Cvetenje, cvet, plevel, grm, toda ne ravno veliko tistih pomirjujočih, lepih in košatih dreves. Veliko literarnih časopisov, delujočih založb. Kdove kako dolgo. Zaostrujoči boji, dvoumna namigovanja in žalitve, veliko frustracije. Vedno se kaj kuha, ni vedno okusno. Tečnarjenje. Madžari radi tečnarijo, če ni pomembno, če je vzrok ali če ga ni. Kdor je res v težavah, tisti po mojem mnenju ne stoka. Kdor stoka, tistemu je treba vzeti, pravijo drugi Madžari. Očitno ti Madžari niso tisti. Oziroma to, o čemer govorim, ni le knjiženi pojav? Tega sicer ne vem zagotovo, kam kaj teče. Niti tega ne, v katero smer. Če sem lačen, potem odrinem v kuhinjo, to je gotovo.
Koliko je bil pomemben preobrat v madžarski prozi v letu 1986? Kot da bi po 1986. letu prevladala prejšnja obrobna smer, katere »skrito izročilo« je umetnost budimpeštanske underground avantgarde 60. in 70. let?
S 1986. letom ne bi rad nikogar utrujal. Začetki spreminjaj nazorov v madžarski književnosti segajo v začetek 60. let – do poskusov radikalne neoavantgarde pri nekaterih avtorjih. Ti poskusi niso ravno uspeli. V liberalnejšem obdobju, v času od 1968 do 1972, je lahko objavljajo le nekaj pesnikov: Dezső Tándori je, na primer, lahko, Miklós Erdély pa ne. Sedemdeseta leta: pustota. Veliko jih je emigriralo, drugi so s marginalizirali. Jaz sem pa bil mlad, in na vidiku ni bilo nobenega upanja.
Nisem vedel, česa bi se lotil. Z ničimer se ni dalo začeti. Madžarska ni bila, temveč je sploh ne bo*: tako je kazalo. Megla je bila velika. Videl si lahko le meglo.
In nato – to je zgodba zadnjih desetih, petnajstih let – smo se kljub vsemu izvlekli iz meglenega klobčiča. Lepo počasi. Ne lepo, toda počasi. »Diktatura okus postmoderne«, ta izraz je prvič uporabil neki agresiven komunistični kritik, toda sprejeli so ga tudi drugi, prakonzervativni, antikomunistični kritiki. Smešno. Navadili so se, da diktirajo, in tako novega, pluralnega stanja niso prenesli. V 70. letih je v preveč spolitizirani književnosti obstajala neke vrste »dvojna vladavina«: uradništvo in opozicija, toda to so bili na »splošni« okus močno vplivajoči »ljudski narodnjaki«, ki so imeli v rokah literarne časopise. Če že v drugem ne, so se strinjali v tem, da so zaprli pot pred novim načinom gledanja na stvari. Pred nečim sumljivim. Pred »ne ve se, kaj ti hočejo«. Pred tistimi, ki niso želeli pristati na nobeno – niti nacionalistično niti internacionalistično – skupinsko rešitev. Pred tistimi, ki umetnosti nimajo za kaj, s čimer bi iskali rešitve, ampak za nekaj, v čemer lahko postavljaš vprašanja.
---------------------------
* »Madžarska ni bila, temveč bo« (grof István Szécsenyi).
Kritiki kratko prozo v zbirki Obrežje spomina po Johnu Barthu imenujejo minimalistična proza. Primerjajo vas z Borgesom in Beckettom. Barth piše tu o Beckettovem modelu: besedilo je kratko, besedje je le osnovno, retorika preprosta, število nastopajočih in dogodkov je minimalno, tudi pomen je minimalen. Kdo je vplival na vaš slog?
Nikoli si nisem prizadeval za jezikovno redukcijo. Raje bi rekel, da sem na neki način pisal proti splošnemu literarnemu dojemanju, ki je poezijo izredno dvignilo, stiliziralo, v poeziji je pesnik uporabljal lepe, t. i. pesniške besede, velike – tako ali drugače, kakor koristne enako razložljive – metafore. Prej bi rekel, da je šlo za negativne vplive. Začel sem torej preprosto tako, da sem se pustil voditi svojemu okusi, ki je nasproten meni globoko nesimpatični smeri, ki je v madžarski poeziji prevladovala v sedemdesetih letih V tem ni bilo nobene posebne koncepcije. Sem izredno proti koncepcijam. Menim, da moram vedno popuščati tistemu, kar v danem trenutku čutim kot resnično, veljavno. Stvari je treba prepustiti samim sebi. Moramo si dopustiti, da jih puščamo same sebi.
Po mnenju Istvána Margósyja je vaša poezija hkrati igriva in resna. Prav s tem govornim načinom je izveden najuspešnejši preobrat v poeziji po ironiji. Besedila so provokativna in se distancirajo od transcendentalnih razlag, medtem ko se pred nami odpira takšna bivanjska situacija, kakšno poznamo iz Sartrovega Gnusa, iz Camusa, Heideggra, Kafka, Becketta, Attila Józsefa, Pilinszkega, ki so nas naredili za to dovzetne. Koliko sta pri tem povezana vaš način pisanja in vaš značaj?
