Del šolske svečanosti ob letošnjem kulturnem prazniku smo na Dvojezični srednji šoli Lendava namenili Ivanu Cankarju in njegovemu ustvarjanju. V ozadju so se na platnu prikazale izbrane strani iz tridelne zbirke Cankar v stripu, ki je bila izdana kot osrednji knjižni poklon našemu največjemu pisatelju. Gre za priredbe Cankarjevih del, ki so jih za mlade v obliki stripov ustvarili znani avtorji in ilustratorji (A. Rozman Roza, D. Stepančič: Hlapci; B. Gorenc Pižama in T. Komadina: Moje življenje; Žiga X Gombač in I. Šinkovec: Hlapec Jernej in njegova pravica). Izvode imamo tudi na naši šoli, bralci Lindue si jih lahko izposodite tudi v lendavski knjižnici.
Kot je izjavil Boris Pahor »Beri Cankarja, ker je zmeraj sodoben.« – tako trdim vedno
znova tudi jaz, kadar v šoli obravnavam Cankarjeva dela. Sicer učenci že v osnovni šoli spoznajo kakšno Cankarjevo delo, toda šele v srednji šoli se začnejo zavedati veličine Cankarjevih del in ga kot pisatelja začenjajo razumeti, ko skozi obravnavo bogatega opusa z učiteljem obravnavajo družbene razmere, različna moralna vprašanja, politična spletkarjenja in mačehovski odnos do kulture. Dijaki hitri spoznajo, da se po 100 letih v družbi, žal, skoraj nič ni spremenilo. Cankar je tako aktualen, da kar boli, kot da bi bral sveže novice o aktualnem družbeno-političnem dogajanju v Sloveniji. Poglejmo nekaj najbolj znanih Cankarjevih besed o družbi in človekovem značaju pred stotimi leti:
znova tudi jaz, kadar v šoli obravnavam Cankarjeva dela. Sicer učenci že v osnovni šoli spoznajo kakšno Cankarjevo delo, toda šele v srednji šoli se začnejo zavedati veličine Cankarjevih del in ga kot pisatelja začenjajo razumeti, ko skozi obravnavo bogatega opusa z učiteljem obravnavajo družbene razmere, različna moralna vprašanja, politična spletkarjenja in mačehovski odnos do kulture. Dijaki hitri spoznajo, da se po 100 letih v družbi, žal, skoraj nič ni spremenilo. Cankar je tako aktualen, da kar boli, kot da bi bral sveže novice o aktualnem družbeno-političnem dogajanju v Sloveniji. Poglejmo nekaj najbolj znanih Cankarjevih besed o družbi in človekovem značaju pred stotimi leti:
• Narod si bo sodbo pisal sam, ne frak mu je ne bo in ne talar. (Hlapci)
• Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjani za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in želján! (Hlapci)
• Kadar ne bo nikogar več, ki bi jim roko poljubil, je tudi iztegovali več ne bodo. (Na klancu)
• O domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ! (Pohujšanje v dolini šentflorjanski)
• Rekel sem, da ne maram plota in ne vesti, če mi je kamen na poti, ga brcnem stran. (zločinec Kantor Maksu, Kralj na Betajnovi)
• Žurnalist ne sme imeti prepričanja! ... (poslanec Grozd novinarju Ščuki, Za narodov blagor)
• Kdor dandanes javno laže, — laže za narodov blagor. Kdor govori javno resnico, — ga smešijo in preganjajo ter naposled uničijo, — za narodov blagor! /…/ In za narodove ideale; — ta narod ima namreč ideale — in koliko idealov! Le prestopi se nerodno na cesti, pa stopiš idealu na kurje okó! In kakšni boji se bijejo za te ideale! (literat Siratka, Za narodov blagor)
