Odlomki iz radijske igra Stranskega sodnika Martona zebe (radijska igra; Kornél Hamvai/Anikó Varsányi)

prevod: Gabriela Zver

ODLOMEK, str. 11

 

MARTON        (Šele sedaj ugotovi, da nima pojma, o čem se pogovarjata.)

    Toda čemu ste šli tja, če ga niste poznali?

MIHOLKA     Včasih grem tja. Rad grem na pokopališče. Pogledam nekaj pogrebov. Toda le tiste s krsto.

MARTON        In čemu?

MIHOLKA     Tam se da tako lepo razžalostiti. Mislim na to, da ga bom imel tudi jaz. In kaj bo o  meni povedal duhovnik. Pa ... ne bo imel veliko dobrega, tega se bojim. 

MARTON        Kaj ne bi, si bo že kaj izmislil. No, poslušajte. – Vmes mi uide iz glave, kar sem začel pripovedovati. 

MIHOLKA        Pa megla.

MARTON        No. Vam nisem tega že pripovedoval? ... Konec je bil ta, da smo odšli na igrišče trije, na mojih obeh straneh stranska sodnika, saj – veste ... dostojanstveno do sredine ... in smo pogledali okoli sebe ... in nismo videli ničesar, ne vrat, ne tribune, niti neba, le sredinski krog okoli nas. Takšna megla je bila. Odločitev je bila v mojih rokah. Tega ne bom nikoli pozabil. V prvi ligi. Najlepši dan mojega življenja. Lepo sem se zravnal, piščalko dvignil k ustnicam, in trikrat zažvižgal. Tekma je odpadla.

MIHOLKA        En brizganec?

MARTON        Vrag naj ga pocitra. En brizganec.

 

 

ODLOMEK, str. 16–18

 

(drug prostor: notranjost cerkve; nekoč: pred 20 leti)  

DUHOVNIK      V imenu Očeta in Sina in Svetega duha, amen.

MARTON        Ampak sicer je ne krivim. Kajti nihče je ni nikoli prav usmerjal. Vprašal sem nekoč nekega duhovnika, ali naj bom menih ... če je ostal še kakšen dober majhen kodeks, ki bi ga lahko prepisal ... A me je vrgel ven. Da naj veliko molim in da mi bo potem Bog služil z namigi. No, na to sem lahko le čakal.

 

                        (drug prostor: notranjost cerkve; nekoč: pred dvajsetimi leti)

DENISE            Ponavljaj za menoj, sin moj, izpovem se vsemogočnemu Bogu …

MARTON        Nazadnje sem bil pri spovedi … devetnajststo štiriinštiridesetega … Želim povedati le to, oče, da nisem bil kriv jaz. Krov je bilo to, oče, in bolje bo, da si enkrat za vselej zapišete za uho – krivo je bilo to, da Boga ni.

DENISE            (V postelji, prižge lučko.) Ne spiš? … Kaj za vraga šepetaš sam pri sebi? … Zakaj se ne uležeš, pol štirih je, še malo pa bo vzšlo sonce.

MARTON        Če bi obstaja Bog, bi se morda vse odvijalo drugače. Čeprav se je tudi sicer vse zgodilo drugače, res vse.

                        (drug prostor: stanovanje; nekoč: pred 40 leti)

DENISE           Ko bi le vedela, s kom ob tej uri klepetaš.

MARTON        S teboj.

DENISE           Z menoj … In kaj pravim?

MARTON        to, da … tipično. Da te ne zanima, kaj jaz pravim.

DENISE            Domov sem prišla ob pol šestih. Spal si v naslonjaču, ni res? Ves večer nisi niti enkrat samkrat črhnil. Je res ali ni res?

MARTON        Toda ti to kar pustiš, Denise. Na misel ti ne pride, da bi vprašala, kako je z menoj.

DENISE            Pa kaj je s teboj, moj srček?

MARTON         Nič.

DENISE            Nič.

                        (drug prostor: notranjost cerkve; nekoč: pred 20 leti)

MARTON        Verjela je, da sem spal v naslonjaču, oče, pa nisem spal. Med svojim enaindvajsetim in šestinpetdesetim letom sem se vsako popoldne usedel za pet minut … in sem čakal na Boga, da bi mi povedal kaj pro ali kontra. Karkoli. Da me le ogovori. Če bi vendarle obstajal. Če bi mi vendarle dal kakšno nalogo. Če bi Bog obstajal … o tem sem velikokrat premišljeval … bi me gotovo izbral za svojega preroka. To je gotovo. Prišel bi, ko bi sanjal, postal bi pri mojem vzglavju … pojdi, Marton, bodi prerok v mojem imenu, kajti kar se tu dogaja, je prestopilo že vse meje. Tega živci ne morejo prenesti.

