ODLOMKI:
(Literatura, str. 145-147)
… Uradniki so se po kratkem razmišljanju zanimali, kako je mogoče, da Palingenius brez tolmača razume njihove besede, čeprav govorijo z njim v najskrivnostnejšem jeziku, ki ga danes že nihče ne pozna in ki verjetno nikoli ni bil še za nikogar povsem razumljiv.
„Božjo besedo naredi razumljivo božja volja; človeški govor naredi razumljiv že človekov namen. Ne čudite se, da razumem človekov govor; kajti razumem tudi človeški molk.”
Kakšno darilo – se je glasilo naslednje vprašanje – nese s seboj potujoči modrijan iz vesoljnega sveta v kavkaški imperij? Palingenius je, resnici na ljubo, odgovoril, da nese s seboj vztrajnost in modrost. Vprašali so ga, kolikšne količine omenjenih dobrin nese s seboj, in kako jih lahko nese s seboj, če ima prazne roke, kot se jasno vidi. Vztrajnost in modrost, ki sta – tako se je glasil odgovor – zares dobrini, toda ne deljivi, še manj izmerljivi, nosi namreč v glavi. Uslužbenci so ga vprašali: ste morda povlekli to skozi nos, kot nekakšno mamilo ali kot prašek za poživitev? Ali sta po mnenju popotnega modrijana vztrajnost in modrost v vesoljnem svetu le prah, prah, ki ga lahko odnese prvi veter? Pa ne da tuli le v njegovi glavi ta veter, ki omenjene nedeljive in še manj izmerljive dobrine, potem ko so te postale prah, kotali v obliki oblakov prahu? Kajti potem so oni (uslužbenci v vesoljnem svetu) dolžni odpreti glavo popotnega modrijana, da bi dobili vpogled!
Palingenius pa je povedal poved, ki se lahko razloži na dva načina. Ali tako: „Tudi Zeusu se je pripetila podobna stvar, ko je na svet prišla Palas Atena”, ali pa, če upoštevamo, da pomeni eno božanstvo prah kot snov, drugo božanstvo pa proces preperevanja v najskrivnostnejšem jeziku uslužbencev, je razumljivo tako: „Smo nekakšen prah in pepel, od tod in onstran na meji preperelosti.”
Uslužbenci na to niso rekli ničesar; slekli so pisana oblačila, in obrnili Palingeniusu gole hrbte, na katerih je sedaj opazil pisanje, za katero je bilo ob vgraviranju gotovo potrebno veliko časa in še več potrpežljivosti.
VERODOSTOJNA ZGODBA O BEGU • KDO SEM BIL • BIL SEM CESARJEV ZADNJI GLAVNI KOMORNIK • VIDEL SEM POBEG ZADNJEGA CESARJA • TAKO SE JE ZGODILO • SOVRAŽNIK JE PRIŠEL IZ OCEANA • SOVRAŽNIK JE PRIŠEL IZPOD VODA Z VZHODA ZAHODA SEVERA JUGA • IZ VODE ZRCALJENEGA NEBESNEGA OBOKA • NAŠI SO OBUPALI • NEBESNI OBOK JE ZAPUSTIL PREKO PREPLAŠENIH GORA • NAŠI SO OBUPALI DRUGIČ • ZADNJI CESAR JE PROSIL ZA NASVET ZVEZDOGLEDA • RAZISKOVALEC NEBESNEGA OBOKA JE RAZISKOVAL PRERAČUNAVAL • PRINESEL JE TRI VRV LESTEV PERUT • CESARJU JE BILA VŠEČ PERUT • GLAVNEMU KOMORNIKU JE BILA VŠEČ LESTEV • ZVEZDOGLEDU JE OSTALA VRV • VSI TRIJE SO BEŽALI PO SKRIVNI POTI K ZAŠČITNEMU ZIDU • PERUT JE LAHKA VRV TEŽJA LESTEV NAJTEŽJA • ZAŠČITNI ZID ZAPORA OVIRA POBEG • ZADNJI CESAR SI NADENE PERUTI ODLETI • GLAVNI KOMORNIK SE POVZPNE NA ZAŠČITNI ZID SPUSTI LESTEV ONSTRAN PADE V UJETNIŠTVO • ZVEZDOGLEDA NISO ZADAVILI Z LASTNO VRVJO • NISO GA ZVEZALI Z LASTNO VRVJO • NA MEJI PREPERELOSTI SE JE SPREMENIL V PRAH • MOČNI VETROVI GA PIHAJO NA SEVER JUG VZHOD ZAHOD • TO SEM NAPISAL V ČASU VRSTE ŽALOSTNIH LET NA GOLO KOŽO JETNIKOV • TISTI KI SEDIJO V ŽELEZJU S HRBTOM OBRNJENIM K VRATOM KI SE ODPIRAJO V SMER VESOLJNEGA SVETA • UGIBAJOČ PO POZIBAVANJU SENC NA KAKŠNO ŽVIŽGANJE PLEŠE VESOLJNI SVET •
Palingenius je gledal s široko odprtimi očmi kot zaslepljen v črke, iz katerih sta bolj ali manj še sedaj mezela kri in gnoj.
