Kako se lotiti teme, ki vzbuja med ljudmi v naših krajih različne spomine, občutke? Kakšna navodila dati za pisanje, če na šolo prejmeš pobudo, naj dijaki sodelujejo s svojimi razmišljanji na razpisano temo Zavoda za šolstvo RS, torej o 100. obletnici priključitve Prekmurja k matični domovini? Jaz in moji sodelavci smo dijakom predlagali, naj napišejo iskreno, kaj čutijo, pri tem pa naj nikogar ne žalijo. Nismo vedeli, kaj bomo prejeli, a smo bili prijetno presenečeni, kako zrela in spodobna razmišljanja so sposobni napisati dijaki, pa naj je tema še tako občutljiva. Da bodo lažje začeli s pisanjem, sem jim predlagala, naj razmišljajo, kako sploh definirati, kdo je Prekmurec, kaj jim pomeni raba jezika/jezikov, kaj jim pomenijo običaji v našem prostoru, s čim se lahko identificirajo … To pa je bilo tudi vse. V tej številki Lindue lahko preberete razmišljanja dijakov, ki živijo v naši občini. V šolskem glasilu Dvojezične srednje šole Lendava, v Lapsusu, smo se po pozitivnem odzivu na razpis odločili posvetiti kar poseben tematski del številke, objavljena pa so bila besedila dijakov, ki jih boste spoznali na naslednjih straneh, ter besedila drugih mladih avtorjev, ki obiskujejo našo šolo in prihajajo z enojezičnega ali dvojezičnega območja Prekmurja. Če boste začeli brati z določenimi pričakovanji, boste mogoče presenečeni, saj vas bo pričakal nek drug svet, svet mladih … morda bo to svet drugačnih nians zaznavanja zgodovine, tradicije, okolja, vsekakor pa so tudi dijaki pričevalci svojega časa … in bodo ostali zanimiv dokaz pričevanja novim generacijam. Dijaki so naslove svojim besedilom izbrali sami ali pa so uporabili naslov enega od dveh razpisov.
mag. Gabriela Zver
Jaz, mladi Prekmurec; jaz mladi Prlek – danes in tukaj
Veliko ljudi živi v Prekmurju, ampak na vsakem območju se imajo prebivalci Prekmurja za drugačne Prekmurce. Občutek imam, da se precej različno definiramo kot Prekmurci. V naši razredni skupnosti, program Kemijski tehnik Dvojezične srednje šole Lendava, je večina dijakov iz slovenskih prekmurskih vasi. Ti se imajo za »prave« Prekmurce, saj govorijo prekmurska narečja in imajo svoje tipične šege in navade, vendar se že med njimi opazi razlika. Moji sošolci iz slovenskih vasi oziroma z enojezičnega področja se bolje sporazumejo med sabo, saj se po govoru in navadah skorajda ne razlikujejo.
Jaz spadam med Prekmurce z dvojezičnega območja in se identificiram kot Lendavčanka oziroma lendavska Prekmurka. Ko sem v družbi svojih prijateljev iz enojezičnih področij, se hitro opazi razlika in se hitro ugotovi, da smo drugačni. Na našem območju je v rabi lendavščina, ki je mestni jezik, z nekaj primesmi madžarščine, včasih se med temi znajde tudi kakšna beseda iz prekmurščine, še bolj pa iz hrvaščine. Kot vemo, se v Lendavi ni moglo razviti narečje, ker so na jezik vplivali sosednji jeziki, predvsem madžarščina in hrvaščina, torej ni bilo primernih okoliščin za razvoj narečja. V tem enem letu in pol sem se naučila že veliko prekmurskih izrazov in tako svoje sošolce in prijatelje iz enojezičnega področja že lažje razumem. Ampak kot smo se Lendavčani naučili veliko prekmurščine, so se naši sošolci prav tako naučili veliko naših lendavskih izrazov in so hitro ugotovili, da se njihova različica narečja vseeno ne razlikuje tako zelo od našega jezika.
Ne glede na to, da se Prekmurci z enojezičnega področja štejejo za »prave« Prekmurce in da nas, prebivalce dvojezičnih področij, označujejo za Madžare, smo vsi Prekmurci. Ni pomembno, da se naš govor nekoliko razlikuje od prekmurščine in da nimamo istih šeg ter navad. Vsi smo Prekmurci, naše razlike dejansko kažejo na bogastvo v jeziku in v tradiciji običajev, torej je Prekmurje bogato kulturno področje in na to smo lahko ponosni.
Iris Vida
Prekmurec sem – in ni mi mar!
