GZ: Pisanje učbenikov je zelo odgovorno delo. Avtor mora ves čas imeti pred očmi ciljne bralce, skrbeti mora za čim večjo neoporečnost prikazovanja zgodovine, kar ni lahka naloga, saj pravijo, da pišejo zgodovino ponavadi zmagovalci. Poleg tega mora biti učbenik napisan tako, da je dobro povezan z učnim načrtom in da je kvaliteten, uporaben, zanimiv in privlačen tako z vsebinskega kot tudi z vizualnega vidika. Kaj te je najbolj skrbelo, ko si se spravila k pisanju učbenika? So se pojavili kakšni pomisleki?
BH: To je moje prvo delo te vrste, za katero so me zaprosili strokovni delavci Zavoda za šolstvo RS. Na DSŠ smo sicer imeli učbenik za poučevanje madžarske zgodovine, a je to delo zajemalo le določena poglavja iz madžarske zgodovine in je bilo le v madžarščini. Kot vemo, je šolski sistem doživel dokajšnjo prenovo, zato se je pojavila tudi potreba po novem učbeniku na tem področju. Učbenik sledi novemu učnemu načrtu kot tudi tematskim sklopom maturitetnega kataloga. Novi učni načrt, omogoča izbirnost, in zato je bilo potrebno zajeti madžarsko zgodovino od začetkov do današnjih dni (prejšnji učbenik je zajel le določena poglavja). Mislim, da je to v redu, saj naj bi dijak oz. bralec dobil celostni pogled na politične, družbene, gospodarske in kulturne pojave, ki se med seboj prepletajo in skupaj vplivajo na zgodovinske dogodke. Mogoče sem nekatere dogodke, pojave samo nakazala, da bi vzbudila zanimanje, kajti današnja informacijska tehnologija omogoča, da si potem ta znanja dijak oz. tudi drugi razširijo in poglobijo, sicer pa je pri učnih urah nemogoče vse predelati.
Mislim, da je v učbeniku dovolj slikovnega gradiva. Sicer je bilo težko najti ustrezne barvne slike, a koliko se je dalo, sem poskušala zbrati privlačno barvno gradivo. Zemljevide za učbenik je pripravil grafični studio Gapro iz Ljubljane.
Mogoče bo kdo mislil, da je učbenik preobsežen, a naj opozorim, da ima učitelj možnost izbirati, sicer pa so nekatere zadeve dodane zgolj kot zanimivost (to je nakazano s poševnim tiskom). Vsako poglavje se zaključuje s sklopom vprašanj, ki služijo kot ponovitev oz. utrditev snovi. Pri nastanku učbenika sem izhajala iz madžarskih srednješolskih učbenikov ter Kronike Madžarov.
Učbenik je bil napisan v madžarščini, nato pa preveden v slovenščino, strokovno redakcijo sta opravila dr. Andrej Hozjan, ki mi je pomagal s strokovnimi nasveti, in sodelavka Mária Gaál.
Pri pripravi te vrste gradiv ima človek vedno pomisleke, seveda v prvi vrsti, kako bo gradivo sprejeto. Vsekakor upam, da bo delo pri pouku zgodovine potekalo veliko lažje, kot je doslej.
Za kateri koncept učbenika si se odločila? Čemu si dala prednost: podatkovnosti, zanimivim vsebinam, dodatnemu ponazarjalnemu gradivu, povezavam k zgodovini našega kraja, morda nalogam za utrjevanje snovi, ki sledijo določenim sklopom?
Pomembno se mi zdi poznavanje zgodovine našega kraja oz. širše okolice (Lendava in Zalska županija), zato mi je bila v veliko pomoč zbirka virov (Források a Muravidék történetéhez I., II./Viri za zgodovino Prekmurja I., II.), ki je bila izdana s strani arhivov v Zalaegerszegu in Szombathelyu, in tako sem nekaj izmed teh virov uporabila tudi v učbeniku z namenom, da vzbudim zanimanje za domače dogodke, kraje, ljudi … saj se ni vedno vse odvijalo v glavnih središčih, npr. zalski servienti so bili prvi v madžarskem prostoru in so zahtevali lastno sodstvo.