„Moja je zemeljska obla: imam pravico, da jo vso prehodim!”
„V vesoljnem svetu nimaš nobene pravice.”
Naposled so uslužbenci – morda kot pojasnilo, morda zato, ker se jim je popotni modrijan zasmilil – povedali naslednje, za vsak primer tako, da ne bi poveličevali svoje dobrohotnosti, ali da se ne bi vsaj proti njemu obrnili:
„Splezaj torej na tisto visoko skalo, in pokukaj za zid. Čeprav bo večerna tema že zakrila pokrajino, se ti bo pred očmi s kavkaških pobočij izlila žareča svetloba, ki je, kot smo slišali, gostejša od posevka zvezd, ki izvira na pobočjih nebesnega oboka, in lahko boš videl cesarjevo palačo, katere stebri so, kot to izpričujejo soglasna poročila zaupanja vrednih mož, sklesani iz kamnov, ki svetijo. Vsrkaj ta prizor, da bomo tudi mi lahko videli odblesk, če ti bomo (takoj potem!) odprli glavo, in dobili vpogled v tvoje dobrine!"
Toda takrat Palingeniusa že ni bilo nikjer. Ali pa je bil raje povsod. Z večernim vetrom je kot oblak prahu lebdel nad Kavkazom: neslo ga je vse bolj v notranjost.
Prevod: Gabriela Zver
----------------------------------
V isti številki Literature lahko bralec prebere še (Literatura, str. 145-147):
Preddverje (Potopis o nadvojvodi Albertu), izvirni naslov: A tornác
Namesto uvodne besede
Dragi bralec!
Sedaj, ko novi in stari svet obupano bijeta boj drug proti drugemu, se trudimo v teh zapletenih časih, da bi imel v rokah pametne, vedre knjige in da bi ti v očeh plamtel njihov odsev. Tudi na področju kulture moramo planiti po rovarjanju dekadentnih, živčno bolanih reakcinonarjev. Treba je pretehtati to, da je zgodovina dokazala, da logika humanizma ne more prodreti v zavest v frake oblečenih šakalov in prašičev, ki žvenketajo z denarjem. Resnično, jim humanizem sploh kaj pomeni? Danes se roparski materializem debelih pajkov s cilindrom več ne pokriva z oguljenimi cunjami religije in filozofije. Zmaga bo seveda zmaga novega sveta, toda temu je pogoj ta, da moramo preteklost izbrisati iz zavesti do konca. Ne pozabimo, da so resnice buržoazne znanosti, ki se nanaša na zgodovinsko preteklost, podobne postarani kokoti, ki oponaša nedolžno deklico. Še posebej moramo paziti na to, da naj opravljiva, lažniva in dekadenčna dela, ki so madžarskemu ljudstvu tako tuja, in bodo postala plen živčno razbolelih, zmedenih form, ne dobijo publicitete. V glavah moramo napraviti red, da bi se na dnu lobanje čustva in načela med seboj determinirala na socialistični ureditvi primeren način. Madžarsko ljudstvo potrebuje čisto proletarsko kulturo, da bi končno prišlo k sebi iz tisočletne omotice. Še pred nekaj leti je bilo sramotno biti Madžar, toda danes storimo že vse, da pridobimo nazaj zaigrano zaupanje delovnega ljudstva. K temu prispeva avtor s svojim skromnim delom. Njegova največja zasluga je, da svojega bralca niti za trenutek ne pusti v negotovosti: nedvoumno loči dobro od slabega, v slavo naše mlade, krepke književnosti. Pri besedilni sporočilnosti smo kot smernico upoštevali zahteve