Preden bom začel razpravljati o tem, kakšen je moj odnos do prekmurščine, naj povem, da je moj oče z enojezičnega prekmurskega področja, mati pa z dvojezičnega. Babica z materine strani je Madžarka, stara starša z očetove strani pa zavedna Prekmurca v pravem pomenu besede, vendar oba smatrata, da ni pomembno, če si Prekmurec ali Gorenjec ali kaj drugega, vsi smo Slovenci. Tako sem že od otroštva govoril neko mešanico prekmurščine in knjižne slovenščine. Poleg tega pa sem se z babico pogovarjal madžarsko.
Jaz se smatram za Prekmurca, vendar pa tudi za Slovenca, saj smo vsi, tako Gorenjci in Štajerci, Korošci, Primorci, Prekmurci, Prleki, Notranjci kot Dolenjci, Slovenci. Vsi smo enakovredni, čeprav nekateri ne menijo tako. Svoje mišljenje bi lahko razložil z verzom iz slovenske pesmi: »Ni mi mar bolečin, z njimi živim, sem slovenskega naroda sin.« Ta verz razumem tako, da smo Prekmurci, Gorenjci, Primorci, Štajerci, Korošci, Prleki, Dolenjci in Notranjci, vsi slovenskega naroda sinovi. In meni res ni mar, ko kritizirajo, kakšno narečje kdo govori. Jaz sem ponosen, da sem Prekmurec, ponosen sem, da sem Slovenec, ponosen sem tudi, da sem delno Madžar. Meni so na splošno vsi narodi, jeziki, narečne skupine in narečja všeč, zato jih prav vse tudi spoštujem.
Žiga Tibaut
Prava Prekmurka
V naših krajih se govori prekmursko narečje, vendar je tistih pravih Prekmurcev in Prekmurk vedno manj. Jaz odraščam s prekmurščino, počutim se Prekmurka, prekmurščina mi predstavlja občutek domačnosti in srečna sem, da se je tudi Prekmurje priključilo matični domovini pred 100 leti. Prekmurščina ni enaka tisti, govorjeni nekoč, določene besede počasi veljajo za pozabljene ali pa jih samo še slišim od starejših. Moja prababica govori še tisto pravo, starejšo prekmurščino in včasih potrebujem nekaj časa, da kakšno staro besedo tudi razumem. Ker živim tudi na dvojezičnem območju, vem, da so nekatere madžarske besede skoraj enake besedam v prekmurščini. Prekmurščina je narečje, ki združuje tudi generacije. Po vseh teh letih prekmurščina ni šla v pozabo in je dokaz neke pripadnosti med ljudmi.
Prekmurci smo nasploh odprt in vesel narod. Zame ni definicije, s katero bi lahko opisala Prekmurca. To je zame vsakdo, ki živi na območju Prekmurja oziroma bolj pomembno je, da se počuti kot Prekmurec. Sama pa opažam, da se Prekmurca ne da definirati glede na območje, da torej živi v Prekmurju, kajti obiskujem Dvojezično srednjo šolo v Lendavi in moji sošolci so iz različnih krajev, vendar so vsi iz Prekmurja, a se ne počutijo Prekmurce, ker govorijo drugačno verzijo slovenskega jezika in ne prekmurščine. Prav zaradi dvojezičnega območja in zaradi vpliva madžarščine se ne počutijo pripadniki Prekmurcev. Tudi prekmurščina pozna različice, včasih se razlikuje celo od vasi do vasi.
Prekmurščina je zame zelo pomembna in upam, da se kot narečje ne bo pozabila, ter da bo čim več ljudi čutilo pripadnost Prekmurju.
Ines Herženjak
Kdo si, Prekmurec/Prekmurka?
Prekmurje je pokrajina na severovzhodu Slovenije, ob meji z Madžarsko, Hrvaško in Avstrijo. Skozi zgodovino je ta pokrajina spadala k različnim državnim tvorbam. Pojem Prekmurja označuje nekdanjo deželo Avstro-Ogrske. Od vseh slovenskih dežel je edino Prekmurje spadalo pod ogrski del Avstro-Ogrske, zato se je razvijalo počasneje, prebivalstvo se je ukvarjalo pretežno s kmetijstvom. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je spadalo Prekmurje po Kraljevino Madžarsko, kar se je odražalo v kulturnem, gospodarskem in družbenem razvoju. Ker politična meja ni sovpadala z etnično mejo, je veliko slovenskih vasi prešlo pod madžarsko oblast. S sklenitvijo pariške pogodbe leta 1919 Prekmurje priključijo k slovenskemu matičnemu narodu, kar obeležijo s shodom 17. avgusta v Beltincih. S sklenitvijo trianonske pogodbe 4. junija 1920, ki tudi ni upoštevala, narodnostnih meja, tudi prekmurske Madžare priključijo h Kraljevini SHS.
