Kot študentka, bodoča slavistka, še nisem bila prepričana, če želim biti profesorica/učiteljica, bolj sem računala na to, da bom prevajalka, saj sem se že v študentskih letih ukvarjala z literarnim prevajanjem. V te vode me je zaneslo vabilo, ki je prispelo na Oddelek za madžarski jezik na Pedagoški fakulteti v Mariboru, v katerem so organizatorji tabora vabili, naj se študenti udeležimo zanimivih delavnic. Mene je pritegnilo, prijavila sem se na razpis ter se udeležila delavnic. Spoznala sem čudovite ljudi: pomembne madžarske književnike in mlade prevajalce iz različnih evropskih držav, a tudi z drugih kontinentov.
Udeležila sem se naslednjih taborov, ki so trajali v povprečju do 10 dni, in sicer v hribovju Mátra: Galyatető (1992, 1993), nato nas je pot vodila na zahod Budimpešte v bližino Esztergoma, v vasico Búbánatvölgy (1994) in ponovno na vzhod v hribovje Mátre, v Bagolyirtás (1995-2000).
Moja življenjska zgodba se je zasukala malce drugače. Začela sem učiti slovenščino na srednji šoli v Lendavi, med tem sem se odločila še za podiplomski študij na Oddelku za slovenski jezik in književnost ter pridobila znanstveni naziv magistrice s področja literarnih ved in spoznala, da je poučevanje vendarle moje poslanstvo. Določenim generacijam dijakov sem približala tudi literarno prevajanje. V blogu lahko bralec najde tri takšne članke. Dva madžarska pisatelja (E. Kukorelly in G. Németh) sta bila tudi gosta naše šole, njuna besedila so prevajali naši dijaki, onadva pa sta se poznala s slovenskima pisateljema (A. Debeljak, M. Mazzini) in doživela madžarski prevod odlomkov svojih literarnih besedil. Sem pa z dijaki izvedla še druge prevajalske preizkuse, o katerih še nisem pisala.
Prevajalske tabore že več kot 30 let organizira József Attila Kör (društvo, ki pomaga mladim književnikom in prevajalcem, da se povežejo in da se rodijo kakšni dobri prevodi). Jaz sem se jih udeleževala od leta 1992 do 1999, in sicer v krajih z zanimivimi imeni, kot so: Galyatető, Bagolyirtás (v hribovju Matra, vzhodno od Budimpešte) in Búbanatvölgy pri Esztergomu. V času, ki ga predstavljam, nas je celo dvakrat obliskal takratni predsednik Madžarske, Árpád Göncz, nekoč prav tako književnik in literarni prevajalec, enkrat v hotelu na gori Galyatető, drugič pa v vasici Búbánatvölgy. Taborov sta se v mojih časih udeležili tudi dve Slovenki: Marjanca Mihelič in Simona Berden.
Nekaj madžarskih književnikov, ki sem jih imela čast spoznati in z nekaterimi tudi navezati tesnejše stike in sodelovati (vse fotografije so iz mojega osebnega arhiva):
V času, ki ga predstavljam, konkretno leta 1998, so obrodila sadove prizadevanja Petra Rácza in njegovih sodelavcev, saj so v Balatonfüredu odprli prevajalsko hišo. http://www.forditohaz.hu/?page=MenuItem1
Galyatető:
Búbánatvölgy:
Bagolyirtás:
MAG. GABRIELA ZVER
Komentarji
Objavite komentar