Verjetno večina občanov občine Lendava ne ve, da so dijaki Dvojezične srednje šole Lendava pri predmetu Slovenščina kot drugi jezik brali, analizirali in pisali vodeni pisni sestavek o odlomkih iz del Ferija Lainščka Ločil bom peno od valov (2005), Nedotakljivi (2009), Muriša (2012), Kurji pastir (2022), Dušana Šarotarja Biljard v Dobrayu (2011) in Norme Bale Karamel (2015).
Kaj avtorje poleg navedenega povezuje z Lendavo? Motivi, teme, snovi, kot so: železnica, gradovi, meščanstvo, židovstvo, usode, poklici in stanovi literarnih oseb, so prvine romanov vseh treh avtorjev in se jih da primerjalno zelo dobro povezati z Lendavo, njeno zgodovino ter duhom mesta. Čas je, da domačini izvemo, kako nas vidijo pomembni avtorji slovenske književnosti, ljudje, s katerimi si delimo pomursko pokrajino.
Kaj vas je dejansko navdihnilo k temu, da so nastale literarne osebe romanov navedenih v uvodniku intervjuja? Zdi se mi, da bi se lahko, Dušan, vaš Franc Schwarz in kakšen resnični lendavski Žid zagotovo poznala, se morda srečala s Ferijevim poslovnežem Spranskym. Preprosta Elica in Roža bi si lahko izmenjali kakšno mnenje o moških in o svojih skritih željah. Norma, koga bi umetniško poustvarili, da bi se z njimi povezal?
D. Šarotar: Franc Schwarz je bil moj stari oče, v Prekmurje se je priselil iz Čakovca, po poroki z Rozalijo Hahn sta si ustvarila dom v Šalovcih, kjer je Franc najel občinsko trgovino na železniški postaji. Kmalu se jima je rodil sin Evgen. Rozalija in Franc sta bila po rodu Žida. Vendar družinske sreče nista mogla izživeti. Kmalu po izbruhu 2. svetovne vojne je bil Franc mobiliziran v madžarsko vojsko, aprila in maja 1944 so nemški nacisti in madžarski fašisti deportirali takorekoč vse Žide iz Prekmurja v koncentracijsko taborišče Auschwitz, med njimi sta bila tudi Rozalija in enajstletni Evgen. Franc je konec vojne dočakal v internaciji v delovnem taborišču. Po vojni se je Franc ponovno poročil, z ženo Klaro iz Turnišča sta imela tri hčerke, jaz sem sin najstarejše hčere Nade. Zato sem v neki pesmi zapisal, če ne bi bilo holokavsta, tudi mene ne bi bilo. Življenje pogosto izbira skrivnostna pota. Nikoli ne vemo, kje in kdaj bomo spregovorili ali obmolknili. V svojih romanih, zgodbah in pesmih pogosto ubesedujem svojo družinsko zgodbo, v kateri ima Franc Schwarz pogosto osrednjo vlogo, čeprav gre za resnično osebnost, pa se seveda v literaturi, v pripovedi, ki je narejena iz spomina in predvsem iz domišljije, njegova osebnost preobrazi v literarni lik. Verjamem, da se v domišljiji, v literaturi, predvsem v pesmi, vsi literarni liki nekako poznajo, saj živijo v nekem nadčasovnem ali brezčasnem svetu, ki je narejen iz snovi kot je človekova duša. Skoraj zagotovo so se moji in Ferijevi junaki nekoč srečali, tako kot sva se tudi midva srečala in sprijateljila. V poeziji ima vse drugačen in globlji pomen.
F. Lainšček: Pisanja romana se običajno lotim, ko želim o nečem izvedeti kaj več. Pri mojem načinu pisanja je potrebna dolga in temeljita priprava. Nato sledi čas vstopanja v romaneskno dogajanje, šele potem pa tudi čas druženja z literarnimi liki, oziroma pisanje samo. V pripravah na romana Ločil bom peno od valov in Muriša sem se največ ukvarjal s tem, da sem skušal ujeti duh tistega časa – torej časa, v katerem sam nisem živel. Mislim, da mi je to v veliki meri uspelo. Vesel sem, da sta bila ravno ta dva romana letos ponatisnjena v skupni knjigi z naslovom Murska saga.
N. Bale: Moji ženski literarni liki utelešajo sodobne ženske, ki raziskujejo predvsem družbeni trenutek, v katerem fizično prebivajo. Zagotovo pa bi jih navdušili liki, ki so razmišljujoči, drzni, pogumni, kritični, empatični in tudi nekoliko nonšalantni. V tem primeru bi moji ženski liki brez težav prehajali skozi četrto dimenzijo.
Norma Bale, zadnje prozno delo: Ptice dronovke (2021) Avtorica romanov, kratke proze, dvojezične slikanice za otroke in monodrame, direktorica Kultprotur v Gornji Radgoni (2008–2016); vodila in sodelovala v mnogih pomembnih projektih s področja literature, kulture in turizma. Poučuje slovenščino na gimnaziji v Bad Radkersburgu. Nagrade: nominacija za kresnika Sekstant (Š. Kardoš, R. Titan Felix, 2003)
Vsi trije ste na svoj način povezani z madžarščino, Madžarsko, madžarsko zgodovino: pisatelja predvsem preko določenih motivov ali literarnih oseb ter teme, pisateljica pa z najnovejšim delom Ptice dronovke, v katerem lahko prebiramo zgodbe žensk, učiteljic delujočih na obmejnem prostoru, npr. tudi v Porabju. Kako ste se lotili pisanja, ki vključuje prej navedeno, kako so nastale te zgodbe? Feri in Dušan, sta se posebej posvečala še kakšni drugi tematiki, poleg omenjene? Prevladuje v vajinih literarnih delih predvsem umetniška ustvarjalnost ali pa izhajata iz preverljivih podatkov (zapisi v kronikah, časopisih, pričevanja, drugo arhivsko gradivo)?