Učbenik je razdeljen na pet glavnih tem, ki pa so potem razčlenjene. Seveda pa ima učitelj zgodovine tudi možnosti medpredmetnih povezav, verjetno ne samo z enim predmetom, namreč zgodovina je predmet, ki ga lahko povežemo z vsakim področjem, naj bo to nogomet (tako v učbeniku omenjam Zlato moštvo) ali ekonomija, naravoslovni predmeti ali umetnost …
Pri pisanju učbenika si se oprla tudi na strokovne nasvete profesorja doc. dr. Hozjana, ki dela na Filozofski fakulteti v Mariboru, in ki je tudi recenzent knjige. Kakšno je bilo vajino sodelovanje, pri čem ti je profesor nudil največjo oporo? V čem se morda nista vedno strinjala?
Doc. dr. Andrej Hozjan je že bil recenzent pri osnovnošolskem učbeniku za zgodovino M. Bohnec, zato je tudi sedaj padla odločitev, da bo prav on recenzent tega učbenika (namreč eden izmed recenzentov mora biti s fakultete, drugi pa srednješolski profesor). Tudi sicer je eden izmed tistih sodobnih zgodovinarjev, ki se v zadnjem času veliko ukvarja z zgodovino Prekmurja in s tem posredno tudi z madžarskim zgodovinopisjem. Seveda je profesor pregledal bolj slovensko besedilo, ga tudi stilsko priredil. Dejansko sva predebatirala vsak stavek učbenika, prav tako zemljevide in mislim, da sva vedno prišla do soglasja. Največ preglavic so nama povzročali prevodi osebnih imen, saj do sedaj ni bilo objavljenih veliko del v slovenščini, ki bi se ukvarjala z madžarsko zgodovino (L. Göncz je napisal krajšo zgodovino Madžarov; iz angleščine v slovenščino pa je bilo prevedeno tudi delo mlajšega madžarskega zgodovinarja L. Kontlerja). Prav pri Kontlerju sem lahko preverila vsaj za nekatere izraze, kako se uporabljajo v slovenščini.
V učbeniku so teme, o katerih se v slovenščini še nihče od slovenskih zgodovinarjev ni zares razpisal. Dobršen del madžarske zgodovine še nikoli ni bil niti preveden. Tako v bistvu za določen del zgodovine postavljaš s svojim zapisom neko temelje. Bernadetta, gledano vsebinsko, kaj vse bo v učbeniku novo, ne le dijakom, temveč tudi slovenskemu bralcu, ki ne pozna dobro madžarske zgodovine, razen če je prebiral tujo strokovno literaturo?
Kot mi je znano, je madžarsko zgodovino v slovenščini napisal L. Göncz, bolj obsežno delo pa je Madžarska zgodovina avtorja Lászla Kontlerja, ki pa je bilo v slovenščino prevedeno iz angleščine (delo predstavlja zgodovino Madžarov z znanstvenega vidika), seveda pa so na razpolago še razne krajše objave za posamezne dogodke. Vendar je zame izhodišče predstavljalo Kontlerjevo delo, saj sem v tem delu našla večino »problematičnih izrazov« (tu mislim tiste, ki se pojavljajo kot specifikum), ki so mi lahko bili v pomoč pri pisanju novega učbenika. Učbenik predstavlja novost mogoče v tem, da na bolj preprost in krajši način prikaže zgodovino Madžarov. Pa ne samo zgodovino, temveč tudi gospodarske, socialne in kulturne trenutke Madžarov kot tudi življenje v zalski županiji. Verjetno bodo bralci opazili, da v 20. stoletju ni navedb za naše ožje področje, to pa iz preprostega razloga, ker se o tem obdobju zgodovinarji še niso povsem razpisali oziroma so dela v nastanku in bo ta del učbenika verjetno potrebno ob naslednjih ponatisih dopolniti.
