Alojz/Luiz Zver – Dokležovčan, duhovno in intelektualno globoko povezan z Brazilijo, a tudi z Lendavo (1913

Bil je duhovnik, Don Boskov salezijanec, misijonar in profesor literature na filozofski fakulteti v Braziliji, človek velike intelektualne širine ter duhovne globine, predan dobrim delom in sočutju do sočloveka.

Bil pa je tudi moj dolgoletni dopisovalec, saj je bil brat mojega starega očeta po očetovi strani, tudi krstni boter mojega očeta, s katerim si delita ime. Poleg tega, da je bil moj dolgoletni dopisovalec, ki je bral o dogajanju v Lendavi, o moji pedagoški službi, šolskem glasilu, mojem literarnem prevajanju in pisanju strokovnih člankov, je ob zadnjem obisku (11. 9. 1995) ponovno obiskal lendavsko cerkev, v kateri je kot mlad duhovnik imel celo eno od maš.
Vsekakor branje pisem in članki o Luizu Zveru kažejo, da sta mu bila, kot je to značilno za Don Boskovo šolo, najpomembnejše delo z ljudmi iz ranljivih skupin in vzgoja mladih.

Izbrani odlomki osebnih pisem bodo predstavili njegovo osebnost in delo, pri manjkajočih vrzelih bodo v pomoč: posthumno objavljeni prispevki v spletnem dnevniku Francisca Joséja dos Santosa Brage ter s posmrtno pismo Jaymeja Teixeira Filha, nekdanjega sodelavca na fakulteti, v prevodu Jožeta Berganta (SDB), v katerem že v uvodu beremo: »S kom primerjati sobrata Zvera? Z nikomer! /.../Z vsem, kar je bil, z vsem, kar nosi pečat njegovega dela, upamo trditi, da je bil neprimerljiv.« (Teixeira Filho, 2007, str. 61)

Večina Brazilcev je videla Luiza Zvera tako: po rodu Slovenec, a po srcu Brazilec, bolj brazilski od mnogih, človek z enciklopedičnim znanjem z najrazličnejših področij: sociologije, filozofije, oratorija, zgodovine filozofije, psihologije, pedagogike, latinskega jezika in literature, latinske epigrafije, latinskih jezikov, jezikoslovja in romanske filologije. Alojzij se je rodil 8. 4. 1913 v Dokležovju, Martinu Zveru in Mariji, roj. Tivadar, in pri 17 letih poslan, v času študija v Foglizziu v Italiji, v Brazilijo. Njegova pot pa se je z duhovne plati začela med prazničnim oratorijem v Veržeju. 8. 12. 1941 pa je bil v Torinu posvečen v duhovnika. V tem času je živel malo v Braziliji, malo v Italiji, vmes se je vrnil v Slovenijo in tudi doma opravil mašo, kot gost tudi Lendavi.

Menda ni skrival tega, da ni želel priti v São Joãou del-Rei, kjer je dosegel vse, kar je v članku zapisanega, menda je tega bil kriv tudi režim, in šele pozitivne spremembe v 70. letih so mu dale pravega zaleta, čeprav je ves ta čas deloval in vztrajal z garaškim delom in branjem knjig. Ve pa se, da je sanjaril o tem, da je želel biti misijonar med Indijanci Amazonije in Mato Grossa. Na brazilska tla je stopil prvič 8. decembra 1930 v Santosu, ki leži blizu velemesta São Paula.
1959 je ustanovil umetniško kulturno društvo São João del-Rei, sodeloval je pri ustanavljanju mestnega muzeja in zgodovinsko geografskega inštituta mesta. S študenti je ustanovil zbor Anambe, saj je bil tudi velik ljubitelj glasbe, zborovskega petja, verjel je v terapevtske učinke glasbe. Na fakulteti Faculdade Dom Bosco de Filosofia, Ciências e Letras (Don Bosco College of Philosophy, Sciences and Languages) je učil latinsko, grško, italijansko in seveda še špansko ter portugalsko literaturo do upokojitve 1988, 17 let (1959–1976) je opravljal tudi naloge dekana. Država je fakulteto preimenovala v Universidade Federal de São João del-Rei. João Bosco de Castro Teixeira je o njem zapisal: »Obdarjen s privilegirano inteligenco, zavidanja vredno humanistično kulturo je svoje življenje posvetil fakulteti kot briljantni profesor filozofije, latinske književnosti in romanske filologije./.../ Toda administrativno-akademska plat dela na fakulteti ni bila najpomembnejša stvar, temveč to, da je lahko omogočil študij čim več mladim ne glede na finančne zmožnosti.« (Teixeira, 2013, str. 166)