Menim, da sem precej odprt človek, ki nima t. i. skrivnosti. Ne igram rad vloge, da ne dopuščam vpogleda v svoje osebne stvari. To sicer sploh ne bi šlo, saj pišem; nekaj napišem; to napišem. Tudi jaz imam svoje osebne zadeve, toda nočem jih razkrivati, tako da se sploh ne bi opazile. Moj jaz, ki govori, ni v lasti Resnice: toda način, kako govori, to je resnično. Sicer pa, kar napišem, nisem vedno jaz. Struktura dela, – struktura stavka – je resnično moj jaz. Če si morda kaj izmislim, je tudi to moj jaz, kajti tudi v fantazijah gre za moj jaz. Včasih pridejo na dan takšne stvari, največje grozovitosti, ne da se niti povedati, kakšne. Ne izmišljam si kar tako, temveč: le tako. Naenkrat so pač v tebi in pred tabo. In nato bo izrečeno. Prihaja iz takšnih globin, kjer je že možno, da tam sploh več nisi ti. Oziroma si še toliko, da imaš pot do tja le ti.
Besedil iz Obrežja spomina ali iz Kot da bi že predolgo stalo ne bi mogli zares imenovati epika. Je to bolj poezija?
Tu sedaj ne bi mogli reševati vprašanj o epiki in liriki. Lahko pa se pogovarjava o razlikah med centralno zloženim besedilom v liriki in med decentralizirano tehniko v prozi. To so vprašanja forme. Jaz besede forma ne bi rezerviral, ne bi uporabljal izraza forma lirske zvrsti. Oblik (form) je toliko, koliko je umetniških del. Zato je zmotno govoriti o vezani in nevezani pesmi. Pesem ni »nevezana«, niti toliko ne, da bi bila proza. Svobode, prost mora biti, kdor jo piše, on se mora vsega osvoboditi. Bistvo vsakega dela je to, da je oblika prav takšna, kot je. Umetniško delo lahko iz tega nastane le tako, da dobi neko obliko in od te oblike bo nastala umetnina. Nekatera dela pa bodo dobra, veljavna, primerna le, če ustrezajo avtorju. Lahko bi rekli: kolikor »ustvarjalcev«, toliko oblik, saj se – o tem je že tekla beseda – v vsakem trenutku majčkeno spreminjamo. Če bi bil kdo zmožen v vsakem trenutku ustvariti nove umetnino, bi vsaka imela drugačno obliko. Ta dela kažejo prav tako neke vrste celoto, saj je vse to prav tisto, prav na tem Sam ustvarja.
Leta 1993 je izšla zbirka izbranih pesmi z naslovom Vrt Zdravilnih zelišč. O čem pojejo vaše pesmi? Kaj želijo sporočiti?
Umetnina ne sestoji iz tega, da recimo, nekdo svoje sporočilo – kajti vsako ima kakšno sporočilo, v tem se ne razlikujemo, in največ takšnega branja je, kot vemo, pri branjevkah na tržnici – sporoča v lepi obliki. Mnogo bolj sestoji iz tega, ali znamo zadostiti sami sebi, sebe jeziku, materialu, tj. ali znamo pokazati svojo obliko duše, ki smo jo za to uporabili. Če zmoremo nekaj avtentičnega, recimo nekaj, kar tako, smo pač ustvarili neko delo. Če nismo, naj je ta stvar še tako samozadovoljiva, tega zmazka ne morem imenovati umetnina. Iz tega sledi, da mi, ki se ukvarjamo s pisanjem, ne delamo nič drugega kot to, da poskušamo na takšen način mečkati z jezikom – v našem primeru z madžarskim jezikom – da bi ob koncu dela bilo to podobno nam, da bi dobilo obliko našega jaza.
V čem se nove pesmi razlikujejo od prejšnjih?
Menim, da se vse razlikuje od vsega.
Vaš pesniški jezik se razlikuje od tistega, ki je zapisan v slovnicah. Zakaj se razlikuje? Ena od značilnosti nekaterih vaših del je tudi ta, da jih lahko različno razlagamo.
… in – ni idealen jezik – tudi vsaka jezikovna ravnina: vsakogar jezik od ostalih. Jezik je razen mene, še en vidni jaz. Toda. Vendarle vem to, da obstaja ena idealna verzija. Ena? Obstaja idealna verzija.
V vaših pesmih ne slišimo tiste »običajne« tišine, raje neke vrste tekoče govorjenje, pogovarjanje. Pa vendarle – npr. v pesniškem ciklusu Sončnat prostor – kot da bi tišina prevzela vlogo govora.
Govoriš in poslušaš. Prisluškuješ. Najboljše je čemu prisluhniti. Sedeti na vrtu in poslušati vrt. Poslušati plevel. Toda pisanje je govorjenje. Tega ne želim prestati.
Kakšni so vaši načrti v prihodnje? S čim se trenutno ukvarjate?
Sedaj grem na primer igrat nogomet. Delo. Počite. Razvedrilo.
Budimpešta–Lendava, marec 1995
Intervju pripravila:
MAG. GABRIELA ZVER
Objavljeno v:
Komentarji
Objavite komentar