Na straneh od 302 do 306 zbornika Vilenice (2003) sta objavljena prevoda pesmi Krisztine Tóth
Krisztina Tóth: Materinski seznam
Na goloba nikoli na streljaj z zračno puško.
Nikoli ne zadeni ribe v prazni kadi.
Gluhega telefona ne stiskaj,
V telefonski govorilnici nikoli ne stoj ob petih zarana.
Ne zadeni ježka v glavo s pločevinko.
Česa še … Niti med okenskimi stekli crkujoče muhe ne.
Škoda bi se bilo izogniti po dreku smrdeči duši.
Ničesar ne točkuj: neumnost.
Le izgubi svojo samoironijo,
mirno joči, a uporabljaj papirnate robčke.
In če ti bom kdaj rekla, da
se zberi, pojdi. Ne ozri se.
Prevedla: Gabriela Zver
Krisztina Tóth: Nem, nem, nem
Nem
namig,
v sanjah
s svetlobo napolnjena praznina,
obraz, ki ni obraz,
vendar si želiš njega:
pod snegom pot,
med stegni
jarek vode,
kogar ljubiš,
znotraj tebe je v zunanjosti,
nekje spi in
te iztrga iz sanj,
roka je roka,
med stegni
jo najdeš,
počasi kroži,
razpre ti židko naročje,
višek pomanjkanja njegove igle
pravkar dosežeš,
ime je ime,
utripanje je spomin,
kogar si želiš,
čutiš drseti vase,
kako so, če so bile,
noge skrčene,
– izvoli,
daš mu svoje sanje,
budnost,
nem udarec,
s svetlobo vrteča se praznina.
***
Nem
kapitan in
podvodno mesto,
gleda te ves večer,
plahutanje angela,
le kaj je bilo
med vama, miza,
izogneš se ji, v kuhinjo
odplavaš po čaj
z zaspanim obrazom, slišiš
ga prihajati, obojestransko
obotavljanje, z lasmi igrajoča se
roka, z levico
te gladi po prsih,
obrneš se, smrtna
tišina v globinah,
polnoč v vročem čaju,
v ušesih ti bobnajo mesečino,
pazi, šepeta,
šepetaš: zakaj se boji,
zapre se vase,
ziblje ti čelo,
med, med,
pazi,
polnoč v vrteči se skodelici,
v grlu voda,
razpočeno srce bije,
njegovo, tvoje,
utapljajoč,
dosežeš breg.
***
Nem
tudi on,
molčiš,
čeprav si že dneve
ne želiš ničesar drugega,
kot ga prijeti
za klinca:
predstavljala si si ga na vlaku,
pod hlačami,
ko je gor pospravil torbo:
– no, dobro, naj bo
potem ob treh,
naj vstopi ob treh,
ko bo odložil kapo,
šal, plašč,
pojdi skozi sobo,
počakaj ga pri oknu, naj stoji
za tabo zakrivajoč ti
oči, na njegovem zapestju si meri,
kako ti vrši kri,
to je sedaj sedanjosti,
odprta srajca in razgaljena
zadnjica, stegna,
skloniš se nad njega, končno čutiš,
takšen je ta sedaj, dolg sprehod,
po ščegetavčku,
zdrs vate,
film se odvrti, obljuba,
velik da, toda
nem, nem, nem.
Prevedla: Gabriela Zver
Komentarji
Objavite komentar