»Leta 1958 je bil ustanovljen Inštitut za psihologijo in pedagogiko. Med letoma 1959 in 1962 je deloval izobraževalni tečaj, ki ga je koordiniral Luiz Zver. /.../Ta laboratorij, prvi v Latinski Ameriki, ki je sodeloval z eksperimentalno psihologijo (na takratni Don Boskovi fakulteti) je zasedal tri med seboj povezane prostore in večjo sobo za razrede, eksperimentalne demonstracije ali prikazovanje filmov (opremo pa so uporabljali v didaktičnih demonstracijah in v študijah, povezanih z analizo vida, sluha, motoričnega reakcijskega časa in fizioloških reakcij.)« (Sacramento, 2012, str. 15)
Kot Don Boskov salezijanec je način vzgoje definiral tako: »Don Bosko je univerzalen in večletni preventivni sistem ... to ni grad, zgrajen na pečini, ampak mesto, ki se prosto širi na odprti ravnini. Don Boskova pedagogika ni zbirka tehnik, ampak sistem vrednot.« (Silva, 2012, str. 22–23)

Leta 1967 je v prostorih fakultete ustanovil združenje staršev in prijateljev oseb s posebnimi potrebami, APAE (Associação de Pais e Amigos dos Excepcionais), organizacijo, ki je skrbela za revne in invalidne otroke, za zaščito pravic ljudi z različnimi oblikami invalidnosti. Od leta 1970 do konca svojega življenja je bil njen direktor. Nihče si ni predstavljal, da bo organizacija, ki je bila tudi gibanje, dosegla 24 držav federacije in bo iz nje nastala nacionalna APAE federacija. Danes ima mreža APAE več kot 700.000 ljudi (motnje v duševnem razvoju in večkratne invalidnosti), ki so organizirani v več kot 2.200 enotah (podatek: 11. februar 2020).
25. oktobra 2000 je prejel od guvernerja brazilske zvezne države Minas Gerais, nekoč predsednika države Brazilije, Itamarja Augusta Cautiera Franca, in državnega sekretarja za šolstvo, Murilla de Avellarja Hingela, državno priznanje za 30-letno delovanje APAE, katere ustanovitelj je bil. Odkrila sem, da so po njem poimenovali tudi eno od ulic v São João del-Rei, imenuje se: Rua Padre Luiz Zver.

Zanimive so tudi anekdote, ki so se ohranile o Alojzu, Luizu Zveru. APAE je bila namreč zgrajena v času diktature in na otvoritvi naj bi ob dvigu zastave predvajali državno himno. Prišlo pa je do napake, mlad fant je sprožil humorno pesem o rekrutu s slamo v glavi, katerega korak naj bo strumen, sicer bo končal v zaporu. Zaplet so rešile Luizove besede, češ saj vidite, da je ta šola res namenjena prizadeti mladini.
Brazilsko šolsko zakonodajo je poznal, kot da jo je prav on napisal, zato ne preseneti njegov očitek oblasti, ko je šel v prestolnico Brazil razčiščevat neko težavo s šolsko zakonodajo in je tam izjavil: »Zelo se čudim, da prav vi, gospodje, ignorirate zakonodajo, ki jo predpisujete.« (Teixeira Filho, 2007, str. 63)

Imel je izreden spomin in občutek za umetnost ter jezik. To so opazili že v njegovih srednješolskih letih v Italiji, portugalščino je obvladal kot malokateri Brazilec. Dosegel je celo to, da so spremenili napis na prometnem znaku: nevaren ovinek. Po njegovih besedah je to bila neumnost, kako lahko nekdo dovoli, da se vozimo po nevarnem ovinku, da ta sploh obstaja? Menil je, da bi moral tam stati napis oster ovinek in ker so vsi začeli uporabljati njegovo izvirno poimenovanje, so napis res spremenili v oster ovinek.
Wolfgang Gruen, ki ga je Luiz ob prihodu iz Nemčije v Brazilijo naučil portugalsko, je o njem zapisal, da je fakulteta Don Bosco, danes cenjena zvezna univerza, prav po prizadevanju Zvera dosegla že na začetku visoko raven, kakovost in priznanje na državni ravni Brazilije.
Luiz Zver si je dopisoval z mnogimi pomembnimi osebami iz Brazilije, Latinske Amerike sploh, s konzularnimi predstavniki, gospodarstveniki, različnimi intelektualci, salezijanci iz Slovenije, kot tudi s svojo sestro, ki je živela v Parizu, ter s sorodniki iz Dokležovja, v mladosti z mojo teto Elizabeto Majerič iz Lendave in z mano.