N. Bale: V Radgonskem kotu, to je področje petih vasi vzhodno in severno od avstrijske Radgone (Bad Radkersburga) sem leta 1995 pričela poučevati slovenščino otroke, ki so bili sicer avstrijske narodnosti, a so se rodili slovenskim potomcem. Slovenstvo je bilo takrat veliko politično vprašanje, pri lokalnem prebivalstvu, matičnem narodu in uradni politiki je vzbujalo zelo ambivalentne občutke, deležno je bilo precejšnje medijske pozornosti. S poučevanjem sem nato nadaljevala na avstrijskih šolah v regiji in na Univerzi Karla in Franca v Gradcu. Tako lahko o razvoju pouka v avstrijskem zamejstvu res govorim iz lastnih izkušenj. Hkrati sem seveda veliko sodelovala z zamejskimi in s šolskimi organizacijami v Italiji, na avstrijskem Koroškem, Hrvaškem in seveda v Porabju. Ptice dronovke so moj hommage zamejski problematiki skozi oči učiteljice. Seveda pa niso čisto avtobiografske, ampak so, kot zapišem v uvodu »nekatere skoraj resnične, nekatere so izmišljene, kakšna je tudi iz sanj«. Moje učiteljice se ne ukvarjajo namreč samo z organizacijo pouka in motivacijo otrok, ki jim je slovenščina tujščina ali s starši, ki ne upajo govoriti slovensko, temveč tudi z veleposlaniki, obveščevalci, šolskimi inšpektoricami in tako dalje.
F. Lainšček: Zgodovinski viri so pri pisanju romanov, ki se dogajajo v času, ko sam nisem živel, vsekakor nujni, niso pa najbolj pomembni. Zgodovinskih dejstev običajno ne zaobidem in jih tudi ne spreminjam, a ko skušam ujeti duha tistega časa, me bolj zanima to, kako so se ljudje takrat v resnici počutili. Kaj so si želeli, o čem so sanjali, česa jih je bilo strah in kaj jih je morda osrečevalo. Le če to vem, oziroma začutim, lahko literarne osebe zares zaživijo.
D. Šarotar: Prekmurje je bilo stoletja tesno povezano z madžarsko upravo in tudi z njeno kulturo, kar je še danes vidno v kulinariki, ljudski glasbi in drugod. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi madžarske visoke umetnosti, tako v resni glasbi kot tudi v literaturi, filmu in fotografiji. Prav tako pa so se tudi Prekmurci obdržali zaradi zavesti o svojem lastnem jeziku in kulturi, kljub madžarski dominaciji.
V svoji literaturi vedno izhajam iz realnega, zgodovinsko preverljivega sveta. Preden se lotim pisanja poskušam zbrati čim več preverljivih podatkov, tako iz arhivov, starih časopisov, pa tudi osebnih pričevanj ali lastnih spominov, s katerim poskušam osvetliti pripovedni prostor in čas. Tako v literaturi pogosto uporabljam resnična imena oseb in krajev ter jih postavljam v dejanske zgodovinske dogodke. Pa vendar, to še ni literatura, namreč za to, da nekaj postane prepričljiva zgodba ali pesem in ne zgolj časopisna notica, je potrebno še nekaj več, to pa je predvsem poseben jezik, ki je narejen iz občutka, navdiha in spomina. Ali preprosto rečeno, imeti mora dušo.
Dušan Šarotar, zadnji roman: Zvezdna karta (2021) Avtor dokumentarnih filmov na RTV Slovenija, romanopisec, pesnik, esejist in fotograf. Nagrade: The Calvert Journal je uvrstila Panoramo med 100 najbolj knjig iz srednje in vzhodne Evrope, Rusije in srednje Azije, nominacija za mednarodno nagrado za sodobno književnost (Dublin), mehiška nagrada Cesar Lopes Quadras (2018), nominacija za kresnika (2007, 2015, 2022), nominacija za Cankarjevo nagrado (2022).
Zelo so me kot bralko pritegnile določene osebe in teme: navdušena sem bila nad Spranskym in Elico ter grofovsko temo Zichyjeve. Res me zanima, kaj bi Elica ali Zichyjeva počeli na lendavskem gradu, ki je gostil nekoč tako kralja Matjaža kot druge eminentne goste. Grad je bil namreč v lasti družin z zelo zvenečimi imeni: Hahót, Bannfy, Nádasdy, Esterházy.
Kateri del zgodovine se vam zdi še posebej privlačen, zakaj? Imate kakšne načrte, da bi uporabili še kakšno snov iz omenjenega okolja in podarili svojim literarnim osebam zanimivo usodo?