• »Doktor Grozd in doktor Gruden sta poštena človeka. Zakaj bi ne skrbela zase, kakor skrbimo zase mi drugi? Ti, dragi moj, trguješ s suknjami, doktor Grozd trguje z narodovimi ideali! Razloček je samó ta, da je suknjo težje napraviti in težje zakrpati, nego navaden ideal ...« (Siratka, Za narodov blagor)
• Če je potrebno, da živi človek v gnoju, je najbolje, da živi zmerom v istem gnoju. Zakaj vsak gnoj smrdi, najbolj pa od začetka; pozneje se ga človek privadi! (zdravnik, nekdanji idealist, svetuje učitelju idealistu Martinu Kačurju)
• Veste že torej iz izkušnje, da poučevanje naroda ni dobro in koristno opravilo. Ogibajte se ga torej … (zdravnik učitelju Martinu Kačurju)
• Čast učiteljeva zahteva, da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar. Nadalje še zahteva, da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz. In naposled še zahteva, da imej učitelj zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri. (učitelj Jerman nadučitelju in župniku v Hlapcih)
Cankar je vedno računal na učitelje, upal je, da se bodo iz hlapcev končno prelevili v prave intelektualce, ki znajo živeti po svoji pameti in v dobrobit družbe ter da bodo končno zbrali moč ter tako spreminjali družbo in obračunali s samodržci vseh vrst. Kje so ti izobraženci danes? Kaj pa manj izobraženi, kakšne so njihove vrednote? So kaj boljši, da lahko sodijo o drugih? Koliko smo napredovali od Cankarjevih časov? Naj vsak presodi sam.
Ko so dijaki 3. a-razreda (program Gimnazija) dodobra spoznali Cankarjevo ustvarjanje, sem jih prosila, naj za spletno stran Ljubim umetnost, ki jo urejam že od leta 2004, napišejo še kaj izvirnega o Cankarju, o tem, kako so ga podoživeli na urah, med obravnavo snovi, uporabijo pa lahko tudi svojo domišljijo, oblika izdelka ni bila določena. Nisem jim želela dati natančnih navodil, nikamor jih nisem usmerjala, ker sem želela, da so izvirni. Kaj so ustvarili? Uživajte v branju nekaj njihovih stvaritev.
Lučka Vidič: Cankar v Belli Venezii
O Cankarju sem veliko slišala že v osnovni šoli, čeprav ga kot avtorja nismo podrobneje spoznali, le nekaj osnovnih stvari. V srednji pa smo preučili veliko njegovih del, kot so Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hiša Marije Pomočnice, Na klancu, Martin Kačur, Hlapci, Za narodov blagor in Kostanj posebne sorte.
Odločila sem se, da ga povabim k sebi, saj sem se želela z njim pogovoriti o njegovih čudovitih delih. Dodala sem ga na aplikaciji Snapchat in takoj sva začela snapati. Želela sem ga povabiti na kavo, vendar me je prehitel, saj me je povabil celo na kosilo. Vprašal me je, kje bi želela z njim kositi. Brez pomisleka sem rekla, da v Belli Venezii. Cankar je bil 
nekaj let starejši od mene, zato mi je bilo nelagodno, saj nisem želela, da bi kdo pomislil, da se med nama kaj plete. To sem mu na začetku tudi povedala, da ne bo pomote. Razumel je. Tako sva se tisto soboto dobila na parkirišču Belle Venezie. Ko sva se že od daleč zagledala, je bilo obema rahlo nerodno, saj sva se zdaj videla prvič v živo. Cankar je bil oblečen v črne oprijete hlače, copate Adidas in belo majico. Jaz pa sem oblekla črno oprijeto obleko in obula črne čevlje z visoko peto. V znak pozornosti mi je prinesel rdečo vrtnico. Res je nisem pričakovala. Takrat mi je postalo še bolj nerodno. Objela sva se v pozdrav, nato pa vstopila v restavracijo. Cankar seveda prvi, da mi je odprl vrata.