Ko je 11. 9. 1995 prišel na obisk k sorodnikom v Lendavo, v spremstvu nečaka Dominika Zvera iz Dokležovja in svojega osebnega brazilskega spremljevalca Mejrelesa, smo ga sprejeli tudi pri nas doma, nato pa smo ga odpeljali še v lendavsko cerkev, kjer je nekoč imel mašo. V cerkev je vstopil povsem neobremenjeno in dobre volje, nečak Dominik pa ga je šaljivo opomnil: »Stric, roke iz žepov, v cerkvi smo.« Seveda smo vsi bruhnili v smeh, ker smo opomnili prav strica, on pa je z nasmehom razložil: »Zakaj? Pa kje smo? Kaj je cerkev? To je samo prostor, kjer se srečujejo dobri ljudje.«
Po septembrskem obisku je sledilo prvo pismo, v katerem sva si vedno poslala tudi kakšno zanimivo fotografijo ali pa kakšne strani časopisa, šolsko glasilo ipd. Sledi nekaj zanimivih delov izbranih pisem.

»Moram ti povedati, da sem 1993 šel na vabilo mladinske skupine maševat visoko na goro v gozdu (ekološka stvar). Fantje so mi blizu pečine, ki je bila za oltar, postavili križ iz suhih vej, kot ga vidiš.«

Na hrbtno stran mi je napisal, da ima prav ta križ posebno sporočilo: »V tem rustikalnem, izkrivljenem, slabo narisanem Kristusu je podoba hendikepiranega fanta, izjemnega otroka, "nedokončanega", vendar pristnega kristjana.«

Zapis na poslani fotografiji drevesa: »Zraven poslopja imamo vrt. Pred desetimi leti sem posadil takšno okrasno drevo. Imenuje se ipe. Meseca junija izgubi vse listje. Namesto listja pa se prikaže cvetje, ki je krasno zlato rumeno ali pa belo, ali pa vijolično. Pa ta lepota traja komaj petnajst ali dvajset dni v septembru. Cvetje odpade in zeleno listje zraste v nekaj dneh.« (A. Zver, osebna komunikacija, 13. 11. 1995)

»Zborček se imenuje Kurumin, kar v indijanskem jeziku pomeni »mali ptiček«. Fantek, ki sedi na stopnicah, se imenuje Ralf in je popolnoma slep. Pa je najboljši pevec. Pravi, da bo pel boljše kot Pavarotti.« (A. Zver, osebna komunikacija, 6. 1. 1996)

Istega leta, kot sem ga srečala v živo, sem tudi začela učiti na srednji šoli. »Veš, več kot petdeset let sem poučeval majhne otroke iz ljudskih šol, fante na srednji šoli, pa skozi 30 let visokošolce na univerzi. Zdi se mi, da med vsemi poklici je učiteljstvo najbolj zaslužen poklic. Težave boš imela, pa dosti veselja in sreče. Pa ne samo učiteljica, tudi vzgojiteljica moraš biti. Po materinstvu je pouk in vzgoja mladih najlepših poklic.« (A. Zver, osebna komunikacija, 28. 4. 1996)

Pisal mi je ljudeh, kot so Ernest Saksida, Stane Cikanek, Štefan Bogdan Šalej, Alojz Fras, jaz pa sem mu redno pošiljala šolsko glasilo Utrinek, ki sem ga urejala s takratnimi dijaki. »Lepa ti hvala za Utrinek. Ko sem ga površno prelistal, se mi je zdelo, da je kakšna univerzitetna razprava. Pa skoraj ne bi mogel verjeti, da je glasilo srednješolcev. To pomeni, da je v Sloveniji šolskih pouk zelo resna zadeva in da imajo lendavski dijaki izvrstne učitelje … Zelo čudno in skoraj neverjetno se mi je zdelo, kako so domači tvojim učencem Salvador Dali in Wolfgang Goethe. Srčno ti čestitam.« (A. Zver, osebna komunikacija, 3. 1. 1998)

»Tudi v tej številki Utrinka sem našel nekatere spise, ki so na zelo visoki ravni. Občudoval sem Magičen svet poezije Utroševe. Ravno te dni je umrl najslavnejši mehiški Nobelov nagrajenec Octavio Paz, ki je v svojih spisih čestokrat govoril kot Utroševa in poveličuje poezijo enako kot Anglež Eliot. »Poezija«, pravi Paz, je največja človeška stvaritev. Tudi Sveto pismo je velika pesniška stvaritev.«

»Pred 67 leti sem bil v Benetkah, ko sem šel prvič v Italijo, da bi študiral za misijonarja.« (A. Zver, osebna komunikacija, 26. 9. 1998)

Leta 1935 se je že 4 leta nahajal v Braziliji, saj so o tem poročale dvakrat tudi Kleklove Novine, ki so jih tiskali prav v Dolnji Lendavi v tiskani Ernesta Balkányija.