F. Lainšček: Zdi se mi dragoceno, da mi je uspelo v nekaterih romanih naslikati življenje v gradovih v Prekmurju. O tem je namreč malo zapisanega in literarno ni tematizirano. Saj vemo, o življenju delavstva in tako imenovanega malega človeka je bilo veliko napisanega. Tudi meščansko življenje v teh naših krajih je še kar obdelano. Življenje grajske gospode pa ostaja nekako zastrto, čeprav mislim da ponuja veliko zanimivega in je tudi literarno lahko vznemirljivo. Upam, da mi ne bo zmanjkalo časa in se bom nekoč še lahko posvetil tudi temu.
D. Šarotar: Preteklost, spomin, vse, kar je minulo in skoraj že pozabljeno, je najdragocenejša snov za zgodbe, pripovedovanje in predvsem spominjanje. Verjamem, da so zgodbe, jezik, kot ladjice, s katerimi potujemo po vseh časih in prostorih. V podpalubju, tako kot v zakopanem spominu, se ohranja smisel, nekaj, kar se nebi smelo nikoli izgubiti. Četudi ladje kdaj potonejo ali nasedejo, nam jih pesniki vedno znova rešujejo, saj je ustvarjalni duh, navdih, kot veter, ki nikoli ne presahne. Čutim, da je v preteklosti, skritih še veliko dragocenih zgodb, ki jih je vredno zapisati.
Seveda se vedno znova vračam v čas in prostor, ki ga omenjate. Trenutno pišem prav takšno zgodbo, konkretno o zadnjem soboškem rabinu dr. Lazarju Rothu, ki je zagotovo bil pogosto tudi v Lendavi, se srečeval s tamkajšnjimi ljudmi, hodil v lendavsko sinagogo. Prav ta lepa zgradba, ki je prestala preizkušnje časa, v nasprotju z lepo soboško sinagogo, ki so jo po vojni porušili, nam priča, kako pomembne so zgodbe, tako literarne kot tudi arhitekturne, za ohranjanje spomina in smisla.
N. Bale: Zdi se mi, da lendavsko področje mi, ki prihajamo recimo z radgonskega konca, preslabo poznamo oz. njegovega zgodovinskega, verskega in jezikovnega kolorita ne razumemo povsem. Preveč ga dojemamo samo skozi vidik nekaterih izpostavljenih turističnih momentov in morda tudi poenostavljamo razumevanje dvojezičnega prostora. Ob otvoritvi Vinariuma sem za marketinško agencijo, ki je pripravljala otvoritev, napisala piarovsko zgodbo o Piroški, ki naj bi kot neka duhovna maskota vabila k turističnem obisku Lendave in okolice. Seveda je bila osnova zanjo znana tragična ljubezenska zgodba s Hadikom, a Piroška v zgodbi živi in je promotorka lendavskega turizma z atributi, s katerimi morda nekoliko stereotipno povezujemo Lendavo; z dežnikom, knjigami, večjezikovnostjo, vinom, kulinariko, lekarništvom, parafinsko vodo … Ne vem, če je lik bil kdaj uporabljen, še vedno pa biva v mojem datotečnem virtualnem svetu. To je vse, kar sem upala kdaj zapisati o lendavskih koncih (smeh).
Dušan, naslov vaše pesniške zbirke je Krajina v molu. Mol pomeni otožnost, se vam zdi naša pokrajina tematsko predvsem otožna? Feri, tudi vam? Ali ne bi bil Franz Schwartz vesel, če bi se lahko udeležil plesa v nekdanjem salonu hotela Krona v Lendavi ali spil v kavarni čaj, kavo? Ali bi tam lahko srečal Elico in jo zapeljal? Kaj bi počel na zabavi Julian Spransky? Bi morda v Lendavi nastal kakšne roman z veselim koncem? Norma, kdo bi potegnil ta kratko? Kakšna meščanska hči Lendavčana, ki je obiskovala meščansko šolo, ali pa morda kakšen radoživi in šarmantni natakar, ki bi bil zaposlen v tej kavarni? Morda pa bi vsem zmešal štrene lendavski lekarnar, ki bi skrbel za zdravje meščanov s svojimi recepturami, ki si jih lahko bralci danes ogledajo na spletnih straneh.
D. Šarotar: Pripoved je duša pokrajine. Moja pripoved je melanholična in nostalgična, zato vidim vse v skladu s tem občutjem, tako pokrajino kot tudi usode, torej v molu, pa vendar tega ne enačim zgolj z žalostjo, kot je pretanjeno opisal Ferijev in moj pesniški postopek pesnik Kajetan Kovič, še eden od mojstrov in velikanov poetične melanholije; namreč v tenkočutnem predgovoru k najini pesniški knjigi Občutek za veter, je Kovič poudaril, da ne smemo preprosto enačiti otožnosti (melanholije) z žalostjo, tudi s solzami, marveč je ta otožnost, počasnost tukajšnje pokrajine in človeka, tesno povezana tudi z vznesenostjo, radostjo in širino. Tako kot je ta ravnica globoka je hkrati tudi neskončno visoka. Nebo in zemlja se tukaj stikata šele na horizontu.
F. Lainšček: Lendava z vso svojo posebno zgodovino je gotovo lahko tudi izjemno romaneskno prizorišče. Mislim, da še čaka na romanopisca, ki ji bo znal postaviti ustrezen literarni spomenik. Verjamem, da ga bo nekoč dočakala. Podlaga za kaj takega zagotovo nastaja, saj so zgodovinarji in raziskovalci v Lendavi zelo dejavni in temeljiti.