Dedek po očetovi strani govori prekmursko narečje in bi lahko rekel, da je prekmurščina njegova materinščina. Ker so naši predniki živeli v različnih državnih tvorbah, je bilo potrebno nenehno prilaganje, učenje jezika in veliko strpnosti.
Prekmurje je narodnostno pestra pokrajina, saj tu živijo poleg Slovencev in Madžarov tudi Romi, Hrvati ter drugi priseljenci. To je za prebivalce velika prednost, saj lahko spoznavajo različne kulture, ohranjajo svoje običaje in spoznavajo običaje drugih narodov. Ta etnična pisanost se lepo odraža tudi v kulinariki, saj so prekmurske dobrote znane po vsej državi pa tudi čez mejo. Ponosna sem, na to, da sem Prekmurka.
Lara Lebar
Jaz, mlada Prekmurka – danes in tukaj
Bil je petek, temačen petek. Nebo je bilo polno črnih oblakov, veter je pihal in pripravljala se je huda nevihta. Čakali smo pred učilnico za slovenščino. Ko nas je profesor poklical v razred, je močno zagrmelo. Vsi smo bili prestrašeni, saj še nikoli nismo videli takšnega vremena. Profesor je opazil, da nas je strah, želel nas je pomiriti. Dejal je, da nam bo povedal nekaj zanimivih zgodb v tolažbo. V veselje nam je bilo poslušati njegove zgodbe, saj so bile vedno zanimive in polne presenečenj. Ta dan nam je pripovedoval o davnem letu 1919, ki velja za pomembno prelomnico prekmurskih Slovencev. Leta 1919 so se za nas, prekmurske Slovence, dogajale usodne stvari. Tako doma kot na pariški mirovni konferenci, saj je dotedanja skupna država Avstro-Ogrska ob koncu prve svetovne vojne razpadla in na mirovni konferenci so pogajalci risali nove državne meje. Prekmurje je v času Avstro-Ogrske bilo del ogrskega dela monarhije. V njej so vse do prehoda iz 19. v 20. stoletje živeli mirno, takrat pa se je nad njimi začela izvajati načrtna madžarizacija. Po koncu 1. svetovne vojne je bila tako želja Prekmurcev, da bi se priključili h Kraljevini SHS vedno bolj goreča. Ta čas je zaznamovalo tudi kratkotrajno obdobje Murske republike. Ustanovljena je bila maja 1919 v Murski Soboti. Njen voditelj pa je bil Vilmoš Tkalec. Republika je obstajala le do junija 1919, saj so jo madžarske enote Rdeče armade zatrle. Do priključitve Prekmurja h Kraljevini SHS je prišlo po odločitvi na pariški mirovni konferenci avgusta leta 1919. Vojska Kraljevine SHS je Prekmurje zasedla brez prelivanja krvi in takoj začela vzpostavljati novo upravo. Profesor nam je povedal zgodbo, ki se mi je vtisnila v spomin. Govoril je o sosedih, ki sta živela vsak na svoji strani meje. Nekega dne je do soseda na levi strani prišlo pismo, v katerem mu je sosed z desne strni povedal, da je na smrt bolan in da ne ve, kako dolgo bo še živel, zato naj pride čim hitreje k njemu, če ga hoče videti še živega. Sosed z leve strni meje je želel po najkrajši poti priti do njega. Najprej je pomislil, da bi se pretihotapil čez mejo. Šel je pogledat in si premislil. Drevesa so bila požgana, nikjer ni bilo nobenega grma, v katerega bi se lahko skril, če bi kdo prišel mimo. Bila je samo ravnica, na vsakem koraku pa veliko policije in vojske. Premišljeval je, kaj bi lahko storil. Ni imel toliko časa, da bi šel do policijske postaje, kjer bi si lahko pridobil listino za prestop v sosednjo državo, saj se je zavedal, da se sosedove ure iztekajo. Naredil je načrt. Vedel je za skrivno potko, ki vodi skozi majhen gozdiček do sosedove hiše. Ko se je stemnilo, si je na hrbet nadel del grma in se odpravil na pot. Skoraj je že prišel do sosedove hiše, ko je zagledal policista, ki je šel naravnost proti njemu. Zelo ga je bilo strah. Niti pomisliti ni hotel, kaj se lahko zgodi, če ga opazi. Ni imel sreče, saj ga je policist opazil in mu dejal, da ga bo moral odpeljati na policijsko postajo, če se ne bo obrnil in odšel domov. Sosed z levega brega je policistu povedal zgodbo o bolnem sosedu, saj je vedel, da hujše ne more biti. Na veliko presenečenje se je policistu zasmilil in ta mu je rekel, da ga bo pospremil do soseda, saj le v njegovem spremstvu lahko prečka mejo. Ko sta prišla do soseda, se je ta silno razveselil. Policist je sosedu z levega bega povedal, da ga bo pospremil tudi do doma, saj se mu zdi pošten in dober človek. In tako je tudi bilo. Ko sta se soseda poslovila, sta se policist in sosed z levega brega napotila domov.