V pismu iz leta 1999 mu poročam o svojem slovenskem knjižnem prevodu madžarskega pisatelja Endreja Kukorellyja, Obrežje spomina, knjigo sem mu tudi poslala. Opozorila sem ga, da bo to zelo moderno branje. Odzval se je s temi besedami: »Ko sem pred leti poučeval Estetiko ali modroslovje lepote, sem se seznanil s slovitim italijanskim pisateljem in modroslovcem Umbertom Ecom. Gotovo si že kaj slišala o njem. Ta mož je razvil neko svojo teorijo, ki jo je imenoval Odprto delo (L'Opera aperta). Še imam tu na svoji polici francosko izdajo z naslovom »L'oeuvre ouverte«. Po njegovem mnenju je vsaka umetnina, kot pride iz umetnikovih rok, nepopolna. Mora se »odpreti« drugim, ki jo bodo ocenili in »uživali«. Na primer Beethovnova Peta simfonija malo ali pa nič velja, če ostane napisana na partituri. Prava umetnina bo postala, ko jo bo velik orkester igral, pa ne samo zase, ampak za množico slušateljev velikega gledališča. Ko je Leonardo da Vinci slikal Zadnjo večerjo, je to počel, da bi ljudje gledali in občudovali njegovo umetnino. Ko je Prešeren sestavljal Sonetni venec, ga ni sestavljal samo zase, ampak da bi ga Primičeva Julija in prijatlji Slovenci brali, deklamirali in cenili. To pomeni: »L'oeuvre ouverte«. So pa tudi umetniki, ki delajo samo zase in se ne menijo za občinstvo. Na primer Sveti Avguštin je napisal krasno knjižico z naslovom »Soliloquia« »Samogovori«. Pravi, da piše zase in o svojih pogovorih z Bogom. Tisti sloviti slikar, ki si ga občudovala v Parizu, Picasso, slika svoje vtise in svoje misli zase. In kdor jih vidi, jih tolmači po svoje. Kukorellyjeva knjiga je po mojem mnenju nekaj podobnega. Pisatelj noče nekaj povedati. Hoče samo govoriti, sam sebi. On ne misli na bralca, samo niza na papir svoje misli in svoje spomine. Razumem pa, da kdor prevaja te spise v drug jezik, mora biti umetnik, in najmanj tako velik umetnik, kot pisatelj sam. On mora ugibati in na novo ustvarjati. To je gotovo tvoja največja zasluga, Gabriela Zver.« (A. Zver, osebna komunikacija, 26. 9. 1999)

»Veš, pust je v Braziliji nekaj tako izjemnega. Ne samo pustni torek, ampak cel teden, od petka prejšnjega tedna do naslednjega petka se vse ustavi: banke, uradi, tovarne, delavnice itn. Predsednik, ministri, poslanci, višji in nižji uradniki, zdravniki pustijo za cel teden svoje delo. Delajo samo policaji (imajo ogromno dela!), gostilne, taksiji in avtobusi, razen na pustni torek, tudi trgovine. Še umreti ne smeš ob pusti, ker ne bi našla človeka, ki bi ti izkopal grob. Noč in dan se samo je, pije in pleše »sambo«. Samba je brazilski narodni in ljudski ples, kot je valček v Avstriji, sotiš ter polka v Prekmurju in tango v Argentini. Pa je ogromna razlika med severnim in južnim delom Brazilije, kakor tu, tudi tam obhajajo svoj pust ali »carnaval«. V severnih mestih, kot so Recife, Olinda in Salvador, je pust popolnoma ljudski ali popularen, kot mu pravijo, ogromno množice ljudje preplavijo ulice in trge ter samo pojejo ter plešejo (skačejo) kot pijani cele dni in noči. V Riu de Janeiru in Sao Paulu pa veliki klubi, ki jim pravijo »escola de samba« priredijo velike, latino sprevode, ki so prave veličastne umetnine, s katerimi uprizarjajo zgodovinske dogodke, politične ali literarne teme itd.« (A. Zver, osebna komunikacija, 19. 3. 2000)

»Minuli teden, 4. maja 2000, sem bil povabljen od slovenskega konzula v Belo Horizontu, ki je trimilijonsko glavno mesto države Minas Gerais, okrog 200 kilometrov od São João del-Rei. Na povabilo konzula in državne literarne akademije je bila prireditev, na kateri je osem slovenskih pesnikov in pisateljev deklamiralo svoja literarna dela v prozi in v poeziji. Velika akademska dvorana je bila nabito polna. Deklamirali so seveda v portugalskem jeziku, malo nerodno, pa vendar lepo. Ko so končali, je meni bila dana prilika, da jih pozdravim v imenu navzočih akademikov in brazilskih Slovencev. Nalašč sem govoril na pol slovensko, na pol portugalsko. Prireditev je bila res lepa in za nekaj uric se mi je zdelo, da sem v Ljubljani. Škoda, da Gabi ni bila med tistimi »Prešernovimi potomci«.« (A. Zver, osebna komunikacija, 7. 5. 2000)

