László F. Földényi je nekoč predstavil zanimivo izkušnjo z literarnega večera v münchenski kavarni: »Ko so poslušalci začeli najbolj uživati v poslušanju Kukorellyjevih besedil, je vstal nek ogorčen poslušalec in začel razburjeno razlagati, da je sramotno, kaj počne Kukorelly z madžarskim jezikom in da od prebranega ni razumel niti besedice. Ogročeni je govoril nemško s posebnim naglasom, nato je začel govoriti v maternem jeziku, ki je bil poln germanizmov in prepleten z nemadžarskimi besednimi obrati, ter občasno kršil še druga pravila pravilne jezikovne rabe. V meni je zbudil vtis, kot da bi stopil iz nekega Kukorellyjevega dela." (Farkas, 1996: 8, prevod: G. Zver)
Endreju Kukorellyju se govorjeni jezik namreč uresniči prav v vsakdanji govorici, v njenih napakah in površnosti. Ne drži se pravil slovnice, ki so zapisana v šolskih učbenikih. V njegovi gramatiki, ki je za nekatere že kar mitična, imajo pomembno vlogo npr. oziralni zaimki, nedoločljiva priredja, veliko je besednih iger, preskokov, zamolkov ipd.
V Obrežju spomina in v vseh drugih delih ni govora o osebah, o predmetih, ali o imenih teh predmetov, temveč o tem, kaj so te stvari (kaj bi lahko bile); kaj predstavljajo te stvari pripovedovalcu bodisi bralcu. Avtor namesto da bi kaj poimenoval, opisal, raje pove vse drugo o predmetu, o situaciji ali o sebi. Osnovno vprašanje pri tem pusti odprto.
Delo je hkrati igrivo in resno, prepleteno z dvopomenskostjo. Besedila so estetsko provokativna in se distancirajo od transcendentalnih razlag. Pred bralcem se odpirajo bivanjske situacije, kot jih poznamo iz Sartrovega Gnusa, iz Camusovih, Heideggerjevih, Kafkovih, Beckettovih del ali del Attile Józsefa, Pilinszkega. Po Johnu Barthu imenujemo kratko prozo Obrežja spomina minimalistična proza.
Obrežje spomina je razdeljeno na tri dele. V prvem delu avtor na samosvoj način predstavi svoje otroštvo in mladost; obuja spomine na šolo, na prijateljstva; bralec lahko izve za njegovo članstvo pri Fradijevem nogometnem klubu, bere o smrti bližnjih oseb, o počitnikovanju v tujini, o služenju vojaščine, o morali, o miru; prav tako lahko bere o banalnih stvareh, ki govorijo o svojevrstnem mletju, o mrčesu, o vzajemnem zaimku.... V tem delu, pa tudi v drugih dveh, je pisatelj dober vodnik po Budimpešti, ki jo lahko bralec precej natančno spozna prav s pomočo avtorjevega pripovedovanja. V drugem delu z ironijo piše o posebnih pripetljajih s turisti, o svojem filmskem scenariju z znanstveno fantastično vsebino, o posebnih gledališčih. Prav tako bralca provocira s kurioznimi zgodbami o zastrupljanju, erotiki, smrti, celo o lakaju; in tu so še poglavja, v katerih bralec spozna avtorjeve sanje. V tretjem delu se bralec sreča s posebnim prizorom: osredno vlogo odigra srajca polna krvi, v naslednjem poglavju pripovedovalca neznanci premotijo pri pripravljanju večerje, zabava nas z zapeljevanjem, s svojim vsakdanjikom, s sprehodi po Budimpešti, in s posebnimi provokativnimi sprehodi po naravi. V zadnjem delu izstopata še dve temi: ponovno avtorjeve sanje in njegovo literarno ustvarjanje, oziroma pisateljstvo sploh.
Vsak del ima 33 poglavij in tako z zadnjim (srce) tvori 100 poglavij/besedil, kar spominja na Dantejevo Božansko komedijo, iz katere, poleg drugih del, tudi citira.
Endreja Kukorellyja uvrščajo med postmoderniste, ki niso avtorefleksivni, saj ga bolj zanima oblikovanje jezika in pomeni besed kot kakšno drugo spoznanje. Doživetje resničnosti je neke vrste sekundarna resničnost (svet fantazije, vsakdanja resničnost sanj, moderni mitos itd.).
Endre Kukorelly se je rodil leta 1951 v Budimpešti, kjer je diplomiral iz zgodovine in knjižničarstva na univerzi Eötvös Loránd. Po diplomi je bil urednik pri različnih revijah: Jelenlét (1970–1975), '84-es kijárat (1987), sodelavec pri Ujhold-Evkönyv (1986–1989) in Magyar Napló (1990), nato lektor pri založbi. Trenutno je glavni sodelavec tednika Magyar Narancsa in Lettre Internationale (od 1991). Piše pesmi in prozo, tudi eseje in kritike.
Dela: Sladkost resničnosti (pesmi, 1984), Maniere (pesmi, 1986), Jaz z nikomer ne posedam (pesmi, 1989), Obrežje spomina (peoza, 1990), To reče, kdor živi (pesmi, 1991), Vrt zravilnih zelišč (pesmi, 1993), Budimpešta – papirnato mesto (s fotografijami Károlya Ginka, esej, 1994), sončnat prostor (esej, publicistika, 1994), Kot da bi že predolgo stalo (proza, 1995), Najljubši (esej, kritika, 1996), v nastajanju: H.O.L.D.E.R.L.I.N. (pesmi, proza).
E. Kukorelly je že precej časa znan gost literarnih srečanj po vsej Evropi, v Ameriki in drugod. 1996 je živel in ustavarjal v Berlinu (dobil je nemško štipendijo DAAD). Leta 1992 so izšle njegove pesmi v nemščini, v bilingvistični izdaji (UVA), 1996 je izšel bolgarski prevod Obrežja spomina, pred izidom pa je še nemški prevod.
Za Obrežje spomina je prejel na Madžarskem leta 1990 nagrado: Ev könyve (Knjiga leta). V Sloveniji se je predstavil na mednarodnem literarnem srečanju Vilenica '92 (leta 1996 v Medani). Isto leto je za svoje delo prejel literarno nagrado kristal Vilenice.
Gabriela Zver (1999)
Viri in literatura:
- FARKAS, Zsolt: Kukorelly Endre, (Tegnap es Ma Kortárs Magyar Írók). Budapest: Kalligram, 1996, str. 221.
- CSIPESSZEL A LÁNGOT : tanulmányok a legújabb magyar irodalomról / [ured. Károlyi Csaba] / [več avtorjev: Takáts József idr.] ; Budimpešta: Nappali Ház, 1994, str. 300.
- Fotografija: iz osebnega arhiva G. Zver
Aktualna prestavitev avtorja in njegovih del (klikni)
Komentarji
Objavite komentar