Rdeča šminka ne prenese tresoče se roke

Norma Bale: »morala in etika sta, če parafriziram Prešerna, zarjaveli devici.«    

Norma Bale je po izobrazbi magistrica s področja literarnih ved, zaposlena kot
direktorica Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Gornja Radgona in profesorica slovenskega jezika na gimnaziji BORG v Bad Radkersburgu. Na pobudo Kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko in na priporočilo Pedagoške fakultete Maribor ter v pristojnosti avstrijskega ministrstva za šolstvo je organizirala pouk slovenskega jezika na šolah na avstrijskem Štajerskem. V pomurskem prostoru je dejavna v kulturnem življenju kot moderatorka in organizatorka prireditev ter voditeljica literarnih večerov. Svojo literarno pot je začela že kot študentka z objavami v revijah, njen prvenec je predstavljal poglavje v delu Sekstant, kjer je bila ena od avtoric (poleg Š, Kardoša, R. Titana Felixa) s kresnikom nagrajenega romana. Ustvarila je dvojezično slikanico Rdeči balon za učenje tujega jezika in dramo Halka. Leta 2013 je izšel njen roman Karamel.

 

Delo Karamel je roman o treh usodah, ki se prepletejo tako, da je vsako naslednje dejanje oseb ljubezenskega trikotnika samo eno od stopnjevanj na poti k nujnemu koncu, k spoznanju.  Je delo, kjer je literarnim osebam skupno, da si vse želijo doživeti poseben trenutek ljubezni, neko strast, njihove zgodbe pa se končajo tako, kot si zaslužijo: s pogumno potezo in pokončno držo študentke, z domiselno potezo zrele ženske, ki se je odločila, da bo izbirala sama in ne bo nikogaršnja druga violina, ter z moškim, ki je mislil, da bo lahko v neskončnost igral svojo igro skrivalnic, pa mu prav v letih, ko potrebuje potrditev, da je alfa samec tudi po petdesetem letu,  dasta življenjsko lekcijo ženski kar dveh generacij.  Istočasno mu izstavita račun za samozadostnost in aroganco ter mu sesujeta svet, za katerega je bil prepričan, da ga obvlada do potankosti in da se bo v tem svetu vekomaj igralo po njegovih pravilih. A pretresen je le za trenutek, morda toliko, da se hip sooči s svojo otroško travmo, nato pa nadaljuje svojo pot samozadostnosti in egoizma, ki pravzaprav izvira iz občutka zapuščenosti, odsotnosti matere.

 

Všeč mi je, da Vaša zgodba ne poteka časovno linearno in da ste se odločili za tri pripovedne perspektive. Kaj je vplivalo na to, za katero pripovedno perspektivo ste se odločili?

Ko sem pisala, se s tipologijo pripovedovalca nisem ukvarjala v teoretično poglobljenem smislu, zdaj pa ugotavljam, da sem pravzaprav nenehno menjevala avktorialno in personalno pripovedno perspektivo, pri čemer ostaja tretjeosebni pripovedovalec stalnica v vseh štirih poglavjih. Avktorialni pripovedovalec ves čas lebdi nad literarnimi osebami in njihovimi peripetijami in tu in tam spusti med liste kak svoj komentar, personalni pa pripoveduje samo iz zornega kota aktualne literarne osebe, njene izkušnje, njene zavesti, lastne psihične resničnosti, ne vidi celotnega dogajanja, pa tudi dejanj in razlogov zanje drugih literarnih oseb ne pozna. Tako predstavijo vsi trije osrednji literarni liki svojo lastno resnico. Razmišljala sem, ali bi morda v posameznih poglavjih osrednje literarne osebe govorile v prvi osebi, pa sem se ustrašila, da bi jih zaneslo v čustvovanju in jih odneslo v patetiko, zato je tretjeosebni pripovedovalec ustvaril nujno distanco in tudi na tej ravni izpostavil ne samo odtujenost med Iro in Markom ter Tanjo in Markom, temveč tudi med ostalimi glavnimi in stranskimi literarnimi osebami.

 

Kako se sploh rodi literarne oseba in kako naslov?