nekaj let starejši od mene, zato mi je bilo nelagodno, saj nisem želela, da bi kdo pomislil, da se med nama kaj plete. To sem mu na začetku tudi povedala, da ne bo pomote. Razumel je. Tako sva se tisto soboto dobila na parkirišču Belle Venezie. Ko sva se že od daleč zagledala, je bilo obema rahlo nerodno, saj sva se zdaj videla prvič v živo. Cankar je bil oblečen v črne oprijete hlače, copate Adidas in belo majico. Jaz pa sem oblekla črno oprijeto obleko in obula črne čevlje z visoko peto. V znak pozornosti mi je prinesel rdečo vrtnico. Res je nisem pričakovala. Takrat mi je postalo še bolj nerodno. Objela sva se v pozdrav, nato pa vstopila v restavracijo. Cankar seveda prvi, da mi je odprl vrata.
Ko so natakarji videli Cankarja, so bili vsi presenečeni, saj je skozi njihova vrata vstopila slavna osebnost. Takoj so naju lepo pozdravili in naju pospremili do najboljše mize. Sedela sva na balkonu, kjer je rahlo pihljal veter. Božal mi je rdeča lica in mršil dolge lase. Natakar naju je prijazno vprašal, ali bi spila kozarec vina na račun hiše. Kot mladostnika sva seveda bila takoj za. Bella Venezia je znana po svojih okusnih italijanskih testeninah, zato sem predlagala Cankarju, naj jih poskusi. Naročila sem si špagete carbonara, on pa njoke z ingverjem in lešniki. Obe jedi sta bili odlični.
Nato je pogovor nanesel na Cankarjeva dela. Povedala sem mu, da mi je bil zelo všeč roman Hiša Marije Pomočnice. Zanimivo mi je bilo, kako je prikazal vrabčka, ki je bil simbol življenja in svobode ter ga dekleta niso marala, saj so se zavedala, da živijo v ujetništvu in bo njihovo življenje najverjetneje kratko. Poistovetile pa so se s kanarčkom, ki je bil sposoben živeti z njimi v ujetništvu. Cankar mi je povedal, da je ta roman posvetil svoji prijateljici Amaliji, ki je bila hudo bolna. Ko pa me je vprašal, ali me kaj moti, sem mu brez pomisleka izjavila, da ni ravno domiseln z imeni, saj so v skoraj vsaki od njegovih zgodb ista imena, kar me je zelo zmotilo. Na obrazu mu je pisalo, da sem ga s tem komentarjem rahlo prizadela, zato sem hitro dodala, da so drugače zgodbe fantastične in da se človek z njimi lahko poistoveti, kar mi je zelo všeč. Takoj je bil boljše volje. Obljubil mi je, da bo naslednji roman posvetil meni. Bila sem počaščena, saj česa takega zame ni storil še nihče.
Cankar nama je naročil še tiramisu, ki sva ga v trenutku pojedla, nato pa je kot kavalir prosil za račun. Bilo mi je nerodno, saj sem mislila, da si bova račun delila. Cankar mi tega ni dovolil. Hitro je iz žepa potegnil bančno kartico in plačal. Odpravila sva se po stopnicah navzdol in skozi glavna vrata. Pri izhodu naju je čakal šef Ivek in naju zaprosil, če naju lahko fotografira, saj je želel, da bi slika s tako imenitnim gostom visela na zidu njihove restavracije. Še enkrat so naju vsi pozdravili in se osebno zahvalili Cankarju, da je obiskal njihovo restavracijo. Cankar je z nasmeškom dejal, da bo še večkrat prišel, saj so mu bili zelo všeč hrana, prostor in gostoljubnost zaposlenih. Njihovi obrazi so bili polni radosti. Poslovila sva se in si obljubila, da se kmalu vidiva. Usedel se je v avto in mi pomahal v slovo.
Domov sem šla srečna, saj je dan bil popoln in drugačen od drugih dni. S Cankarjem sva ostala v stiku in kmalu ponovila najino druženje.