N. Bale: Dejstvo je, da Pomurci bivamo na obrobju države in slednje nam velikokrat služi kot odličen izgovor za vsake vrste nedejavnost. In to digitalizirani družbi navkljub. Od glavnega mesta smo oddaljeni približno toliko kot od nekaterih velikih evropskih velemest. V bistvu je vse samo stvar perspektive; naježijo se mi lasje, ko nekateri Pomurje še kar imenujejo slovenska Toskana. Krasno bi bilo, da bi imeli toskanske cene, kajti to bi pomenilo, da smo tudi ponudbo dvignili na tak nivo. A dokler v Pomurju ne bo profesionalnega gledališča in kakšnega vladnega urada in dokler bo regijska kulturno-umetniška ponudba sledila zgolj zahtevam široke publike, bomo zmerom obrobje. Feri in Duško izjemno tankočutno lovita zvoke, fragmente in duhove preteklosti in jih skozi zanimive pripovedi in v izbrušeni umetniški govorici odstirata bralcem. Navsezadnje ju tudi prevajajo v številne tuje jezike. Na drugi strani pa je še vedno preveč poenostavljene in nedomišljene interpretacije pomurskega kulturnega in duhovnega prostora. Prodajanje nostalgije in folklore je pač marketinško zelo všečno, tudi, da se razumemo, zelo pomembno, a v regiji živijo izobraženci, vanjo se vračajo mladi, kulturni turisti so med najhitreje rastočo turistično populacijo in vsi ti želijo tudi drugačnih, sodobnih, urbanih vsebin.
Vsi trije ste povezani z reko Muro, Norma jo prečka vsak dan in ji marsikaj simbolizira, Ferijevi iskalci zlata in druge literarne osebe so zaradi reke usodno zaznamovani, Dušanove osebe ne morejo do Čakovca, če ne prečkajo reke, ali jih prisilno internirajo na sever, pri tem je Mura neke vrsta ločnica med domovino in tujino. Mura je v naši občini poplavila leta 1935 predvsem Benico in Petišovce, hkrati pa sta poplavljala Lendavo tudi Kobiljski potok in Ledava. Mura je vedno veljala za nevarno reko, veliko je nudila, a tudi vzela, čeprav je izžarevala tudi romantičnost in nostalgičnost. Predstavite svoj osebni ali umetniški, literarni pogled na našo pomembno reko.
N. Bale: Mi, ljudje z radgonskega konca, smo Muro večinoma doživljali kot mejno in obmejno reko. Po letu 1918 je del Radgone ostal na avstrijski strani, po letu 1945 je obrežje reke predstavljalo smrtno nevarno področje, na obeh straneh so patruljirali graničarji, po vstopu Slovenije v EU so meje sicer formalno padle, a to je bil prekratek čas, da bi iz zgodovinskega spomina, kljub mnogim medsosedskim projektom, izginil občutek nelagodja. No, komaj smo sproščeno začeli prehajati Most prijateljstva med Radgonama, smo leta 2020 spet začeli kazati potrdila zaradi pandemijskih hudobcev. Vmes pa so se seveda ljudje ob njej kopali, ribili, po njej raftali. V meni še vedno ždi svarilo iz otroštva, da je Mura deroča, temna in te lahko mimogrede odnese v morje, ki pa je res zelo zelo daleč.
F. Lainšček: Meni je reka Mura že ves čas literarno zanimiva zaradi svoje dvojne narave. Po eni strani je idilična, zasanjana, razlita in morda celo romantična, obenem pa je to neobičajno hitra ravninska reka, ki je zaradi specifičnega toka lahko zelo nevarna, da ne rečem kar zahrbtna. Ob njej se je skozi vsa obdobja dogajalo veliko lepega, obenem pa je vzela tudi veliko življenj. Verjetno je ravno zaradi tega z njo povezano veliko zgodb in je vsekakor tudi reka z bogato mitologijo.
D. Šarotar: Prve kulture in najstarejše civilizacije so vzniknile na bregovih mogočnih rek, spomnimo se samo vodotokov Evfrata, Tigrisa in Nila. Podobno je bilo v naših krajih, ob obalah Drave, Donave in tudi Mure. Ljudje so reke vedno izkoriščali, bodisi za plovbo, ribolov in energijo, hkrati pa je bila reka vedno tudi močan simbol. Na bregovih so ljudje darovali, častili in se čudili. Reke so vedno dajale in tudi neizprosno jemale. Jezik, s katerim ustvarjam, čutim kot neskončno reko, ki počasi teče skozi mene. Čeprav je ta reke zares nevidna in skrita nekje globoko, slutim, da je na las podobna vsem rekam, ki sem jih videl in tudi tistim, ki jih ne bom nikoli zares videl. Ko se spustim k Muri, vidim vse reke in slišim vse zgodbe, ki jih reke skrivajo v sebi in nosijo po svetu. Vse vode se zlivajo v morje, v to veliko pesem, ki je vidna tudi iz oddaljenega vesolja.
