Némethova Smrtovanja in Mazzinijev Telesni čuvaj

V naslovu sta navedeni deli Mihe Mazzinija in Gáborja Németha. Odlomke, nekaj kratkih besedil, iz omenjenih del, so prevedli dijaki Dvojezične srednje šole Lendava, in jih objavili s pomočjo mentoric (Hermine László in mag. Gabriele Zver, kontakt z M. Mazzinijem Š. Kardoš) v obliki brošure, priloge takratnega šolskega glasila Utrinek - Ernyeteg Órák.

Na literarni večer (2002) smo povabili tudi oba avtorja in dijake, učitelje, zunanje obiskovalce, ki jih zanima literatura. Klikni na  povezavo in preberi prevode naših dijakov.

 

Poseben izziv je predstavljal madžarski prevod izraza Meghalálok, ki nasloví različne načine smrti, odhodov s sveta. Ne govori o umiranju kot takem, temveč o načinu odhoda, prav zato smo tvorili nov izraz: smrtovanja. 

 

 

 

 

 

Gábor Németh:

»

Velika

stvar razprave

je postalo vprašanje,

ali naj damo prednost

morskim ali sladkovodnim

ribam? To vprašanje ostaja nerešeno,

kajti z minljivimi vtisi, kar jih ponuja

prehrana, ni možno zares

odločiti, in ni pravila, ki

bi lahko določalo,

je odličnejša

polenovka,

bokopluta,

ali

morski

list, morda

losos, manjša ščuka,

celo tri-, štirikilogramski linj?

 

  

Sam odločno stavim, da bom dal prednost vedno tisti

ribi, ki jo bom videl na svojem krožniku.«

 

(Julija Visočnik, Tibor Tomšič, priloga Utrinka – DSŠ Lendava, 2001)

 

 

*

Smrtovanja

 

Pol ure sem prebil v zakajeni kavarni. Nepretrgoma sem se pogovarjal, pripovedoval dovtipe, ciganske in slovaške anekdote. Po naši vrnitvi sem se na veliko prigovarjanje čez četrt ure ulegel, svoji soprogi pa naročil, naj se v primeru kakršne koli usode, ki bi me doletela, obrnejo na Ferenca Deáka. On jih ne bo zapustil. Iz postelje, v katero sem se s tolikšno težavo ulegel, nisem vstal nikoli več. Ponoči mi je postalo slabo, naslednje jutro sem utrpel možgansko krvavitev, 19. novembra 1855, pred tretjo uro popoldne, pa sem za vekomaj zaprl oči.

 

(Smrtovanje Mihálya Vörösmartyja) 

(Jasmina Koroša, Zoran Gal, priloga Utrinka – DSŠ Lendava, 2001)

 

 

25. aprila mi je prvič postalo slabo, kljub temu sem se naslednje dni ponovno bolje počutil. Toda tedaj je prišla pljučnica: neizbežna znanilka konca. Z njo sem se boril od 2. do 5. maja. Ko se je vest o moji bolezni razširila po glavnem mestu, so se kar naenkrat omehčala zamerljiva srca in zaskrbljena množica je krenila po bulvarju Erzsebet k hišni številki 44. Državni imenitniki, novinarji, znanci, zdravniki in moje staro velikodušno bralno občinstvo je valovilo skoz vhod v obeh smereh. Šele sedaj se je izkazalo, koliko sem zadnja leta skrivoma, nemo trpel. Ob njihovem popolnoma ljubeznivem zanimanju zame, sem lahko pozabil na svoje zaskrbljujoče stanje, vizitke obiskovalcev sem kot otrok z veseljem vrtel v rokah, opazoval sem jih, vidno dobro sem se zavedal, da je tista stvar že pozabljena.

5. maja popoldan sem še govoril z Zsoltom Beöthyjem, z zdravniki in bližnjimi. Zvečer ob devetih sem z veliko pozornostjo naravnal uro na točen čas in ji prisluhnil, ali gre. Nato sem rekel naslednje:

»Spati hočem.«

Obrnil sem se k zidu in resnično zaspal, za vedno.

 

(Smrtovanje Móra Jókaija) 

(Lea Bohnec, Nina Šparavec, priloga Utrinka – DSŠ Lendava, 2001)

 

 

Ko se je moje zdravstveno stanje poslabšalo, me je nenehno spremljala odločitev, da bom dal svoje truplo v obdukcijo. Miklósa Nagya v pismu, za katero menim, da je iz leta 1893, prosim: "Že dvanajsti dan sem hudo bolan, mogoče že neozdravljivo bolan! - kost in koža! - strašljiv okostnjak!" - Sram me je stopiti pred človeka! Spominjam vas na obljubo glede obdukcije: ali vam lahko popolnoma zaupam, da to prošnjo sprejmete in se z lastnimi očmi prepričate o tem? Možgane in srce odštraniti in secirati na drobne delce, je prosim, obvezno, če pa mi odstranite tudi želodec in ga vržete v Donavo ali v kanal - še bolje. Če boste ugodili tej nezaslišani potrebni prošnji, me drugo ne bo skrbelo.

Decembra 1836 je bila moja bolezen že usodna. Nenadoma sem omedlel. Moji zdravniki, univerzitetni profesorji Károly Müller, Imre Korányi, Schaffer, ki so me zastonj zdravili, so me spravili v posteljo. Od takrat nisem naredil niti grižljaja, in sem 17. januarja ob 9. zjutraj umrl od lakote.

Univerzitetni profesor Otto Petrik je izvršil mojo oporoko, v kateri sem si želel obdukcijo, ki je pokazala, da sem imel zelo močno kronično vnetje črevesnega katarja in da sta mi želodčna in črevesna membrana popolnoma zakrneli: neposredni vzrok moje smrti pa je bilo počasnejše delovanje srca, kar je povzročilo nabiranje vode v pljučih. Možgani so namesto 1300 gramov tehtali 1500 gramov: krvne žile pa ne le da so bile popolnoma zdrave, njihova stem je bila nepoškodovana, prožna kot pri petindvajsetletnem mladeniču.

(Smrtovanje Jánosa Vajde)

 

Coda

Prišel je zdravnik in mi dal šampanjec. Sedel sem in pomembno, glasno rekel zdravniku: "Ich sterbe ..." Nato sem vzel kozarec, se nasmehnil Olgi, in rekel: "Že dolgo nisem pil šampanjca ..." Mirno sem ga izpil do dna, se ulegel na levi bok in kmalu zatem za vedno umolknil.

(Smrtovanje Čehova) 

(Larisa Kocon, Attila Szunyog, priloga Utrinka – DSŠ Lendava, 2001)