DUHOVNIK      Sin moj, če želiš, se lahko pogovoriva v župnišču …

MARTON        Jaz se nočem pogovarjati, samo pravim svoje. Niti odveze ne prosim, kaj mi bo to dandanes. Natrpel sem se vsega, je tako? Prišel sem le zato, da bi povedal … da sem se z eno nogo v  grobu, z drugo pa sam ne vem, kje … če vendarle čaka neki Bog po vseh teh preglavicah, kako vi pravite, oče … je to kljub temu slaba tolažba. Morate uvideti … slaba tolažba je. (premor) Hja, le toliko sem hotel. Samo zato, da bi za konec ime pred seboj čisto sliko.

(Glasba.)

 

ODLOMEK, str. 20–22

 

GEJZLINGER    Iz Švice. (Iz zgornjega žepa sakoja vzame naprej v celofan zavito smotko.) Coronas cigara, tu na Dunaju sem jo kupil. Pokadi jo, uživaj.

MARTON        Jaz se odvajam. Od današnjega svetega dne naprej. (poduha smotko) Pa res je dobra. Avstrijski tobak.

GEJZLINGER    Kaj bi se pri teh letih odvajali. (Prižge smotko.)

Jaz sem se enkrat pri dvetindvajsetih odvadil, vendar sem začel čez tri mesece znova. Od takrat kadim kot Turek, in ustreza mi.

MARTON        Ker si človek šibkega značaja. Zakaj si se navadil znova, če si se že enkrat odvadil?

GEJZLINGER    Umrl mi je sin.

MARTON        No … ti si vsaj malo imel sina … Tudi jaz bi ga rad imel, verjetno bi se veselil tudi hčere, vendar je za boga ni hotelo biti. Pa saj so me vsi zapustili, toda sin me ne bi zapustil, verjameš?

GEJZLINGER    Kaj piješ?

MARTON        Nič. Dovolj je bilo za danes.

NATAKARICA   (Pristopi.) Kaj boste?

GEJZLINGER    Dve vodki, prosim. Kakšne vodke imate?

NATAKARICA   Ruske.

GEJZLINGER    (Se nasmehne.) Dobro, dve. In dva kozarca piva.

MARTON        (Natakarici.) Oprostite – jaz ne bi.

NATAKARICA   Torej eno?

GEJZLINGER    Dva.

NATAKARICA   A se bosta zmenila?

GEJZLINGER    Dva. Pa dve pivi kolegu.

MARTON        Vendar jih ne postavite predme, temveč predenj.

(Natakarica odide.)

GEJZLINGER    Torej ni bilo otrok. Pa kako ji je oboževala, kajne?

MARTON           Kdo?

GEJZLINGER    Kdo. Denise. Prečudovito dekle je bila, ni ji bilo para. Prav nevoščljiv sem ti bil, brat.

MARTON        Od kod … pa to veš? Takrat si ti končno izginil. Vzel sem jo osemintridesetega, ko o tebi ni bilo več ne duha ne sluha.

GEJZLINGER    Prihajaš mi tu z nekimi poceni cigarami, Ponirek …. Tega ti nisem hotel povedati … Polastil si se je, nje, ki sem jo ljubil. Polastiti se sploh ni pravi izraz.

                        (pride natakarica in odloži pijačo.)

MARTON        Koliko vem, so snubca klicali Gerendaš.

GEJZLINGER    Gejzlinger – Gerendaš, časi se menjajo. Prosit!

MARTON        In to nisi bil ti?

GEJZLINGER    Jaz.

MARTON        To nisi bil ti. To je bil nekdo drug, jaz ga nisem poznal. Denise pa … kot da se je ni tikalo … Denise ne živi več.

GEJZLINGER    Draga Denise je torej umrla. Toda jaz sem jo še petinšestdesetega videl v Šopronu, ko je sijala od zdravja. Le sedel sem v avtu, gledal in si nisem upal stopiti do vaju. Sta letovala?

MARTON        Kurc ti je letoval. Povej mi, kdo te je poslal meni za vrat? Mi lažeš v obraz, kaj? KGB te je poslal, ti pravim, kajti ti si vohun, sem vedel. Prisežem, dal te bom zapret.

GEJZLINGER    Kaj ti je zaboga, brat?

MARTON        Začel bi s tem, da si šel v svet. Dobro je, da si šel, saj je doma prišlo do nove ureditve, in tebe bi pobralo, če bi moral delati. Tu po vojni ni bilo ničesar, niti živali, niti žita, niti tramvaja, na podeželje smo hoditi menjavat, Rusom je bilo treba častušk, ko je prišel Rata, so padle bombe, vse živo je tu doneslo, kje si bil takrat, Gejzlinger?

GEJZLINGER    Na bregu Dona, brat. Na pobočju, s topničarji. Bilo je mrzlo, veš. Svinjsko mrzlo.

 

Delo si lahko izposodite iz arhiva:

HAMVAI, Kornél, VARSÁNYI, Anna. Stranskega sodnika Martona zebe : radijska igra : Radio Slovenija, I. program, oddaja Umetniške, mladinske in glasbene oddaje, 6. marec 2001. Ljubljana, 2001.

Radijska igra je bila predvajana na Radio Slovenija. Napovednik: