Stolpnica na brazdah: predstavitev mlajših pomurskih ustvarjalcev, prevajalcev in umetnostnih ekspertov : zbornik, (Edicije revije Separatio, 7). Murska Sobota: ZKD, 2002.
Za antologijo sem prevedla odlomke iz zbirke proze Obrežje spomina Endreja Kukorellyja.
Bila pa sem tudi mentorica dijakom DSŠ Lendava, ki so prevajali umetniško besedilo Gáborja Németha. Glej o tem poseben prispevek.
Gábor Németh:
»
Velika
stvar razprave
je postalo vprašanje,
ali naj damo prednost
morskim ali sladkovodnim
ribam? To vprašanje ostaja nerešeno,
kajti z minljivimi vtisi, kar jih ponuja
prehrana, ni možno zares
odločiti, in ni pravila, ki
bi lahko določalo,
je odličnejša
polenovka,
bokopluta,
ali
morski
list, morda
losos, manjša ščuka,
celo tri-, štirikilogramski linj?
Sam odločno stavim, da bom dal prednost vedno tisti
ribi, ki jo bom videl na svojem krožniku.«
(Julija Visočnik, Tibor Tomšič, priloga Utrinka – DSŠ Lendava, 2001)
*
Smrtovanja
Pol ure sem prebil v zakajeni kavarni. Nepretrgoma sem se pogovarjal, pripovedoval dovtipe, ciganske in slovaške anekdote. Po naši vrnitvi sem se na veliko prigovarjanje čez četrt ure ulegel, svoji soprogi pa naročil, naj se v primeru kakršne koli usode, ki bi me doletela, obrnejo na Ferenca Deáka. On jih ne bo zapustil. Iz postelje, v katero sem se s tolikšno težavo ulegel, nisem vstal nikoli več. Ponoči mi je postalo slabo, naslednje jutro sem utrpel možgansko krvavitev, 19. novembra 1855, pred tretjo uro popoldne, pa sem za vekomaj zaprl oči.
(Smrtovanje Mihálya Vörösmartyja)
(Jasmina Koroša, Zoran Gal, priloga Utrinka – DSŠ Lendava, 2001)
25. aprila mi je prvič postalo slabo, kljub temu sem se naslednje dni ponovno bolje počutil. Toda tedaj je prišla pljučnica: neizbežna znanilka konca. Z njo sem se boril od 2. do 5. maja. Ko se je vest o moji bolezni razširila po glavnem mestu, so se kar naenkrat omehčala zamerljiva srca in zaskrbljena množica je krenila po bulvarju Erzsebet k hišni številki 44. Državni imenitniki, novinarji, znanci, zdravniki in moje staro velikodušno bralno občinstvo je valovilo skoz vhod v obeh smereh. Šele sedaj se je izkazalo, koliko sem zadnja leta skrivoma, nemo trpel. Ob njihovem popolnoma ljubeznivem zanimanju zame, sem lahko pozabil na svoje zaskrbljujoče stanje, vizitke obiskovalcev sem kot otrok z veseljem vrtel v rokah, opazoval sem jih, vidno dobro sem se zavedal, da je tista stvar že pozabljena.
5. maja popoldan sem še govoril z Zsoltom Beöthyjem, z zdravniki in bližnjimi. Zvečer ob devetih sem z veliko pozornostjo naravnal uro na točen čas in ji prisluhnil, ali gre. Nato sem rekel naslednje:
»Spati hočem.«
Obrnil sem se k zidu in resnično zaspal, za vedno.
(Smrtovanje Móra Jókaija)
(Lea Bohnec, Nina Šparavec, priloga Utrinka – DSŠ Lendava, 2001)
Ko se je moje zdravstveno stanje poslabšalo, me je nenehno spremljala odločitev, da bom dal svoje truplo v obdukcijo. Miklósa Nagya v pismu, za katero menim, da je iz leta 1893, prosim: "Že dvanajsti dan sem hudo bolan, mogoče že neozdravljivo bolan! - kost in koža! - strašljiv okostnjak!" - Sram me je stopiti pred človeka! Spominjam vas na obljubo glede obdukcije: ali vam lahko popolnoma zaupam, da to prošnjo sprejmete in se z lastnimi očmi prepričate o tem? Možgane in srce odštraniti in secirati na drobne delce, je prosim, obvezno, če pa mi odstranite tudi želodec in ga vržete v Donavo ali v kanal - še bolje. Če boste ugodili tej nezaslišani potrebni prošnji, me drugo ne bo skrbelo.
Decembra 1836 je bila moja bolezen že usodna. Nenadoma sem omedlel. Moji zdravniki, univerzitetni profesorji Károly Müller, Imre Korányi, Schaffer, ki so me zastonj zdravili, so me spravili v posteljo. Od takrat nisem naredil niti grižljaja, in sem 17. januarja ob 9. zjutraj umrl od lakote.
Univerzitetni profesor Otto Petrik je izvršil mojo oporoko, v kateri sem si želel obdukcijo, ki je pokazala, da sem imel zelo močno kronično vnetje črevesnega katarja in da sta mi želodčna in črevesna membrana popolnoma zakrneli: neposredni vzrok moje smrti pa je bilo počasnejše delovanje srca, kar je povzročilo nabiranje vode v pljučih. Možgani so namesto 1300 gramov tehtali 1500 gramov: krvne žile pa ne le da so bile popolnoma zdrave, njihova stem je bila nepoškodovana, prožna kot pri petindvajsetletnem mladeniču.
(Smrtovanje Jánosa Vajde)
Coda
Prišel je zdravnik in mi dal šampanjec. Sedel sem in pomembno, glasno rekel zdravniku: "Ich sterbe ..." Nato sem vzel kozarec, se nasmehnil Olgi, in rekel: "Že dolgo nisem pil šampanjca ..." Mirno sem ga izpil do dna, se ulegel na levi bok in kmalu zatem za vedno umolknil.
(Smrtovanje Čehova)
(Larisa Kocon, Attila Szunyog, priloga Utrinka – DSŠ Lendava, 2001)
Endre Kukorelly:
Gospod je od nekoder vzel Svoj Vrt. Takrat v tem Vrtu še ni bilo ničesar, nič drugega, le črtke in pike, tako: ///…..//////////..///…….//////…. Nekje je našel ta Vrt. Želel je, da bi tako ostalo, ker si ga je tako predstavljal, da bo zanj še dovolj prostora, ker je za Vrt še bilo prostora, in je bil pri miru. Ni ga še opazil, ker ga še ni uporabil. Tako si je Gospod predstavljal Vrt. Toda nekega dne se je zgodilo, morda, možno je, nehote, morda je bila to le igra, da se je s tako močjo prislonil z dlanjo in z laketjo Gospod na svoj Vrt, kajti Gospod se je prekucnil, in ko se je z dlanjo oprl, od tega opiranja je vse pognal, pike in črtke, divje, divji ljudje, divje živali, udomačene, strupeno, gojeno, divje rastlinstvo, skrb in dobrohotnost, in takrat Vrt poleg Njega ni imel več prostora.
*
V N. Y.-ku je pred nekaj dnevi dolgo časa bolščala neka ženska v mojo smer, k meni ali name ali za mano ali vame ali skozi mene, da sem ji moral lepo obrniti hrbet.
To je bilo na metroju. V potniškem gozdu vratov.
Tu, nek vrt, v vrtu, kjer sedim, veverice tekajo po enem od dreves.
Obrnil sem se, trudil sem se previdno po sebi razgledati.
Pogledati, kaj gleda. Ogled.
Pa ni bilo nič posebnega.
Ničesar nisem videl.
Res je, da lahko vidim le delček sebe.
Ne vem, kakšno je to drevo. Pomlad je vdrla.
Nekako, brez vzbujanja pozornosti.
Ni se preprosto opazovati, ne da bi vzbudil pozornost.
Tu bo sedaj treba nekaj storiti. Oštejem jo. Ali pa izstopim.
Težave z x jezikom. Znana postaja.
Pogledal sem od blizu neki popek. Bil je zelo lep.
Moral bom vprašati tudi drevo. Kakšne so veje drevesa.
(kratka proza, Kot da bi že predolgo stalo, 1995)
***
Takšen je Madžar. Madžar izgleda približno takole. Tako, tako milo nežnočutno. Kot neka pralina. Ti tukaj so Madžari. Mrzijo učenje. Ljubijo banano. Radi jo pojedo. Če zvečer dobijo banano, jo do jutra že pojedo. Če jo pa dobijo za zajtrk, bi jim bilo zvečer spet treba nekaj kosov. Do takrat jih zmanjka. Madžari ne marajo vrstnega reda. Kdo ga ima sploh rad. Ljubijo pa tisto sladko majhno češpljo s televizije. Tisto, ki na pamet deklamira poročila.
*
To je neka tranzitna cesta. Nemško-nemška. Pomeni, da je na obeh koncih meja, nemško-nemška. Recimo, da se nek Nemec poda na pot iz Nemčije in tudi prispe do nemške meje, za katero je že Nemčija. Tam ga dobro pregledajo, ga spustijo v Nemčijo, vendar lahko potuje le po eni cesti, in ta je tranzitna. Z nje ne sme zaviti. Naenkrat prispe do glavnega mesta. Tudi tam je meja, nemško-nemška. To sestavino, nemško-nemška, bom zapisal še enkrat. To je takšna sestavina, ki jo je treba ponavljati. Bodimo potrpežljivi. Če želi torej Nemec iz Nemčije iti v nemško glavno mesto, ga na meji temeljito pregledajo. Nato prispe v glavno mesto. Če si je že tako zelo želel. Nato, če bi recimo rad šel naprej po Friedrichstrasse, je tudi tam, na Friedrichstrasse meja, nemško-nemška, in ga tudi tam dobro pregledajo. Oziroma če bi se že želel vrniti po Friedrichstrasse, potem bi ga pustili. Vrniti se sme. On sme. Pred tem ga dobro pregledajo, vendar ga pustijo, toda Onkel Hansija na primer že ne bodo pustili. In njemu to sploh ne šine na pamet. In njega nikoli ne pustijo. In nikoli mu ne šine na pamet.
(kratka proza, Sončni predel, 1994)
Komentarji
Objavite komentar