Pisal je tudi o dr. Alojziju Šuštarju, da ga je osebno poznal. Ko je pred leti, na potovanju v Buenos Airesu, obiskal Slovence v Sao Paulu, sta bila skupaj na kosilu. Poslal mi je slike z literarnega srečanja, turneje slovenskih avtorjev po Braziliji. Prisoten je bil tudi predsednik Akademije leposlovja in znanosti ter konzul RS v Braziliji, Štefan Bogan Šalej, s katerim je bil Luiz Zver pogosteje v stiku. (A. Zver, osebna komunikacija, 8. 10. 2000)

»Zahvaljujem se ti za Utrinek, prav lepo urejen in izredno bogat, tokrat po vsebini. Posebno me je zanimala »anketa« o uživanju mamil med dijaki v Lendavi in okolju. Pa me zanima, kakšen je legalni položaj v Slovenji: so mamila zakonito prepovedana ali pa je stvar odvisna od svetovalnic, kot je Odsev, kot sem lahko bral v glasilu. Tu v Braziliji je uživanje mamil, posebno pa prodaja, strogo prepovedana. Pa vse malo ali nič ne pomaga. Ta pustni čas pa so pomembne verske organizacije začele ogromno vzgojno kampanjo s sloganom 'Življenje DA! Droga NE!'« (A. Zver, osebna komunikacija, 27. 2. 2001)

»Če bi ti vedela, kako me tvoja pisma in fotografije razveselijo, bi mi pisala vsak teden. Posebno, ker tvoja pisma so prava literarna umetnina. Spominjam se, da sem pred leti prebral zanimiv pisemski roman angleškega leposlovja PAMELA. Šlo je za zbirko pisem, ki jih je dekle pisalo svoji materi. Nič izrednega, čisto preprosto pisanje, kot zaupno piše hči materi, pa vendar tako privlačno, da si težko zaprl knjigo, dokler je nisi prebral.«
Poslal je pozdrave tudi vsem mojim prijateljem in Andreju Blatniku, ker sem poslala knjižico s prevodi izbranih odlomkov njegovih del, delo naših dijakov. »… posebno pa pisatelja Blatnika. Povej mu, da se ga spominjam, da je bil v Belo Horizonte.« (A. Zver, osebna komunikacija, 15. 3. 2004)

Ko sem mu poslala svojo magistrsko nalogo, jo je v celoti analiziral, opozoril na določene tujke, da naj jih poslovenim, čeprav sem nalogo že zagovarjala in pridobila znanstveni naziv. (A. Zver, osebna komunikacija, 25. 4. 2004)

V svojem zadnjem pismu piše o tem, kako so ga za rojstni dan obiskali prijatelji, da je imel občutek, da so vsi čutili, da je zadnji. »Pa naj se zgodi, kakor Bog hoče. Lani je umrl brat Gusti (87), sestra Veronika (94), za papeža Janeza Pavla smo čakali, da bo star 90 let … Naši računi niso vedno Božji računi. Pa molite za mene in mi še pišite.« (A. Zver, osebna komunikacija, 10. 4. 2005)

Organizacija APAE pa še naprej deluje in raste, na facebooku sem našla fotografije, ki pričajo o tem, da vsako leto proslavijo svoj obstoj in Luizovo nekdanje delo s slovesnostjo in zahvalno mašo. Prilagam eno od uradnih slik iz prostorov APAE iz leta 2019.

Za pomoč pri iskanju slovenskih virov se zahvaljujem gospodoma: Jožetu Pozdercu (SDB), župniku in ravnatelju Salezijanskega zavoda Veržej, in Marjanu Lamovšku, s Salezijanskega inšpektorata Ljubljana, članek pa zaključujem z besedami Luiza Zvera, ki jih še zmeraj navajajo v Braziliji na prireditvah povezanih z APAE: »Razumi ljubezen, ljubi razumevanje, razumi delovanje.«

mag. Gabriela Zver

Viri in literatura:

BRAGA, Francisco José dos Santos. Meu mestre inesquecível Padre Luiz Zver, SDB, 1ª Parte. (12. marec 2010). [Web log post]. Pridobljeno s http://bragamusician.blogspot.com/2010/03/meu-mestre-inesquecivel-padre-luiz-zver.html (15. 7. 2020).

BRAGA, Francisco José dos Santos. Meu mestre inesquecível Padre Luiz Zver, SDB, 2ª Parte. (19. marec 2010). [Web log post]. Pridobljeno s http://bragamusician.blogspot.com/2010/03/meu-mestre-inesquecivel-padre-luiz-zver_19.html (15. 7. 2020).