Nekatera poglavja iz zgodovine so tokrat prvič predstavljena, zapisana v slovenščini. Kot si že omenila, marsikaj je bilo potrebno tudi na novo poimenovati. Nam lahko navedeš nekaj zanimivih primerov? Morda nekaj nerešljivih prevajalskih težav?
Kdor se ukvarja s prevajanjem, ve, da to ni preprosta naloga in da mora res dobro poznati oba jezika. Ko se človek prvič sooči s prevodom konkretnega izraza, ki ga ni v nobenem slovarju, se res znajde v neprijetni situaciji. Pri prevajanju sem si pomagala tudi z nemščino (prevajala sem iz madžarščine v nemščino in potem v slovenščino), a tudi ta varianta vedno ni uspela, zato sva s profesorjem določene pojave kar opisala.
Glede zapisa oziroma prevoda imen sva se z dr. Hozjanom dogovorila, da se imena vladarjev prevedejo v slovenščino, ostala imena pa ostanejo v izvirniku, razen tistih, ki so se nekako že udomačila v sodobnem slovenskem zgodovinopisju, kot npr. Baniči (Bánffy), Seči (Szécshy) ali pa Matuš Čak (Csák Máté) – nekatera izmed teh imen so se v slovenščino prenesla pod vplivom slovaškega zgodovinopisja. Sicer pa je profesor predlagal tudi uvedbo novih izrazov, kot so npr. Nyilasi – puščičarji. Pri nekaterih pojmih pa sva izhajala iz latinskih izrazov ali pa sva jih opisala, zato se mogoče na nekaterih mestih prevod malo razlikuje, dejansko pa je pomen isti.
Kot novost se namesto starega poimenovanja Avstro-Ogrska uvaja novi izraz Avstrijsko-Madžarska monarhija, v učbeniku pa najdete še druge nove izraze.
Pomembno se mi je zdelo tudi to, da bi v slovenski terminologiji uveljavili izraz Erdeljska namesto Transilvanije. V madžarskem zgodovinopisju se vseskozi uporablja v tej obliki in ker obstaja tudi v slovenščini, ne vidim razloga, zakaj ne bi uporabljali poimenovanja Erdeljska.
Prav tako je zanimivo, da imajo nekatere osebnosti, ki so ustvarjale zgodovino Madžarov, svoj izvor rodu drugje, npr. Martinuzzi Fráter György, ki je izhajal iz hrvaške nižje plemiške družine (Utješenić), je ime Martinuzzi prevzel od matere. Podobno je z družino Garai ali pa Festeticsi. Zato je pomembno, četudi smo v določene zadeve prepričani, da jih preverimo in pri tem naletimo na dodatna nova spoznanja.
Podobne zadeve se pojavljajo tudi v slovenskem zgodovinopisju, npr. Ne vemo natančno, kje se je rodil tiskar Janez Mandelc, saj je deloval v različnih krajih in je krajem primerno prilagajal svoje ime, tako da najdemo zapise njegovega imena v različnih oblikah, npr. Johannes Mandelz, Manlius ali pa Mannel.
Ob tej priložnosti pa bi povabila vse, ki imajo kakršnokoli drugačno mnenje ali boljše predloge, da mi jih posredujejo, da bomo v ob ponatisu lahko izvedli izboljšave.
Kako bi se lotila pisanja, če bi učbenik danes pisala znova, toda z vsem znanjem , ki si ga pridobila v tem ustvarjalnem procesu?
Pri pisanju bi uporabila isti pristop, verjetno pa bi se izognila, marsikateremu dodatnemu delu. Izkušnje, ki sem jih pridobila ob pisanju, so namreč zelo dragocene, saj se človek sproti uči in poglablja svoje znanje oziroma spozna, koliko stvari še ne zna. Zdi se mi, da je šlo za timsko delo, pri katerem je sodelovalo več strokovnjakov, in mislim, da je tako tudi prav, saj lahko nastane dobro opravljeno delo le na ta način. Še enkrat bi se zahvalila vsem, recenzentom, lektorjem, sodelavcem, ki so me spodbujali pri delu ter mi nudili strokovno pomoč.
Intervju pripravila: mag. Gabriela Zver
Komentarji
Objavite komentar