Vedno dvojezična Lendava, ki je imela tako katoliško kot evangeličansko cerkev ter sinagogo, je mesto z bogato zgodovino in kulturo. Ostala je precej meščanko mesto, v katerem so pomembno vlogo odigrali trgovci židovskega rodu in intelektualci tistega časa. Ključno vlogo pa so imeli tudi tako razumni, svobodomiselni in gospodarsko ter kulturno naravnani podporniki Lendave, kot so bili člani družine Hajos Kakasdy. Tudi Sobota je imela grad in meščansko zgodovino, a je mesto doživelo drugačne vplive. Dušan, med branjem Biljarda v Dobrayu sem se naučila veliko o zgodovini Sobote (s tem nadaljujete tudi v novem romanu Zvezdna karta), primerjala sem lahko usode trgovcev židovskega rodu z lendavskimi in odnos bodočih podjetnikov ter odnos okupatorjev do domačinov. Če izhajamo iz časa vaših in Lainščkovih romanov, kaj imata Sobota in Lendava skupnega, v čem se razlikujeta, kaj se lahko prebivalci skozi zgodovino drug od drugega naučimo?
D. Šarotar: Res je, ko se sprehodiš po središču Lendave ali Sobote, sprehajalec zlahka začuti podoben melos, tako v arhitekturi, nenazadnje so večino historičnih zgradb v poznem 19. in v začetku 20. stoletja v obeh mestih zasnovali prav madžarski arhitekti, ob tem pa seveda ne smemo spregledati nekega širšega zgodovinskega, kulturnega in gospodarskega konteksta. Namreč vsa panonska mesteca in velika mesta, ki so raztrošena širom po pokrajini nekdanje monarhije, so si nekako podobna. Imajo neko specifično atmosfero, ki jo najlepše zajame prav literatura. Prekmurje pri tem ni nobena izjema, Sobota, Lendava, Beltinci, Radgona, Ljutomer, Čakovec, vsi ti kraji ob reki Muri, so nekoč stali nekje na robu, daleč od boga in daleč od politike, površnemu bralcu bi se zdelo, da se tukaj nikoli nič ni zgodilo, da je to svet močvirij, stišja, blata in žalosti. Kot bi smrt hodila sem počivat. Pa vendar, tudi tukaj se je rojevala velika muzika in pisala pretresljiva poezija, kar nam pričajo številni izjemni ustvarjalci, od slikarjev, pesnikov, glasbenikov, pa tudi tiskarjev, trgovcev in industrialcev. Lendava in Sobota sta polni zgodb, tragičnih in tudi zgodb o uspehu, kultura in umetnost v obeh mestih sta močni, tako kot v številnih drugih mestih, bodisi večjih ali manjših. Bogastvo je v večkulturnosti te pokrajine, v jezikih, verah in običajih. Smo vrata v veliko ravnino in hkrati okno v njeno notranjost. Nekoč so med Soboto in Lendavo potekale številne poti in vezi, mesti sta tekmovali v omiki in tudi v nogometu. Več se bomo srečevali, večji bomo.
F. Lainšček: Sobota in Lendava sta majhni panonski mesti na robu veliko večje, če že ne kar neskončne Panonije. Ob vseh razlikah, ki bi jih gotovo lahko našteli, so po moje ravno panonski sentimenti tisto, kar ju najbolj povezuje. Tu živijo ljudje, katerih duše so polne nečesa, kar sem nekoč v šali imenoval stepska melanholija. Z umetniškimi in siceršnjimi prijatelji iz Lendave – žal so nekateri že pokojni – smo se o tem pogosto pogovarjali in se družili z enakimi občutki.
.jpg)
Feri Lainšček, zadnji romaneskni diptih: Murska Saga (2022). Romanopisec, pesnik, avtor kratkih zgodb, filmski in radijski ustvarjalec, avtor besedil slovenskih popevk. Nagrade: nagrada Prešernovega sklada (1995), Prešernova nagrada za življenjsko delo na literarnem področju (2021), kresnik (1992, 2007), večernica (2000), nagrade za besedila na Festivalu narečnih popevk (2005,, 2007, 2008), nagrada vesna za scenarij Hit poletja (2008), uvrstitev med finalista za Europe Book Prize, (2008), desetnica (2011).
Če bi morali do konca leta oddati kratko zgodbo, novelo, pripovedko, pravljico, v kateri bi glavno vlogo odigrali literarni osebi iz Lendave, koga bi ustvarili? Kakšne lastnosti bi imeli, kaj bi bilo njuno sporočilo?
F. Lainšček: S Sándorjem Szúnyoghom bi se rad še kdaj sprehodil po njegovih goricah. In z Istvánom Galičem bi rad še kdaj posedal v njegovem ateljeju. Lepše fikcije si ta hip ne znam zamisliti.
N. Bale: Hja, Piroška je zagotovo lik, ki navdihuje in je častilka življenja.
D. Šarotar: V kratkem spet obiščem Lendavo in se sprehodim s fotoaparatom po mestu. Upam, da dobim navdih za kakšno še neznano ali neodkrito podrobnost, morebiti srečam koga, ki mi bo zaupal svojo zgodbo, iz katere bom poskušal ustvariti še kakšno lepo pripoved. Pisanje skriva sanje.
Intervju pripravila: GABRIELA ZVER
Objavljeno v: N. BALE, F. LAINŠČEK, D. ŠAROTAR - Intervju z Normo Bale, Ferijem Lainščkom in Dušanom Šarotarjem. Osebnosti. Lindua, 2022, letn. 15, št. 24, str. 15-20.
Viri, fotografije:
Kaj avtorje poleg navedenega povezuje z Lendavo? Motivi, teme, snovi, kot so: železnica, gradovi, meščanstvo, židovstvo, usode, poklici in stanovi literarnih oseb, so prvine romanov vseh treh avtorjev in se jih da primerjalno zelo dobro povezati z Lendavo, njeno zgodovino ter duhom mesta. Čas je, da domačini izvemo, kako nas vidijo pomembni avtorji slovenske književnosti, ljudje, s katerimi si delimo pomursko pokrajino.
D. Šarotar: Franc Schwarz je bil moj stari oče, v Prekmurje se je priselil iz Čakovca, po poroki z Rozalijo Hahn sta si ustvarila dom v Šalovcih, kjer je Franc najel občinsko trgovino na železniški postaji. Kmalu se jima je rodil sin Evgen. Rozalija in Franc sta bila po rodu Žida. Vendar družinske sreče nista mogla izživeti. Kmalu po izbruhu 2. svetovne vojne je bil Franc mobiliziran v madžarsko vojsko, aprila in maja 1944 so nemški nacisti in madžarski fašisti deportirali takorekoč vse Žide iz Prekmurja v koncentracijsko taborišče Auschwitz, med njimi sta bila tudi Rozalija in enajstletni Evgen. Franc je konec vojne dočakal v internaciji v delovnem taborišču. Po vojni se je Franc ponovno poročil, z ženo Klaro iz Turnišča sta imela tri hčerke, jaz sem sin najstarejše hčere Nade. Zato sem v neki pesmi zapisal, če ne bi bilo holokavsta, tudi mene ne bi bilo. Življenje pogosto izbira skrivnostna pota. Nikoli ne vemo, kje in kdaj bomo spregovorili ali obmolknili. V svojih romanih, zgodbah in pesmih pogosto ubesedujem svojo družinsko zgodbo, v kateri ima Franc Schwarz pogosto osrednjo vlogo, čeprav gre za resnično osebnost, pa se seveda v literaturi, v pripovedi, ki je narejena iz spomina in predvsem iz domišljije, njegova osebnost preobrazi v literarni lik. Verjamem, da se v domišljiji, v literaturi, predvsem v pesmi, vsi literarni liki nekako poznajo, saj živijo v nekem nadčasovnem ali brezčasnem svetu, ki je narejen iz snovi kot je človekova duša. Skoraj zagotovo so se moji in Ferijevi junaki nekoč srečali, tako kot sva se tudi midva srečala in sprijateljila. V poeziji ima vse drugačen in globlji pomen.
F. Lainšček: Pisanja romana se običajno lotim, ko želim o nečem izvedeti kaj več. Pri mojem načinu pisanja je potrebna dolga in temeljita priprava. Nato sledi čas vstopanja v romaneskno dogajanje, šele potem pa tudi čas druženja z literarnimi liki, oziroma pisanje samo. V pripravah na romana Ločil bom peno od valov in Muriša sem se največ ukvarjal s tem, da sem skušal ujeti duh tistega časa – torej časa, v katerem sam nisem živel. Mislim, da mi je to v veliki meri uspelo. Vesel sem, da sta bila ravno ta dva romana letos ponatisnjena v skupni knjigi z naslovom Murska saga.
N. Bale: Moji ženski literarni liki utelešajo sodobne ženske, ki raziskujejo predvsem družbeni trenutek, v katerem fizično prebivajo. Zagotovo pa bi jih navdušili liki, ki so razmišljujoči, drzni, pogumni, kritični, empatični in tudi nekoliko nonšalantni. V tem primeru bi moji ženski liki brez težav prehajali skozi četrto dimenzijo.
Vsi trije ste na svoj način povezani z madžarščino, Madžarsko, madžarsko zgodovino: pisatelja predvsem preko določenih motivov ali literarnih oseb ter teme, pisateljica pa z najnovejšim delom Ptice dronovke, v katerem lahko prebiramo zgodbe žensk, učiteljic delujočih na obmejnem prostoru, npr. tudi v Porabju. Kako ste se lotili pisanja, ki vključuje prej navedeno, kako so nastale te zgodbe? Feri in Dušan, sta se posebej posvečala še kakšni drugi tematiki, poleg omenjene? Prevladuje v vajinih literarnih delih predvsem umetniška ustvarjalnost ali pa izhajata iz preverljivih podatkov (zapisi v kronikah, časopisih, pričevanja, drugo arhivsko gradivo)?