Policist je videl, da je sosedu težko, saj je vedel, da je soseda videl verjetno zadnjič. Ko sta prispela do hiše, je policist sosedu predlagal, da bo vsak dan ob točno določeni uri prišel po njega. Tako bo lahko obiskoval svojega soseda z desne strani meje.
Zazvonilo je in s tem se je šolska ura končala, zunaj pa je zasijalo sonce. Še zdaj se velikokrat spomnim na to zgodbo, saj mi govori dvoje. Najprej to, da po slabem vedno pride nekaj dobrega. Potem pa še to, da v najhujših situacijah spoznaš dobrosrčno osebo, ki ti je pripravljena pomagati in te spodbuja v težkih trenutkih.
Vedno, ko se spomnim na to zgodbo, se mi v mislih porajajo vprašanja, kot so: Kdo sploh sem? Ali sem ponosna na to, kar sem? Ali imamo v Prekmurju vse, kar si želimo? Smo sploh ponosni na to, kar imamo? In odgovor na ta vprašanja je vedno enak. Sem Prekmurka in sem ponosna na to, kar sem in kar imamo.
Kaja Škrban
Sem mlada Prekmurka
Prekmurje je bilo tisoč let pod madžarsko vladavino. Madžarska oblast je v tem delu slovenskega prostora pustila svoje neizbrisne sledove. Kljub velikemu vplivu madžarskega jezika se je prekmurščina in narodna zavest prekmurskih Slovencev ohranila. K temu so veliko pripomogli prekmurski duhovniki, na primer Franc Ivanocy, Jožef Klekl in še nekateri drugi, ki so uspešno krepili narodno zavest med prekmurskimi Slovenci. Med ljudmi so širili Mohorjeve knjige in izdajali tednik Novine. Po koncu prve svetovne vojne so prekmurski Slovenci vedno bolj izražali željo po priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS. Največje zasluge pri tem je imel dr. Matija Slavič, ki je okrepil pogajalsko skupino SHS na mirovni konferenci v Parizu. Tako je bil 12. avgusta 1919 izdan sklep jugoslovanske vlade o vojaški zasedbi Prekmurja in priključitvi h Kraljevini SHS. V Beltincih so 17. avgusta 1919 pripravili veličastno proslavljanje tega zgodovinskega dogodka.
Z novo mejo je bilo pretrgano stoletja dolgo sobivanje med porabskimi in prekmurskimi Slovenci. Ta sprememba je pospešila izginjanje Slovencev v Porabju. To nam potrjuje današnje stanje, saj lahko govorimo o zadnji fazi pred izginotjem slovenskega naroda v Porabju in bo o tem znala kmalu povedati kaj več samo še zgodovina.
A prav tako je bil to tragičen dogodke za Madžare, živeče v Prekmurju, saj so jih odtrgali od tisočletne domovine in priključili k novi državi. S postavitvijo nove meje so se pretrgale sorodstvene vezi. Slovenski jezik v šolah jim je bil tuj in ga mnogi niso mogli osvojiti. Narodna zavest med prekmurskimi Madžari pa se je vseeno ohranila bolj kot med porabskimi Slovenci.
O priključitvi prekmurskih Slovencev k matični domovini vem zelo malo. Pri urah zgodovine smo le delno spoznali to obdobje in nekaj sem izvedela iz pripovedovanja babice. Šele letos, ko se praznuje 100. obletnica tega zgodovinskega dogodka, se o tem veliko govori in zato sem se tudi jaz bolj poglobila v dogajanje tistega časa.
Živim na območju, kjer se prepletata madžarska in slovenska kultura in sem po rodu hkrati Madžarka in Slovenka. Ponosna sem na to, da oba jezika obvladam kot materni jezik, zato sta mi oba enakovredna. Biti Prekmurka v današnjem času mi veliko pomeni, saj živim na ozemlju, ki je neposredno na stičišču treh držav, ob odprtih mejah in možnosti prostega gibanja. Počutim se bolj dovzetno za različne kulture in rabo več jezikov. Obiskujem dvojezično srednjo šolo v Lendavi, kjer se vsakodnevno srečujem z dijaki različnih narodnosti: Madžari, Slovenci, Hrvati in Romi. Vsi se dobro razumemo in smo navajeni sprejemati različnost drugega. Smo primer multikulturne družbe in menim, da je to velika prednost modernega časa.