BRAGA, Francisco José dos Santos. Meu mestre inesquecível Padre Luiz Zver, SDB, 3ª Parte. (24. marec 2010). [Web log post]. Pridobljeno s http://bragamusician.blogspot.com/2010/03/o-pensamento-do-incomparavel-pe.html (15. 7. 2020).

BRAGA, Francisco José dos Santos. Meu mestre inesquecível Padre Luiz Zver, SDB, 4ª Parte. (1. maj 2010). [Web log post]. Pridobljeno s http://bragamusician.blogspot.com/2010/05/meu-mestre-inesquecivel-padre-luiz-zver.html (15. 7. 2020).

BRAGA, Francisco José dos Santos. JÚLIO TEIXEIRA, notável da histórica cidade de São João del-Rei e baluarte da Fundação Municipal dessa cidade (atual UFSJ) - 1ª Parte. (10. september 2012). [Web log post]. Pridobljeno s http://bragamusician.blogspot.com/2012/09/julio-teixeira-notavel-da-historica.html (15. 7. 2020).

MAROŠA, Martin: Alojzij Zver salezijanski misijonar v Braziliji, neobjavljeno, salezijanski arhiv Rakovnik Ljubljana.

SACRAMENTO, José Antônio de Ávila. (2012): Os Salesianos em São João Del-Rei. Objavljeno v: http://www.patriamineira.com.br/imagens/img_noticias/152641150512_Os_Salesianos_em_Sao_Joao_del-Rei_-_Jose_Antonio_de_Avila_Sacramento.pdf (15. 7. 2020).

SILVA, Isabel Maria Simões de Barros Pereira da. (2012): A Congregação Salesiana e o seu Ideal Educativo (1894–1974). Contributo para a História do EnsinoConfessionalem Portugal. Magistrska naloga iz didaktike zgodovine. Objavljeno v: https://repositorio.ul.pt/bitstream/10451/9922/1/ulfl127429_tm.pdf (15. 7. 2020).

TEXEIRA FILHO, Jayme. (2007): Padre Luiz Zver (1913–2005), Carta Mortuaria. Inspetoria São João del-Rei. Belo Horizonte. Brasil. (v prevodu: Jožeta Berganta (SDB), prevod hrani: Arhiv salezijanske družbe, Ljubljana).

TEIXEIRA, João Bosco de Castro in CORTESIA, Antonio. (2012): Do Livro de Memórias Capítulo 25. http://www.patriamineira.com.br/imagens/img_noticias/175257020911_DO_LIVRO_DE_MEMORIAS_-_Cap._25_e_32.pdf (15. 7. 2020).

TEIXEIRA, João Bosco de Castro. (2013): OS SALESIANOS EM SÃO JOÃO DEL-REI. Prenovljena verzija Sacramentove objave. Dostopno na: http://www.academialetrassjdelrei.org.br/files/uploads/pdf/e94f512197cbe1cd81ef5839b1c661b04e52026052d58502a9ff6.pdf (15. 7. 2020).

ZVER, Luiz. (1997). Pequena Historia (Ilustrada) de APAE de São João del-Rei. São João del-Rei: APAE.

Reconhecimento Estadual. Gente que Acontece. (Novembro.2000) ACI-del Rei. št. 69, str. 6.

Especial 300 Anos: Lembranças de meus filhos. (06. 09. 2013). Gazeta.

http://www.gazetadesaojoaodelrei.com.br/2013/09/especial-300-anos-lembrancas-de-meus-filhos/ (15. 7. 2020).

LUXO E LIXO. (30. 09. 2017). Gazeta. http://www.gazetadesaojoaodelrei.com.br/2017/09/acontece-996/ (15. 7. 2020).

Pelas Esquinas: Os 300 anos em branco. (25. 05. 2013). Gazeta. Dostopno na: http://www.gazetadesaojoaodelrei.com.br/2013/05/pelas-esquinas-os-300-anos-em-branco/ (15. 7. 2020).

Slovenska krajina i misijoni. (21 april 1935). Novine. Leto XXII, letnik 3, številka 16, str. 4. Dosegljivo na: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-3CQ1COFL/1d3c86df-bfc5-4a4b-867d-fd4eff2b244a/PDF.

Slovenska krajina i misijoni. (27. oktober 1935). Novine. Leto XXII, letnik 22, številka 43, str. 2. Dostopno na: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-D2QAO112/79401efb-a95d-446a-a60e-e3183c24c60f/PDF .

Objavljeno v reviji Lindua (2020). Alojz/Luiz Zver - Dokležovčan, duhovno in intelektualno globoko povezan z Brazilijo, a tudi z Lendavo. Osebnosti. Lindua, 2020, letn. 14, št. 22, str. 8-14.

Moj spletni članek je prevedel v portugalščino gospod Francisco Braga. Najlepša hvala! :)

Kdor zna portugalsko, ga lahko bere tu: KLIKNI.