 

Rojstvo literarnih oseb je podoben misterij kot rojstvo konkretnih ljudi. Razlogi za spočetje so zelo različni, porod ni enak porodu. Najlepše je seveda, če se otrok rodi iz ljubezni in v ljubezen; enako velja za rojstvo literarnih oseb. Ko ima literarna oseba svoje osnovne obrise, začne rasti in se razvijati; pridobi finese v obnašanju in delovanju. Na računalniku pa je tipka »backspace«, ki deluje kot radirka. Tako kot lahko na ekranu popravljamo posamezne poteze, imamo to moč tudi v življenju. Le upati si moramo spreminjati se. Najbrž pa je že tako, da avtorji literarno osebo kloniramo iz mnogih lastnosti konkretnih ljudi, ki smo jih srečali ali smo o njih slišali. In tukaj so seveda še miti in bajke. Naslov Karamel je nastal čisto spontano; iskala sem nekaj že skoraj kičastega, tudi ironičnega, kar bi bilo podobno metafori ljubezni, ki je hipna, obsojena na minljivost in morda prav zato sladka. Karamele so iz čistega sladkorja, ki našemu telesu sicer nikakor ne koristi, toda prav nesramno prija.

 

Pisatelji se različno lotevajo ustvarjanja in tudi cenijo različne plati romana. Eni pilijo predvsem jezik, drugi se veliko ukvarjajo z zgodbo, tretji se bolj posvetijo pripovedni perspektivi itd. Kaj postavljate v ospredje Vi, čemu se najbolj posvečate?

Sodobna literarna dela postavljajo v ospredje zgodbo. Sama še vedno najbolj stavim na psihologizacijo literarnih oseb, na njihova ravnanja v mejnih položajih. Zgodba v Karamelu je navidezno zelo vsakdanja, za nešteto ljubezenskih trikotnikov, zaljubljenih in razočaranih žensk ter vase zagledanih moških smo slišali, nič novega torej, kar se zgodbe tiče. Ta je zgolj paravan za globlji premislek o odnosih v času, v katerem živimo, o (ne)prisotnosti morale in o tem, kako je postalo vse dosegljivo in možno. Kaj nam torej preostane? Je zvestoba preživeli konstrukt? In ali je uživanje v trenutku nova paradigma, ki nas odrešuje prevzemanja sleherne odgovornosti? Je hedonizem posledica vsesplošne moralne in gospodarske krize ali pa zgolj strah pred minljivostjo? In kaj se je zgodilo z romantično ljubeznijo? Pa vendarle – dejstvo je, da od sebe ne moreš pobegniti, zato se že izplača postati, zajeti zrak in o teh vprašanjih nekoliko bolj natančno premisliti. V romanu literarne osebe pogosto komunicirajo preko esemesov. Tudi to kaže na odtujenost v odnosih in gradnjo medsebojnih povezav na velikih razdaljah.

 

»Večina zgodb nosi sporočila osebam, ki jih skoraj zagotovo nikoli niso prebrale. Pa to ni pomembno. Ko jo daste iz rok, začne živeti svoje življenje in ni več vaša lastnina.« Bi še kaj dodali k tem besedam iz romana?

To, da  je literarno delo tako dolgo v avtorjevi lasti, dokler je v nastajanju, je znano dejstvo. Seveda gre za preneseni pomen povedanega in ne za razumevanje moralnih in avtorskih pravic avtorja. Ko enkrat knjiga zapusti avtorjev predal in se pojavi na prodajnih policah, se izpostavi interpretaciji tako literarnih kritikov kot bralcev in prične živeti neko svoje in njej lastno življenje, na katerega njen avtor nima več vpliva. Pri Karamelu se je zgodilo, da so prvi intervjuji, ki so pospremili izid romana, bili usmerjeni v odnose med spoloma, in je tako nekako ostalo spregledano, da je roman pravzaprav preigravanje teorije o ženski pisavi. Ker pa je roman bil zelo hitro razprodan, menim, da je vendarle našel svoj krog bralcev in sem upovedala temo, s katero so se bralke in bralci lahko identificirali ali pa jih je vsaj dovolj vznemirila. Osebno vidim dodano vrednost tudi v tem, da se mi je oglasilo kar precej bralcev, ki so mi izpovedali svoje zgodbe.

 

Pevec skupine Kofimašina, Marino izjavi, da smo vsi po malem prostituti, le cene imamo različne? Se ljudje danes kaj prej prodamo, kot so se naši predniki?