Ob praznovanju 100. obletnice priključitve Prekmurja k matični domovini se počutim »razdvojeno«, ker doživljam ta dogodek, kot ponosna Slovenka, pridružena k matični Sloveniji, po drugi strani pa kot Madžarka, "odcepljena" od matične madžarske države. A kljub temu si težko predstavljam življenje na Madžarskem, ker sem od rojstva navajena na to okolje, na način in možnosti življenja v Sloveniji.
Lucija Šetar
Prekmurje v srcu
Prekmurje je pokrajina na severovzhodu Slovenije, kjer živijo Slovenci, pa tudi pripadniki drugih narodov, na primer Madžari. Madžarska manjšina živi predvsem v Lendavi in v njeni okolici. Pripadnik te manjšine sem tudi sam. To okolje mi je res priraslo k srcu in ga tudi nosim v njem.
Kaj sploh pomeni nositi nekaj v srcu? Mislim, da je to lahko le nekaj zelo dragocenega. V
srcu je namreč prostora za malo stvari. Mednje zagotovo sodi tudi domači kraj. Kraj, kjer si se rodil. Je prostor, kjer odraščaš in navsezadnje prostor, kamor te vežejo korenine. Kraj, katerega so zaznamovale generacije tvojih prednikov.
Usoda naših prednikov ni bila zmeraj lahka. O tem sem veliko slišal od svojih babic in dedkov. 20. stoletje je bilo, žal, zaradi vojne krvavo tudi v Prekmurju. Na zemljevidu so večkrat spremenili tudi njegove meje. Prav te meje pa so močno zaznamovale in globoko zarezale tudi v identiteto tu živečih ljudi. Nemalokrat so skrhale sožitje med njimi ter spoštovanje kulture in jezika. S spreminjanjem meja se je začel tudi proces asimilacije, ki ga je zmeraj naredila politika in ne ljudje, ki so tukaj živeli od vekomaj različnih narodnosti in veroizpovedi. Prav zato je kulturno-zgodovinska dediščina Prekmurja tako zelo bogata.
Tudi narava tukaj ni skoparila z lepotami. Na vzhodu se dvigujejo slikoviti panonski griči, zasajeni z vinsko trto, ki so jo tod udomačili že v rimski dobi. Žalosti me, ko vidim, da so žlahtno trto marsikje že izsekali. Žalosten v srcu pa postanem tudi takrat, ko nekoč tako značilne s slamo krite kleti vidim tako rekoč le še na črno-belih fotografijah. Pa kako slikoviti in nenazadnje turistično privlačni bi z njimi lahko bili ti naši panonski griči, ki se proti zahodu na široko odprejo v rodovitno ravnico, ki jo je v davni preteklosti prekrivalo morje. Panonsko morje, ki je v svojem izginotju skozi geološke dobe ob vsem zapustilo tudi panonsko melanholijo. Slednja, pravijo, močno zaznamuje pokrajino ob Muri. S posebno toplino jo čutijo zlasti naši pesniki. Njihove – v verze zlite besede – ob vsakokratnem prebiranju pesmi – pred našimi očmi oživijo lepoto Prekmurja, ki jo dojamemo na prav poseben način.
Biser Prekmurja je zagotovo tudi reka Mura, ki na svojih bregovih še zadnja ohranja neokrnjeno divjo naravo. V njenih mrtvicah poleti še zmeraj cvetijo redki beli lokvanji in rumene lilije, med katerimi z vzvišeno eleganco plavajo labodi. Zamočvirjenih travnikov, žal, danes že skorajda ni več. Pa tako lepo so na njih nekoč cveteli močvirski tulipani. Dedek mi je pripovedoval, da so v njegovem otroštvu v poglobljenih delih teh travnikov lovili ribe in namakali lan in konopljo. Na kolesju zgodovine ta čas niti ni tako dolg, a vendar so spremembe velikanske.
Nekaj stvari pa minevanja časa vendarle ni moglo izbrisati. Melodijo ljudskih pesmi na primer. Ali pa kulinariko. Svojevrstno mešanico okusov kot odraz multikulturnosti tega območja. Morda se slednjega bogastva včasih premalo zavedamo. A prav to daje temu območju edinstvenost, posebno noto. Spoštujmo jo!
Aaron Krajačič
Komentarji
Objavite komentar