Prijazno je poskrbel celo za mojo predstavitev.

---------------------------------------------------------------

ZGORNJI ČLANEK JE DOBIL NA SPLETU SVOJE NADALJEVANJE. V blogu ni omejitev glede dolžine, zato objavljam dodatno literaturo/vire in slikovno gradivo.

Najprej moje slikovno gradivo. VSE slike mi je v svojih pismih poslal Luiz Zver.


	Slika je iz leta 1990, poslana v pismu leta 2004

Alojz Zver v Parizu 1964 (poslano 1999, ko sem tudi jaz obiskala Pariz in se slikala prav na tem mestu)

APAE, december 1994, 300 otrok

Predstavitev APAE je obogatil še s poslanim slikovnim gradivom.

Gabriela in Alojz/Luiz Zver ter gospod Mejreles v Lendavi 11. 9. 1995

29. 9. 1996 med praznovanjem 29. obletnice APAE

Alojz/Luiz Zver 1996

Inštitut za rehabilitacijo - APAE 1995

Božična voščilnica ustanove APAE iz leta 1998

Guvernerjeva žena Heloiza, ki je darovala precej stvari za APAE, 1998

Naš stric Luiz v svojem elementu

Rojstni dan Luiza Zver 1999, menda je praznovalo 150 ljudi

Gospod Ronald in Luiz Zver med otroki leta 8. 12. 1999, praznovanje v APAE

Članek iz leta 2000 o državnem priznanju Luizu Zveru za 30-letno delovanje APAE

Uradno vabilo na literarni večer s slovenskimi literanimi ustvarjalci v Braziliji 2000

Slovenski literarni ustvarjalci in Luiz Zver s Štefanom Bogdanom Šalejem v Belo Horizontu 2000


Prvo sveto obhajilo 8. decembra 2001 na obletnico srebrne maše Luiza Zvera


Na prvem svetem obhajilu 2001

Rojstni dan Luiza Zvera 2002

Rojstni dan Luiza Zvera 2003 (8. april)

Rojstni dan leta 2004

2004 mi je pisal o hipoterapiji (portug. equterapia), o terapevtskem jahanju pri APAE

Zadnja poslana slika iz zadnjega pisma v letu 2005

-------------------------------------

Vzorec njegovega tipičnega pisma (vsebina je večinoma zamegljena):

Pisma iz 70. let prejšnjega stoletja poslana moji teti Elizabeti Majerič (vsebina je zamegljena):

Knjiga, ki predstavlja 30 let delovanja APAE, in jo je napisal Luiz Zver:

Ulica, ki se imenuje po Alojzu Zveru, Rua Luiz Zver, v São João del-Rei, mesto z 80.000 prebivalci v brazilski državi Mina Gerais:

ali:

Zanimiva oddaja o mestu v nemščini:

Kleklove Novine so pisale o odhodu mladih misionarjev v Brazilijo:

in:

Mesto São João del-Rei jugovzhodno od São Paula. Zanimiovst: Brazilija je velikosti Evrope.

Filmček iz leta 1959, ki predstavlja takratni São João del-Rei, čas, ko je bil Luiz Zver več kot 15 let aktivno deloval v mestu in je izgledalo tako:

VIDEO, KLIKNI

-----------------------------

Slikovno gradivo, ki sem ga našla na spletnih straneh, viri so navedeni:

Zahvala instituacije ob 50. obletnici APAE Luizu Zveru

Slika je last: APAE Sjdr, objava na FB, 8. 9. 2017

APAE, sliko je objavil: APAE Sao Joao del Rei na FB, 22. 4. 1917

Spomin na Luiza Zver leta 2019, vir: APAE Sjdr, objava na FB 30. 9. 2019

Sliko mi je posredovala Janine Giordiani da Silva

Zapis na nagrobnem spomeniku

Padre Luiz Zver (08. 4. 1913-23. 06. 2005)

Za duhovnika je bil posvečen 8. decembra 1941 (v Sao Paulo).
Pripadal je Salezijanski kongregaciji

"Človek je resnično dovolj sam po sebi, če verjame v to, kar počne, in v dobroto stvari, za katero si prizadeva."

Slikovno gradivo s spletnih strani, Luizova mlada leta:

Slika ima pripis v portugalščini: Zgoraj so štirje katehisti iz São Caetana leta 1957, na sredini z direktorjem, fra Luizom Zverom (3): od leve proti desni, Nilton Mario Fiorio (1), Gregório Baptista Lopes (2), Vicente Gonçalves (4), José Ozanam de Castro (5).

vir slike: Spletni dnevnik Sao Joao del-Rei

prvotni vir: Redex-Bulletin 828-Anhang 5: [FIORIO, Nilton Mario]: Oratório Festivo, 21.10.2015, S. 1. 1-3

Slika je objavljena v nekrologu Julia Texeire, napisal ga je Francisco Jose Santos do Braga,

peti z leve: Luiz Zver (leta 1980)

Fotografija članov skrbniškega odbora pred bronastim doprsnim kipom Maršala Cyroja do Espírita Santa Cardosa. Fotografija je nastala oktobra 1980 pred vhodom v stavbo nekdanje Ginásio Santo Antônio (od leve proti desni) : José da Rocha Netto, Antônio Maria Claret de Souza, Luiz Dangelo Pugliese, Celson José de Resende, oče Luiz Zver, Dom Delfim Ribeiro Guedes, dr. Cid de Souza Rangel, Newton Dâmaso de Paula Santos, general Carlos de Oliveira Ribeiro Campos, Dr. Raymundo Monteiro Araújo, dr. Antônio Andrade Reis Filho, dr. Milton de Resende Viegas, Luiz de Melo Alvarenga in dr. Diomedes Garcia de Lima.

Fakulteta, na kateri je deloval Luiz Zver dolga leta:

--------------------------

Nekaj povezav do objav v slovenskih medijih o literarnem večeru slovenskih književniko v Braziliji:

Zanimivo poročilo na strani ljudmila.org: http://www.ljudmila.org/litcenter/brazil/press/index2.html

Svetlana Makarovič, Tomaž Šalamun, Brane Mozetič, Evald Flisar in Andrej Blatnik ter prevajalke Jasmina Markič, Mojca Medvedšek in Blažka Mueller - slednji dve bosta na nastopih tudi brali portugalske prevode slovenskih avtorjev -, bodo od 27. aprila do 10. maja obiskali štiri brazilska mesta, Rio de Janeiro, Sao Paulo, Belo Horizonte in Salvador.

V Riu bodo brali na tamkajšnji zvezni univerzi (Universidade federal do Rio de Janeiro), se predstavili na Brazilski akademiji za književnost in se srečali s pisatelji oz. pesniki Paulom Coelhom, Ferreiro Guillar in Rachel de Queiroz. V Sao Paulu, drugem največjem mestu Brazilije, bodo slovenski literati 2. in 3. maja; tam bodo med drugim brali iz svojih knjig na mednarodnem bienalu knjige. V kraju Belo Horizonte, glavnem mestu zvezne države Minas Gerais, je 4. maja v načrtu literarno branje in sodelovanje Slovencev ob okrogli mizi tamkajšnje Literarne akademije. Slovenski umetniki bodo 8. in 9. maja pot po Braziliji zaokrožili v mestu Salvador, z branjema in srečanji v Fundaciji Jorge Amado in Literarni akademiji zvezne države Bahia.(vir: https://www.24ur.com/novice/slovenija/slovenski-pisatelji-v-braziliji.html)

Objav v STA, Slovenski tiskovni agenciji: https://www.sta.si/483176/pisateljska-turneja-po-braziliji-spodbuda-za-prevajanje

Kako je prišlo do pobude turneje po Braziliji, vir: https://www.24ur.com/novice/slovenija/pisateljska-turneja-po-braziliji.html

Tomaž Šalamun kot glavni gost: http://www.brasilia.veleposlanistvo.si/index.php?id=3474&tx_ttnews%5Btt_news%5D=17888&cHash=bfdd725273c66a2aa3ec094b19451d9a

Program turneje: http://www.ljudmila.org/litcenter/brazil/program.html

--------------------------

Podstrani spletnega dnevnika gospoda Francisca Joséja dos Santosa Brage:

1. http://bragamusician.blogspot.com/2010/03/meu-mestre-inesquecivel-padre-luiz-zver.html

2. http://bragamusician.blogspot.com/2010/03/meu-mestre-inesquecivel-padre-luiz-zver_19.html

3. http://bragamusician.blogspot.com/2010/03/meu-mestre-inesquecivel-padre-luiz-zver.html

https://saojoaodelreitransparente.com.br/works/view/680

Zanimivi članki, objave o Luiz Zveru:

Njegova ljubezen do glasbe: http://saojoaodel-rei.blogspot.com/2015/02/homenagem-ao-aniversario-da-prof-merces.html

Zgodovinski in geografski inštitut še zmeraj omenja ob obletnici Luiza Zvera

https://translate.google.com/translate?hl=sl&sl=pt&u=http://www.ihgsaojoaodelrei.org.br/feliz-aniversario-ihg/&prev=search&pto=aue

Druge zanimivosti:

V tiskani izdaji članka (glej izvirni članek zgoraj) omeni Luiz Zver slepega fantka, ki lepo poje. Fantek je odrasel v moškega in še zmeraj rad poje: https://www.facebook.com/betinha.kicke/videos/2107179302843510/

APAE in njegovi zaposleni z varovaci ter tarši se ga spomnijo vsako leto: