Péter Rácz:
Avtoportret
Se dneve in dneve
ne spogledam s seboj
v zrcalu? Z dejstvi, ki
bi jih lahko vzel na znanje?
Da so le-ta: omehčanost,
popustljivost, sproščenost?
Polovico zakrije brada,
ostalo pa tako ali tako
samozadovoljen pogled.
Presenetiti spačen v besu
ali v nasladi? To ne,
toda pregledati z naslado stud,
ponoči pa sledi let,
se sme.
Manjša bradavica na nosnem korenu,
drugo pa pod čeljustjo
skrije dlačje.
Cmeravo naj si najdem samotolažbo,
nehote naj me obhaja groza? Kaj takega
ima človek rad zjutraj, ko se brije.
Če raste,
kar je posebno poglavje.
Specimen of trees at Yaddo
Tu so vsi dnevi enaki.
Vsak dan raste drevo grozljivih zon
v enakih količinah,
čeprav je ta
sobota tišja.
Zaenkrat je majhno,
jaz sem v
Parizu, Malcolm Cowley pa
hitro sestavi seznam
na posestvu rastočih dreves.
Delam v neki restavraciji,
ne vem, čemu je Malcolm
tako hitel. Morda je
želel pravočasno priti na vlak,
ali pa je imel randevu,
vsekakor pa je storil številne napake,
ki jih ni popravil,
saj se ni vrnil
niti na jesen 72, če dobro vem.
Ni me bilo več v Pariz,
kajti precej je krajev, kjer
me po tistem ni bilo, ne le v Parizu:
v Mostarju, Dubrovniku ter Londonu
– in tudi sedaj sem drugje.
Jesen je bila razgibana, to je gotovo,
čudež je, da je tudi iz tega kaj naredil.
Istovetil je le ameriško
in kitajsko slivo,
tretje vrste ne,
in pri tem ostal
dolžan tudi botaničnega imena
rdeče cedre ter neke vrste jesena.
Ni našel rdečega javora,
iz katerega izdelujejo tisti sladek sirup
k sobotno-nedeljskemu zajtrku,
čeprav ga je prav gotovo nekaj
vzhodno od severne poti.
njegovo jokanje
izbilo mi je iz glave sanje
pravim vsako jutro obtičim
pri besedi sanje
običajno mi pride na misel
drugi pomen najprej
omenjena izbitost
polsanje so prinesle slike
spominjam se na robu postelje
poteč prebujen spomin
upanje ki ga je potrebno uresničiti
vzburi razpade svetlo jokanje
zamre v tišini razen slik
v moji glavi znoj
ne spominjam se jih
mi je temeljito izbil iz glave
Prevedla: Gabriela Zver
Krisztina Tóth:
Dolga minuta
Hiteti je treba, čakajo me na brežini
Čaka me pes, ki leži tam v bližini
Polna las odprta knjiga
Zvita, neberljiva,
Tam me čaka tudi on, ki posnetek je nekoga
Z njim na drugo stran ga obrnila bova
Teče dolga minuta, v njem ni nobene krvi
Vem za to pot, ki vse tja do trga visi
Toda čigav le-ta obraz je, ki poln je las
Za ovinkom zvit nekdo čaka me ta čas
Za trenutek med rameni iz pasjih oči se zableščalo je,
Obrnjenemu tako na bok, kot da bi videl, mu spati je –
Metroji nasprotnih si smeri
Sedaj si ti lahko dobro,
ne vališ naprej, neprežvečljivega kosa,
z zaplotniško podobo v ustih,
medtem ko odrasli jedo –
– si ti angel.
Zvečer, čeprav takrat kopaš otroka,
ti vmes ne zvoni telefon,
tudi sicer ne zvoni, ti seveda tu in tam pokličeš,
enakomerni vbodi v noč.
Najine poti se več ne stikajo niti na avtobusu,
konec je sedaj čudovite skupne
igre naključij, za sajastim nebom
krene naprej trenutek
in dopoldne ne potemni, če
pred vrata z dvojnim steklom ne obesiš
s težavo bordo zastirala.
/Pustila sem ga tam, tema je kot v rogu./
Sicer se ti zahvaljujem za naslov pesmi,
tudi jaz se ti bom javila: tam bom
v tvojem koledarju, brezimenskega osmega dne,
nikamor ne spada in nikamor ni namenjen.
Prevedla Gabriela Zver
István Vörös:
Prvič in zadnjič
Tako se sklanja nadme, kot kakšna debela
ženska, do mojega trebuha segajo prsi ji,
strmim v njena debela bedra.
Kot da me celo objela bi.
Lahko bila bi namreč tudi ženska,
stvaritev moško delo ni.
Strmim v njena debela bedra.
Uspava me za dolge dni.
Tako telo ima lahko samo ona,
ki svojega telesa sploh ne zaveda se,
strmim v njena debela bedra,
in mi vedno bliže, bliže je.
Ne uporablja nobenih dišav,
koža ji dobro diši,
strmim v njena debela bedra,
a moram ji vnaprej plačati.
Podpira me, ljubi me,
moj čas menja za denar lepo.
Strmim v njena debela bedra,
prispem v onostranstvo tako.
Zapiranje purgatorija
Bodo vse te zgradbe
ostale prazne
po Poslednji Sodbi?
Ali bodo uredili vsaj
en prostor za srečanja
hudičevih in angelovih ljudi, kjer
lahko za dobro še zmeraj
plačaš s slabim?
Kdo bo potem taval
po tej gori, kdo bo
v prostranih galerijah
štel korake, in kdo
bo ponoči gledal
prevešen Južni križ,
ki ga je od tod dobro videti?
Niti trava ne prikuka
ob robovih terase, tudi podlasica
ne hodi po svojih poteh. Ali pod
prevrnjenimi kamni
ne gomazijo vsaj žužki?
Če se bo udrla katera
od dvoran – le pomisliti na to je grozno –
morda trušč kamnov
sploh ne bo odmeval. Med
angeli vratarji dobivajo krila
vznemirljive novice in
ugibajo, ali ni morda to
smrtni strah.
Vodič umetniške razstave starim
V muzeju pred menoj
Rembrandtov odrti vol. Glava
mi trzne nazaj, kot da bi
se prepoznal. Deska zabita
med rebra, da bodo pljuča
šla ven z lahkoto. Ključnica se
pod kožo obrne. Pred šestdesetimi
leti smo se drsali na Blatnem
jezeru. Ribiči so prav takrat
izlili na led korec
krapov. Lansko raztelešenje jezera,
si pravim. Na sosednji sliki
se nad zemljo dviga angel.
Zrak je poln sledi.
Prevedla Gabriela Zver
Komentarji
Objavite komentar