znanstvene izdaje; obdržali smo vsako slogovno posebnost, toda zmerno smo posodobili interpunkcijo in pravopis. Ker se naš čas ne ubada rad s podrobnostmi, smo besedilo skrajšali približno za tretjino, ne da bi glavna ideja sporočila, slikovita, domišljije polna logika trpeli zaradi okrnjenosti. Če to odštejemo, lahko smatramo našo izdajo za popolno. Nekaj zastarelih ali nekaj na določenih mestih neustreznih izrazov smo ustrezno spremenili, število le-teh je skorajda zanemarljivo. Zaradi nekaterih vzrokov smo bili prisiljeni izpustiti nekaj odstavkov, katerih mesta smo označili po naši najboljši vednosti. Konec januarja podarjamo vsem predplačnikom barvni koledar velikega formata, ki je seveda kupljiv po ugodni ceni tudi pri uličnih prodajalcih. Prilagamo tudi naročilnico. prisrčno pozdravljamo vse naše drage bralce in jim ob tej priložnosti želimo veliko sreče v prihodnjem novem letu,
Uredništvo in Založba
Vaša velecenjena Visokost!
Medtem ko bi Vam rad najtopleje izrazil svojo veliko hvaležnost, ker je Vaša Visokost dopustila, da sem lahko napisal knjigo, želim služiti obenem z razlago častitljivemu Občinstvu, ne želim namreč osvetliti vzroka, zakaj sem sploh pisal knjigo o Vaši Visokosti, kajti to je, tako menim, evidentno, temveč to, zakaj sem začel pisati knjigo tako pozno, medtem ko so glas, ime, slava Vaše Visokosti zameglili vse druge zemeljske zvezde v tolikšni meri, da naše zaslepljene oči slepo strmijo v svetlobni tok, in ne vidijo ničesar drugega, razen blišča Vaše Visokosti.
Ne mislite si Vaša Visokost, da se Vam dobrikam; iz mene govori le brezdanja iskrenost, s katero Vam izkazujem čast. Tudi sicer je dobrikanje madžarski naravi tuje, za madžarsko vrsto je, kot sem že prej poskušal dati slutiti, značilna trdovratna, zagrizena, neupogljiva iskrenost, togotno samobičanje in samomrcvarjenje; da skritim in sprevrženim napakam ne pogledamo skozi prste, tega mi morda sploh ni treba povedati.
Knjigo sem – po eni strani z bolečino, po drugi z veseljem – lahko pripravil šele sedaj, kajti človeške in nadvojvodske veličine Vaše Visokosti v enem samem trenutku sploh ni mogoče premeriti, kaj šele pozorno spremljati mnogostranske dejavnosti Vaše Visokosti! Iskreno priznajmo, temu bi bilo prekratko tudi celo človeško življenje. Vse to pojasnjuje morebitne pomanjkljivosti moje knjige; kot opravičilo naj služi to, da sem se trudil po svojih sposobnostih nuditi najboljše in da je dovršenost težko dovršeno prikazati.
Vaša velecenjena Visokost! Madžarstvo je bilo kar pomnimo monarhične narave, to je tudi ostalo, in to bo za vselej; čuti potrebo, da bi ga nekdo vodil, da bi se enovito postavil za njim, da bi zadovoljil njegovo potrebno po pokorščini. In jaz pravim, da je dobro tako. Le da so madžarstvo velikokrat ogoljufali, in metljaj razprtij je zastrupil telo nekoč nabreklo od moči; brezdušni prevratniki so mu mračili dušo, metali v oči pesek, in zato zbuja videz, da si madžarstvo ne želi vzeti v usta sladkih dojk.
Le da je videz lažen! Kajti modrijan starih časov govori resnico, ko pravi, da knezi dojijo ljudstva, in kakor usoda, Fatum in skrb, Providentia odločata o tem, ali naj materi curlja mleko obilno ali borno, podobno usoda in skrb razpolagata z značilnostmi knezov, in te nima zemeljska oblast pravice pregledati!
Toda na to danes Viktor Hugo in anarhistična drhal več ne mislita resno. In koga ne bi prepričala resnična odličnost Vaše Visokosti? Vaša Visokost, izvrsten gospodar, lovec in poznavalec ljudi – da omenim nekaj vaših odličnih lastnosti, le tako po naključju –, našo očetnjavo bi zagotovo popeljali k zmagi, tako v boju proti Prusom, kot proti Rusom, kot proti vsemu svetu, in v tem slavnem boju naj bom prvi, ki bom umrl junaške smrti za pravo stvar! Kajti umreti poleg Vaše Visokosti je bolj sladostrastno, kot živeti v sedmih nebesih brez Vaše Visokosti!
Še enkrat se zahvaljujem, da je Vaša Visokost odobrila pisanje in izdajo moje knjige, Vaš iz dna srca hvaležen, najponižnejši in najpokornejši sluga,
János Lakatondy
---------------------------------------
(Literatura, str. 156-159)
Nadvojvoda Albert, gospodar
Danes zjutraj se je nadvojvoda Albert odpravil na ogled močvirskega posestva. Pred gigom prhutajo in nestrpno kopitljajo konji, jabolčasti sivci. Nadvojvoda Albert se nasmehne. Veter mu rahlo mrši srebrne pramene. Dobro ste domnevalo, drago občinstvo, nadvojvoda Albert je snel pernato naglavno pokrivalo, da bi s tem mahal množici stoječi na robu poti. Kočija šviga, ziblje se bogato klasje pšeničnih polj. Resnično, lepa pokrajina!
Stric Gyuri, drugače imenovan György Istvánffy, strog, toda pravičen oskrbnik posestva, poganja kočijo, le da po prvem zavoju nadvojvoda Albert prevzame vajeti; sledi približno dva kilometra grapasti cestni odsek! Nadvojvoda Albert trdno sedi na kozlu. Vidi se, da je pravi gospodar posestva! Kočija silovitno zadene. „Ta odsek je še treba zravnati!” zabrunda stric Gyuri. „Potem ga pa zravnajte!” – mu pravi temperamentno nadvojvoda Albert.
Sledi na novo zasajeni sadovnjak. Večina drevesc stoji strogo pokončno, marsikatero se kljub temu malce upogne, kakor da bi si želelo zrasti le do zenita, majhna debla kažejo naravnost k zemeljski krogli. Malce stran koplje nekaj sključenih rojakov; navzlic vročini ne slečejo srajc. Smo poslušen, trdoživ narod!
Kot sem omenil, stoji pretežna večina dreves strogo pokončno, kljub temu se marsikatero rahlo upogne, kakor bojni prapor v rokah umirajočega vojaka. Nadvojvoda Albert sestopi s kozla, in da gledajoč na ravnanje odklonjenih dreves napotke. Tudi razloži, zakaj tako. Njegova razlaga je prepričljiva, saj zna vplivati tako na srce, kot na pamet. pisec teh vrstic, ki je v tej vrsti žurnalizma in v kmetovanju nepodkovan, ne zna navesti posameznih strokovnih izrazov in miselnega toka, a je imel nadvojvoda Albert prav, toliko bolj, ker je prosil enega od zbranih bolščečih za kopačo, in s pomočjo te je pokazal, kako je treba prst na dovršen način rahljati.
Nadvojvoda! S kopačo v rokah!
Šele sedaj se vidi, da je v naši družbi delo cenjeno! Nadvojvoda Albert nosi pri tem levji delež, kakor tudi, da je kljub socialističnemu hujskanju videti, da je vzpostavljen stari dobri odnos med gospodarjem in hlapcem.
Piscu teh vrstic so razlagali, da je nadvojvoda Albert njega dni tudi med vaško otročadjo našel vrstnike, ki so ga imeli zelo radi. V tistih dveh tednih, ki ju je nadvojvoda Albert po navadi preživel na močvirskem posestvu, se je primerilo, da so se skupaj kopali v majhnem potoku, in večkrat jih je družilo sračje gnezdo pri plezalnih pustolovščinah po drevesu. Tudi to se je primerilo, da je otročad stala pred vrati in vpila: „Palatin Berti, pridi se z nami igrat!” Imenovali so ga le tako, Palatin Berti; majhni bizgeci niso mogli vedeti, da se bratijo z nadvojvodo.
Vidi se torej, da nadvojvodo Alberta preprosti ljudje ljubijo, in da je ta ljubezen obojestranska. In tista otročad, ki sedaj kot priletna koplje v posevku, ali ostri koso, zagledajoč nadvojvodo Alberta, stežka zadrži nasmeh. Bil je čas, ko se je ta mogočen človek z njimi kopal!
Oddrdramo naprej, sedaj je donelo že prijetneje, po ilovnati poti, pod senco dehtečih lip. Znova so vajeti v rokah strica Gyurija. Nadvojvoda Albert se razgleduje, in mi razlaga bistvo erozije tal. Že mi je na jeziku, da sem v tem problemu nepodkovan, ko mi z dobrotljivim nasmeškom pristavi: „Tega ni treba pisati, dragi prijatelj!” Zamislite si, drago občinstvo, mene imenuje: dragi prijatelj! Gledam njegova srebrna senca, orlovski nos, visoko čelo: koliko dobrih misli je mrgolelo v tej knežji glavi! Kako čudoviti svetovi se lahko skrivajo za lobanjskimi kostmi! Prav sedaj bomo slišali od njega zanimivo zgodbo. Poskusil jo bom dobesedno natančno zapisati.
„Včasih se mi zahoče obleči se v civilno obleko, da me ljudje ne bi takoj prepoznali. Takrat lahko baje po nekem starem vraževerju bolj vidiš njihove skrbi in težave. Dragi prijatelj, to so vraže. Ljudje so prav tako iskreni, kadar je na meni videti, da sem nadvojvoda, kot kadar ni videti. Vendarle, dragi prijatelj, včasih ne škodi malce popuščanja. Razumete, prijatelj, puščanje, ne da bi zamenjali šč z nt! Hahahaha!”
Hehehe! Ravno toliko, da me nadvojvoda Albert ni potegnil za nos!
„Torej, nekoč sem si oblekel civilno obleko, in odšel v Strohmayerjevo blagovnico. In kaj sem tam videl? Prosim lepo, v neki kletki tri psičke. Eden je tekal, drugi se je občasno postavil na dve taci in mahal z repom, tudi tretji je nekaj počel, a se več ne spominjam, kaj. Nekaj je zagotovo delal. Pa tudi dlaka jim je izpadala, bili so prav taki, kot pravi psi ...” Pa to je kolosalno! – Ne morem se obvladati. – Vaša Visokost, če bom to prinesel k časopisu, bodo to požirali! Se opravičujem zaradi drastičnega izraza. „Nikoli ne iščite izgovorov, to je vaša stroka!” – Verjemite mi, to je bil eden najlepših dni mojega življenja!
V lahkotnem diru pustimo za sabo milje. Sonce doseže najvišjo točko. Nadvojvoda Albert se zamisli. Čutim, da bi ga bilo v teh trenutkih vznemirjati brezobzirno. Čez približno deset minut bomo v vasi, kjer bo nadvojvoda Albert po obilnem kosilu začel s svojim javnim stopnjevanjem svoje odličnosti. Do takrat naj povem, da je tudi moj pokojni oče bil v poznanstvu z nadvojvodo Albertom: leta ga je poučeval različne vede in tudi kasneje se je primerilo, da mu je nadvojvoda Albert poslal različna dela zaradi korigiranja in prepisovanja na čisto, saj lahko kot zaseden človek le redko osebno žrtvuje čas za strojepisno klaviaturo. „Toda vas, dragi prijatelj – tako nadvojvoda, in ne le enkrat! –, nimam rad le zavoljo očeta, temveč tudi zato, ker ste vredni mojega zaupanja!” Menim, da bi kakšen nadvojvoda brez vzroka komajda izrekel kaj takega.