Alison Zver: Cankarjeva 100. obletnica
Prvič sem o Ivanu Cankarju slišala v osnovni šoli, pri pouku slovenščine. Veliko se je govorilo o njem in učiteljica nas je opozorila, da bo snov o Cankarju v srednji šoli zahtevna. Mene osebno takrat Cankar ni zanimal, saj v osnovni šoli še nismo bili dovolj zreli, da bi razumeli zahtevna dela. V srednji šoli pa smo Cankarja obravnavali v 3. letniku. Spoznali smo njegov življenjepis in skoraj vsa njegova dela. Moj pogled na njegovo ustvarjanje se je zelo spremenil, saj ga zdaj že lažje razumem.
Napisal je ogromno vrhunskih del. V vsakem se skriva globoko sporočilo, ki je večinoma povezano z realnimi temami sveta. Cankar je zelo rad opisoval družbeno dogajanje določenega časa in kritiziral napake družbe. Izdal je več zbirk črtic, med katerimi mi je bila najbolj všeč zbirka Podobe iz sanj. V njej je izšla tudi črtica Kostanj posebne sorte, ki je v meni pustila najbolj globoko sled. Črtica govori o kostanju, ki stoji v samotni naravi, daleč od ljudi. Ta kostanj je bil drugačen od drugih, zato so ga vsi občudovali. Cankar je v črtico vključil Marjeto, ki je sanjala, da po kostanju leze zlati hrošč, kmalu pa je bilo toliko hroščev, da je primanjkovalo listov, temu pa je sledilo, da je eden od hroščev padel z drevesa naravnost v Marjetino naročje in ji nato lezel po naročju prav do nosu. Ona se je zbudila in premislila svoje sanje. Pod kostanjem, med koreninami, je kopala vse do jutra. Naenkrat je zavpila in zbežala v vas ter je vaščanom povedala, kaj je videla. Takoj so se odpravili h kostanju. Videli so, da je okrog njega razkopana zemlja, v njej pa nakopičene človeške lobanje. V tej črtici kostanj kot drevo predstavlja simbol življenja in moči. Marjetin popačen obraz ponazarja hude posledice svetovne vojne, zlati hrošči so simbol bogastva, pokopališče pa predstavlja morijo, ki jo je prinesla prva svetovna vojna. Pravzaprav pa je simbolna celotna pripoved. Najbolj všeč mi je bilo sporočilo črtice, ki je se skriva na koncu zgodbe v dveh povedih – »Zdaj se je izkazalo od kod ta moč, ta ljubezen in ta mladost.« Srečamo se s spoznanjem, da je smrt pogoj za življenje. »Oj, prijatelji, ljubi moji, to nam bodo še cveteli kostanji.« Ta poved pa je napoved množične smrti, ki jo bo prinesla naslednja, torej 2. svetovna vojna, ali pa pomeni, da bomo še odkrili kakšno množično grobišče. Ideja črtica je zaupanje v življenjsko moč in v vse tiste vrednote, ki jih simbolizira Cankarjev kostanj, to pa so: dobrota, ljubezen in vztrajanje.
Lea Halas, namišljeno Cankarjevo dopisovanje s Francko
Pismo Cankarju št. 1
Dragi Ivek!
Spomnim se dneva, ko so te premestili v naš razred. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ah, te tvoje oči ... Se še spomniš najinega prvega zmenka? Bila sva na kavi v baru Retro Cafe. Sedela sva tam levo, v kotu, se spomniš? Kakšen kavalir, na koncu si mi celó plačal kavico. To je danes redkost. S tabo se res lahko pogovarjam o čemer koli. Posebej si me navdušil pri pouku slovenščine, ko si prebral svoj spis. Kako dober spis, wow! Res imaš talent za pisanje! Očaral si vsa dekleta v našem razredu. Nikoli ne bom razumela, kako je lahko nekdo tako pameten in nadarjen padel razred. Ampak dobro, jaz sem tega po tihem celo vesela, saj smo te v razred dobili mi. Tako sem te lahko opazovala vsak dan. Vedno bolj sem bila zaljubljena, ko sem na hodniku doživela razočaranje, da te bodo suspendirali iz šole. Nikoli ne bom razumela, kako je lahko nekdo tako dober, tako slab. Z mano si vedno delal kot z najlepšo cvetlico na vrtu, pa čeprav nisva bila par. Vsi tvoji nežni pogledi, dotiki … Nikoli te ne bom pozabila.