N. Bale: V Radgonskem kotu, to je področje petih vasi vzhodno in severno od avstrijske Radgone (Bad Radkersburga) sem leta 1995 pričela poučevati slovenščino otroke, ki so bili sicer avstrijske narodnosti, a so se rodili slovenskim potomcem. Slovenstvo je bilo takrat veliko politično vprašanje, pri lokalnem prebivalstvu, matičnem narodu in uradni politiki je vzbujalo zelo ambivalentne občutke, deležno je bilo precejšnje medijske pozornosti. S poučevanjem sem nato nadaljevala na avstrijskih šolah v regiji in na Univerzi Karla in Franca v Gradcu. Tako lahko o razvoju pouka v avstrijskem zamejstvu res govorim iz lastnih izkušenj. Hkrati sem seveda veliko sodelovala z zamejskimi in s šolskimi organizacijami v Italiji, na avstrijskem Koroškem, Hrvaškem in seveda v Porabju. Ptice dronovke so moj hommage zamejski problematiki skozi oči učiteljice. Seveda pa niso čisto avtobiografske, ampak so, kot zapišem v uvodu »nekatere skoraj resnične, nekatere so izmišljene, kakšna je tudi iz sanj«. Moje učiteljice se ne ukvarjajo namreč samo z organizacijo pouka in motivacijo otrok, ki jim je slovenščina tujščina ali s starši, ki ne upajo govoriti slovensko, temveč tudi z veleposlaniki, obveščevalci, šolskimi inšpektoricami in tako dalje.
F. Lainšček: Zgodovinski viri so pri pisanju romanov, ki se dogajajo v času, ko sam nisem živel, vsekakor nujni, niso pa najbolj pomembni. Zgodovinskih dejstev običajno ne zaobidem in jih tudi ne spreminjam, a ko skušam ujeti duha tistega časa, me bolj zanima to, kako so se ljudje takrat v resnici počutili. Kaj so si želeli, o čem so sanjali, česa jih je bilo strah in kaj jih je morda osrečevalo. Le če to vem, oziroma začutim, lahko literarne osebe zares zaživijo.
D. Šarotar: Prekmurje je bilo stoletja tesno povezano z madžarsko upravo in tudi z njeno kulturo, kar je še danes vidno v kulinariki, ljudski glasbi in drugod. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi madžarske visoke umetnosti, tako v resni glasbi kot tudi v literaturi, filmu in fotografiji. Prav tako pa so se tudi Prekmurci obdržali zaradi zavesti o svojem lastnem jeziku in kulturi, kljub madžarski dominaciji.
V svoji literaturi vedno izhajam iz realnega, zgodovinsko preverljivega sveta. Preden se lotim pisanja poskušam zbrati čim več preverljivih podatkov, tako iz arhivov, starih časopisov, pa tudi osebnih pričevanj ali lastnih spominov, s katerim poskušam osvetliti pripovedni prostor in čas. Tako v literaturi pogosto uporabljam resnična imena oseb in krajev ter jih postavljam v dejanske zgodovinske dogodke. Pa vendar, to še ni literatura, namreč za to, da nekaj postane prepričljiva zgodba ali pesem in ne zgolj časopisna notica, je potrebno še nekaj več, to pa je predvsem poseben jezik, ki je narejen iz občutka, navdiha in spomina. Ali preprosto rečeno, imeti mora dušo.
Zelo so me kot bralko pritegnile določene osebe in teme: navdušena sem bila nad Spranskym in Elico ter grofovsko temo Zichyjeve. Res me zanima, kaj bi Elica ali Zichyjeva počeli na lendavskem gradu, ki je gostil nekoč tako kralja Matjaža kot druge eminentne goste. Grad je bil namreč v lasti družin z zelo zvenečimi imeni: Hahót, Bannfy, Nádasdy, Esterházy.
Kateri del zgodovine se vam zdi še posebej privlačen, zakaj? Imate kakšne načrte, da bi uporabili še kakšno snov iz omenjenega okolja in podarili svojim literarnim osebam zanimivo usodo?
F. Lainšček: Zdi se mi dragoceno, da mi je uspelo v nekaterih romanih naslikati življenje v gradovih v Prekmurju. O tem je namreč malo zapisanega in literarno ni tematizirano. Saj vemo, o življenju delavstva in tako imenovanega malega človeka je bilo veliko napisanega. Tudi meščansko življenje v teh naših krajih je še kar obdelano. Življenje grajske gospode pa ostaja nekako zastrto, čeprav mislim da ponuja veliko zanimivega in je tudi literarno lahko vznemirljivo. Upam, da mi ne bo zmanjkalo časa in se bom nekoč še lahko posvetil tudi temu.
D. Šarotar: Preteklost, spomin, vse, kar je minulo in skoraj že pozabljeno, je najdragocenejša snov za zgodbe, pripovedovanje in predvsem spominjanje. Verjamem, da so zgodbe, jezik, kot ladjice, s katerimi potujemo po vseh časih in prostorih. V podpalubju, tako kot v zakopanem spominu, se ohranja smisel, nekaj, kar se nebi smelo nikoli izgubiti. Četudi ladje kdaj potonejo ali nasedejo, nam jih pesniki vedno znova rešujejo, saj je ustvarjalni duh, navdih, kot veter, ki nikoli ne presahne. Čutim, da je v preteklosti, skritih še veliko dragocenih zgodb, ki jih je vredno zapisati.
Seveda se vedno znova vračam v čas in prostor, ki ga omenjate. Trenutno pišem prav takšno zgodbo, konkretno o zadnjem soboškem rabinu dr. Lazarju Rothu, ki je zagotovo bil pogosto tudi v Lendavi, se srečeval s tamkajšnjimi ljudmi, hodil v lendavsko sinagogo. Prav ta lepa zgradba, ki je prestala preizkušnje časa, v nasprotju z lepo soboško sinagogo, ki so jo po vojni porušili, nam priča, kako pomembne so zgodbe, tako literarne kot tudi arhitekturne, za ohranjanje spomina in smisla.
