih gum, radirk, karkoli, da se mi bodo razvijale čeljusti. Pa če ne bi rad hodil na treninge.
Kaj hudiča, da ne bi! Tako sem hodil enkrat tedensko v Vágóhid. To v bistvu ni bila prava vadba, en sam dolg prostor, v veliki posodi mast, vsak je delal po svoji pameti. Hodil sem v drugi razred, a me je vzel med mladince. Takega debeluharskega majhnega ničeta med pubertetnike. Seveda, težo sem imel ustrezno, pa nič več. Le volja, le prizadevnost. Ti so takrat tekmovali v mesu z glave, v strjeni krvi, v industrijski slanini, kdaj kak, izrecno v masti pa nikoli. Pri takih usnjenih rečeh je, jasno, bistvo v žvečenju, zatorej ni bilo presenetljivo, da sem v grizenju z majhnimi čeljustmi zaostal. Toda v količini sem dosegel nekaj dobrih uvrstitev.
Sladkarij naprej nisem kultiviral, imeli smo jih bolj za izobraževanje take vrste deklet, majhnih, bundrastih proletark, kajne. V šoli so videli le to, da se širim, da postajam močnejši, sicer jih nisem zanimal. Bil sem povprečen učenec, dvojke, trojke, toda iz računstva petka. Neko jesen smo bili na taki ekskurziji, ali kje, v tovarni sladkarij. Tovarniški delavec nam je povedal, da smemo pojesti toliko, koliko spravimo vase, vendar v žepe pa v torbe nič. Res? Res, pravi. Ravno smo postopali pred Imotovo čokolado, oziroma pri njeni masi, neoblikovani, v enem kosu. In to pri topli. Rekel sem si, da bom poskusil. Bilo je dekle z imenom Ibolya, in tej sem želel imponirati, češ tudi jaz nekaj znam, na svetu nista le solmizacija pa plezanje po vrvi.
Mi daš žlico, pa sodo? Dam, pravi. Ročne ure seveda nisem imel, zato sem sam pri sebi računal, tako po občutku. V prvi dekadi sem verjetno napravil nekje dve kili dvajset. Pri tri osemdeset sem prosil prosto, po pravilih, priklon, majhna razkoračna stoja, leva roka dvignjena, desna nad želodcem. Bruhal sem za toplim kalanderjem, takrat še ni bilo teh naprav, ne spraya, ničesa, le tako s prsti, z zavito konico robčka. »Piška« sem si mislil, nato pa je šlo izdatno. Tovarniški človek je povsem pobledel, iz njega je bruhalo, da je dovolj, on ne bo klical rešilca. Takrat me je prvič popadel ta zanos.
________________________________
Opomba prevajalke G. Zver: Izvirnik je napisan v nizkem pogovornem jeziku, ki je poln namernih pravopisnih in slovničnih napak, sintaksa je razrahljana, veliko besed je plod pisateljeve domišljije – tako pridejo tudi Madžari do pomena le-teh le preko konteksta. Vse te posebnosti besedila je prevajalka poskušala upoštevati do mere, ki jo je dopuščal slovenski jezik.
Prevedla: Gabriela Zver
Komentarji
Objavite komentar