Pot se vijuga, naproti nam koraka zala mlada ženska. Umakne se na rob poti in nas vljudno pozdravi. Sončna pripeka ji je že pošteno porjavila boso golen. Nadvojvoda Albert se najprej ljubeznivo nasmehne, nato se mu zamrači pogled. „Ne nosijo steznika” – pravi nejevoljno.
Toda nima več časa za nejevoljnost, le nekaj korakov od tod se vidi vaški zvonik. Že od daleč nam nazdravljajo, klobuki letijo v zrak, gospod župnik, Béla Csiszár, vodi otroški zbor pri petju domoljubnih ljudskih pesmi. Naj se naučijo, da je prihodnost njihova! Ko se gig zaustavi, se v naročje nadvojvode Alberta usuje dež cvetja. Nekaj cvetlic je pripadalo tudi piscu teh vrstic. Ali moram govoriti o okusnem kosilu, o županovi zdravljici in zdravljici mestnega sodnika? Seveda bi bilo to treba, toda če bi opisal vse te čare in prelesti, ki jih je pisec teh vrstic bil deležen, bi težko kdaj prišli h koncu temu capitulumu!
Naj povem le toliko, da bi se nadvojvoda Albert ukradel v srca vseh, če že ne bi bil tako v srcih. „Kakšen kočijaž sem vam bil, stric Gyuri?” – je postavil vprašanje nadvojvoda Albert tri leta mlajšemu Györgyu Istvánffyju. „Visočanstven!” se je glasil domiselni odgovor. Res, nadvojvoda Albert je sedaj knežja pojava, prav tako, kot ko je izgledal kot pristen gospodar v usnjenih škornjih, s pernatim pokrivalom, v pumparcah, ko se mu je pod sledjo kopače veselo vrtela rodovita grud. Moj pokojni oče je tiste dni pogosto pravil, da je komaj verjetno, da bo kmalu imel tako marljivega pisarja, kot je bil mladi nadvojvoda Albert. Po pospravljeni mizi smo stopili v preddverje, kjer nas je že čakala deputacija ciganov. Takšnega joka in stoka nisem slišal že dolgo! In ne da bi se razkropili, ko so izrekli svoje molitvice, ravno nasprotno, tedaj so se začeli šele nagrmaditi! Niti igle ne bi mogel spustiti, ne le v preddverju, niti na vrtu!
Nadvojvoda Albert urno sega v žep, na dan prihajajo lepi okrogli deset- in dvajsetfilerski kovanci, seveda le na skrivaj; nadvojvoda Albert pazi, da ga kdo ne opazi. Na koncu bi še kje mislili, da daruje zato, ker bi se rad postavljal s širokosrčnostjo!
Zares častitljivo občinstvo, nadvojvoda Albert razume ciganski jezik, in to, prosim, razumite dobesedno! Piscu teh vrstic je nekoč pripovedoval, da ga je neki reven, toda pošten cigan povabil k sebi na kosilo in sta se ves čas pogovarjala v ciganskem jeziku. In na mizi ni bil „črknjeni pujš”, temveč prava dobra kokošja juha in ta pravo vino! Sicer v kozarcu za vodo, toda tudi kozarec za vodo je kozarec!
Povezanost nadvojvode Alberta s ciganskim jezikom je zgodba zase, bilo bi pač to težko stlačiti v okvir enega poglavja, predstavljenega z gospodarskega aspekta. predlagam torej, drago občinstvo, odložimo to na eno od bližnjih priložnosti. Ni ugovorov? Korenjaška stvar.
Torej ne preostane drugo, kot da zaide sonce. Dobro je, konec, zašlo je. Noč je pozdravila močvirski dvor nadvojvode Alberta. Svet spi, in nadvojvoda Albert v svetu. Zelo veliko delovnih dni drema za njim, in iskreno upam, da pred njim enako.
----------------------------------
Naslov izvirnika kratke pripovedi: A porladás határán
O avtorju: Márton László
Komentarji
Objavite komentar