Z ljubeznijo,
tvoja Francka
Čez en teden…
Pismo Cankarju št. 2
Čuj, ti!
Ne zaslužiš si več nobene moje solze! Prav vesela sem, da so te suspendirali, da veš! Kako si mi lahko storil kaj takega? Osvajaš me, dosežeš, da sem čisto nora nate in potem po enem mesecu izvem, da si se na skrivaj ljubimkal z mojo najboljšo prijateljico Minko?! Res si bedak, totalna nula, ničvrednež!! Pa sem te imela za tako dobrega, še celo za kavalirja. Da boš vedel, nisi nič boljši od drugih! Ravno obratno, še slabši! Pa sem te imela za tako dobrega. O moj bog, res, kako sem lahko spregledala, kakšen bedak si? Z mojo najboljšo prijateljico, kaj res? Imaš sto drugih deklet na šoli in potem izbereš prav njo? Minki prav nič ne zamerim. Ona se je prav tako ujela v tvoje pasti kakor jaz. Lahko te je sram! Niti pomisliti nočem na to, koliko drugih deklet si še imel po tem, ko sem izvedela, česa si sposoben. Upam, da boš izginil od tod in da te nikoli več ne bom videla v svojem življenju!
Tvoja največja sovražnica Francka
Zala Puklavec, obdukcijsko in policijsko poročilo policistke Zale o Cankarjevi smrti
Obdukcijsko in policijsko poročilo
Ime in priimek: Ivan Cankar
Kraj in datum rojstva: Vrhnika, Kranjska, 10. 5. 1876
Kraj in datum smrti: Ljubljana, 11. 12. 1918
Patološka diagnoza:
‒ več zaporednih udarcev v glavo s kovinskim predmetom,
‒ več telesnih poškodb zaradi padca po stopnicah,
‒ znaki hude podhladitve,
‒ krvni test je pokazal visoko, vendar ne smrtno dozo nikotina v krvi.
o Vzrok smrti: poškodba lobanje in podhladitev.
Policijsko poročilo:
• Cankar je po govoru na posvetu socialdemokratske stranke šel na svež zrak, da bi pokadil cigareto. Padel je po stopnicah in nezavesten obležal.
• Izjava očividca:
Poslušal sem govor Ivana Cankarja na posvetu socialdemokratske stranke. Cankar je v svojem govoru jasno izrazil svoj odpor do kraljevine SHS. Po govoru sem šel za njim na svež zrak. Prižgal si je cigareto in jo že skoraj pokadil, ko so ga trije srbsko govoreči moški prijeli in ga je eden začel udarjati po glavi s kovinskim predmetom, nato pa so ga porinili po stopnicah in odšli.
Uradno poročilo:
Ivan Cankar je padel po stopnicah in umrl zaradi podhladitve.
Pripis Zaline profesorice:
Bralci lahko o čudnih okoliščinah Cankarjeve smrti berete tudi na različnih spletnih straneh, poiščite jih in presodite sami, čemu boste verjeli.
Objava: mag. Gabriela Zver
Slikovno gradivo, viri:
• rdeča Cankarjeva slika – osnovna fotografija vzeta s spletne strani: http://bellavenezia.si/sl/gallery/ (dodatna obdelava zaradi zgodbe dijakinj, mag. Gabriela Zver)
• slika Cankarja in Prešerna (dodatna obdelava zaradi zgodbe dijakinj, mag. Gabriela Zver)
• fotografija posneta na proslavi: Lilla Hodonicki
• skenirani sliki iz knjižnih izdaj Cankar v stripu, skenirala mag. Gabriela Zver
Komentarji
Objavite komentar