Vprašanje je, če se prodajamo prej in za boljšo ceno, kot so se nekoč, dejstvo pa je, da smo ljudje kupljiva bitja. In nikakor ne gre prehitro ob tem pomisliti samo na materialne kupčije. Navsezadnje – kaj pa so kompromisi drugega, kot dogovori glede ponudbe in povpraševanja?  Samo primer - tako velika pričakovanja smo imeli ob osamosvajanju države, tako zelo enotni smo bili, pa poglejte, kaj nam je uspelo?! Državo s(m)o pokradli, vlada nam pravni nered, zaupanje v javne institucije je na psu, skoraj 15 % državljanov živi pod pragom revščine … Najprej smo razdali državo, zdaj smo primorani, da se prodajamo še sami (še najbolj tujini, če le gre).  Morala in etika sta, če parafraziram Prešerna, zarjaveli devici. Kljub temu pa sama verjamem v integriteto in poštenost; konec koncev sem edina oseba, s katero bom živela do smrti in zjutraj se je fino neobremenjeno pogledati v ogledalo. Pa tudi rdeča šminka ne prenese tresoče se roke.

 

V delu uporabite tudi podobo čarovnice, kar vaše Apolonije, s katero ste tudi službeno povezani. Komu dodelijo ljudje danes to etiketo? Se je dojemanje čarovnic kaj spremenilo?

Naša Apolonija je sicer uspešen turistični produkt, je priprošnjica za zdravje in ljubezen, tudi zeliščarka in vodička po turističnih poteh občine Gornja Radgona, ki smo jo iz zgodovinskega spomina potegnili, ker se je z njeno obsodbo, pa tudi oprostitvijo, končal zadnji čarovniški proces v tem delu Štajerske.  V Gornji Radgoni imamo Alejo velikih, v kateri stojijo v bron vliti doprsni kipi Radgončanov, ki so zaznamovali našo občino. Izdelali so jih akademski kiparji, in ker je bron zelo drag material, so seveda veliko stali. Mi smo našo Apolonijo postavili na vhod v mesto in jo dali izdelati iz betona, ker je tako bilo veliko ceneje. Sicer pa so za čarovnice navadno bile proglašene ženske, ki so bile lepe, pametne, sposobne in drugačne. In tako je še danes. Zato se pač radi pošalimo, da je Apolonija bila skoraj zadnja radgonska čarovnica. Čarovnice bodo izginile, ko bodo ženske začele verjeti vase in v žensko moč ter solidarnost in ne bo več razloga za pregovor, da je ženska ženski volkulja.

 

Vaš roman Karamel obravnavajo v tem šolskem letu tudi moji dijaki na Dvojezični srednji šoli Lendava, ki imajo pri izbirnem predmetu Slovenščina kot drugi jezik po katalogu določen za branje prav vaš roman, napisati bodo namreč morali daljše esejsko besedilo, povezano z razpisano temo: Ženski literarni liki v sodobnem romanu. Bili ste gostja literarnega večera, na katerem so vam postavljali vprašanja tudi naši dijaki. So se odzvali drugače kot publika na drugih literarnih večerih?

Dijaki so bili fantastični. Videlo se je, da so roman prebrali, pa tudi motivirali so bili za obisk literarnega pogovora. Ne prvo in ne drugo ni povsem običajno. Res pa je, da so postavljali nekoliko drugačne vprašanja, kar je najbrž povezano z življenjsko izkušnjo. Presenetilo me je, da niso moralizirali, saj je v romanu jasno izpostavljena tema varanja, ob slabem gospodarskem položaju pa se pojavita strah in negotovost, kar okrepi oklepanje tradicije in tradicionalnih vrednot. Bil je res lep večer in marsikaj smo si dali in razdelili v medsebojni interakciji.

 

Ženske imajo pomembno vlogo v vaših literarnih delih, imele pa so jo tudi v vaši magistrski nalogi na podiplomskem študiju, ko ste se ukvarjali s temo žensk v slovenski književnosti. Do katerega spoznanja ste prišli med pisanjem naloge in kakšne je po vašem mnenju položaj ženske v sodobni družbi?

Pregledala sem izbrane romane slovenskih romanopisk od Zofke Kvedrove do Suzane Tratnik. Generalna ugotovitev ej, da so se slovenske avtorice sicer skozi svoja dela odzivale na družbena dogajanja in spremembe, niso pa imele neke res izjemno močne aktivistične vloge. In, da, zagovarjam pojav in obstoj ženske pisave. Kar pa se vloge ženske v družbi tiče – sem zagovornica spolnih kvot v politiki, saj je proces evolucije predolg in še vedno menim, da nismo družba povsem enakih možnosti. Najbolj banalno se to izkaže ob nastopu funkcije, ki jo zasede ženska – prav nikoli in na nobenem mestu se ne ognemo komentiranju njenih zunanjih atributov. In da ne bo pomote – zelo rada kuham za svojega partnerja.

 

Poleg tega, da se radi preizkusite in dokažete kot pisateljica, ste tudi uspešna direktorica Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Gornja Radgona. Katere naloge so tiste, ki vam predstavljajo izziv, kaj so vaši največji dosežki?

Glede na to, da smo pred sedmimi leti šele pisali ustanovitvene akte, zdaj pa upravljamo z dvema turistično-informacijskima pisarnama, domom kulture, muzejem Špital, mladinskim centrom in največjo hišo v občini – gradom Negova, kar torej pomeni, da smo na ravni občine odgovorni za razvoj kulture, turizma in promocije, bi rekla, da ta dejstva govorijo sama zase. Tovrstno delo je stalna interakcija med zaposlenimi, ustanoviteljem in seveda obiskovalci in uporabniki storitev, kar hkrati predstavlja največji izziv. Zmerom smo težili k povezovanju z večjimi in boljšimi, zato smo najbrž tudi sami uspešno in hitro rasli. Je pa neizpodbitno dejstvo, da je najtežje delati prav z ljudmi in za ljudi. In morda je na koncu dneva največji uspeh, da so najmlajši posvojili našo Apolonijo, da osnovnošolski fotografi razstavljajo v naši galeriji, da je mladinski center vedno bolj poln in šele nato pridejo na vrsto uspehi, kot so, denimo, elitni vinarsko-poslovni in družabni dogodek Salon Traminec na negovskem gradu ali gostovanja velikih umetniških imen. Verjamemo v razvoj kulturnega turizma in v čezmejna povezovanja.

 

Svojo službeno pot ste dejansko začeli v šolstvu. Učili ste v osnovni šoli, nato v srednji. Imeli ste možnost videti razlike v delu in v razvoju učencev, dijakov. A tu se vaša izkušnja ne konča. Poučevali ste tako v Sloveniji kot v Avstriji in s tem pridobili še več izkušenj ter več možnosti za primerjave med dvema šolskima sistemoma. Navsezadnje ste učencem, dijakom v avstrijski Radoni priljubili slovenščino. Kaj st se naučili, kaj spoznali v svojih skoraj 20 pedagoških letih v vseh teh razredih, ki so se med seboj razlikovali?

Šolska sistema v obeh državah sta se od nekdaj med seboj precej razlikovala. Pouk slovenskega jezik in ustna ter pisna matura ob koncu šolanja za slovenske dijake, ki danes na avstrijski gimnaziji v Bad Radkersburgu že predstavljajo močno petino vseh dijakov, je edini tovrstni primer v avstrijskem šolskem sistemu. Na eni strani gre, seveda, za trend izseljevanja, ki se začenja že z vpisom v obmejne srednje šole, celo v vrtce, na drugi strani za dobro premišljeno potezo avstrijskih šolskih oblasti. Kljub temu je to zgled čezmejnega sodelovanja, ki ima v kontekstu evropskih integracij velik pozitiven naboj. Moja osebna izkušnja po 20 letih dela v avstrijskem šolskem prostoru, od najnižjih razredov osnovne šole do univerze v Gradcu, pa je ta, da pedagoški kader uživa ugled, da v šolskih prostorih vladata red in neka posebna umirjenost, starši pa so s šolo povezani natanko toliko, kolikor je potrebno, da ni moten avtonomen pedagoški proces.

 

MAG. GABRIELA ZVER

 

Objavljeno v: Rdeča Šminka ne prenese tresoče se roke. Šolski razgledi, 2015, LXVI, št. 3, str. 11.