N. Bale: Zdi se mi, da lendavsko področje mi, ki prihajamo recimo z radgonskega konca, preslabo poznamo oz. njegovega zgodovinskega, verskega in jezikovnega kolorita ne razumemo povsem. Preveč ga dojemamo samo skozi vidik nekaterih izpostavljenih turističnih momentov in morda tudi poenostavljamo razumevanje dvojezičnega prostora. Ob otvoritvi Vinariuma sem za marketinško agencijo, ki je pripravljala otvoritev, napisala piarovsko zgodbo o Piroški, ki naj bi kot neka duhovna maskota vabila k turističnem obisku Lendave in okolice. Seveda je bila osnova zanjo znana tragična ljubezenska zgodba s Hadikom, a Piroška v zgodbi živi in je promotorka lendavskega turizma z atributi, s katerimi morda nekoliko stereotipno povezujemo Lendavo; z dežnikom, knjigami, večjezikovnostjo, vinom, kulinariko, lekarništvom, parafinsko vodo … Ne vem, če je lik bil kdaj uporabljen, še vedno pa biva v mojem datotečnem virtualnem svetu. To je vse, kar sem upala kdaj zapisati o lendavskih koncih (smeh).
Dušan, naslov vaše pesniške zbirke je Krajina v molu. Mol pomeni otožnost, se vam zdi naša pokrajina tematsko predvsem otožna? Feri, tudi vam? Ali ne bi bil Franz Schwartz vesel, če bi se lahko udeležil plesa v nekdanjem salonu hotela Krona v Lendavi ali spil v kavarni čaj, kavo? Ali bi tam lahko srečal Elico in jo zapeljal? Kaj bi počel na zabavi Julian Spransky? Bi morda v Lendavi nastal kakšne roman z veselim koncem? Norma, kdo bi potegnil ta kratko? Kakšna meščanska hči Lendavčana, ki je obiskovala meščansko šolo, ali pa morda kakšen radoživi in šarmantni natakar, ki bi bil zaposlen v tej kavarni? Morda pa bi vsem zmešal štrene lendavski lekarnar, ki bi skrbel za zdravje meščanov s svojimi recepturami, ki si jih lahko bralci danes ogledajo na spletnih straneh.
D. Šarotar: Pripoved je duša pokrajine. Moja pripoved je melanholična in nostalgična, zato vidim vse v skladu s tem občutjem, tako pokrajino kot tudi usode, torej v molu, pa vendar tega ne enačim zgolj z žalostjo, kot je pretanjeno opisal Ferijev in moj pesniški postopek pesnik Kajetan Kovič, še eden od mojstrov in velikanov poetične melanholije; namreč v tenkočutnem predgovoru k najini pesniški knjigi Občutek za veter, je Kovič poudaril, da ne smemo preprosto enačiti otožnosti (melanholije) z žalostjo, tudi s solzami, marveč je ta otožnost, počasnost tukajšnje pokrajine in človeka, tesno povezana tudi z vznesenostjo, radostjo in širino. Tako kot je ta ravnica globoka je hkrati tudi neskončno visoka. Nebo in zemlja se tukaj stikata šele na horizontu.
F. Lainšček: Lendava z vso svojo posebno zgodovino je gotovo lahko tudi izjemno romaneskno prizorišče. Mislim, da še čaka na romanopisca, ki ji bo znal postaviti ustrezen literarni spomenik. Verjamem, da ga bo nekoč dočakala. Podlaga za kaj takega zagotovo nastaja, saj so zgodovinarji in raziskovalci v Lendavi zelo dejavni in temeljiti.
N. Bale: Dejstvo je, da Pomurci bivamo na obrobju države in slednje nam velikokrat služi kot odličen izgovor za vsake vrste nedejavnost. In to digitalizirani družbi navkljub. Od glavnega mesta smo oddaljeni približno toliko kot od nekaterih velikih evropskih velemest. V bistvu je vse samo stvar perspektive; naježijo se mi lasje, ko nekateri Pomurje še kar imenujejo slovenska Toskana. Krasno bi bilo, da bi imeli toskanske cene, kajti to bi pomenilo, da smo tudi ponudbo dvignili na tak nivo. A dokler v Pomurju ne bo profesionalnega gledališča in kakšnega vladnega urada in dokler bo regijska kulturno-umetniška ponudba sledila zgolj zahtevam široke publike, bomo zmerom obrobje. Feri in Duško izjemno tankočutno lovita zvoke, fragmente in duhove preteklosti in jih skozi zanimive pripovedi in v izbrušeni umetniški govorici odstirata bralcem. Navsezadnje ju tudi prevajajo v številne tuje jezike. Na drugi strani pa je še vedno preveč poenostavljene in nedomišljene interpretacije pomurskega kulturnega in duhovnega prostora. Prodajanje nostalgije in folklore je pač marketinško zelo všečno, tudi, da se razumemo, zelo pomembno, a v regiji živijo izobraženci, vanjo se vračajo mladi, kulturni turisti so med najhitreje rastočo turistično populacijo in vsi ti želijo tudi drugačnih, sodobnih, urbanih vsebin.
Vsi trije ste povezani z reko Muro, Norma jo prečka vsak dan in ji marsikaj simbolizira, Ferijevi iskalci zlata in druge literarne osebe so zaradi reke usodno zaznamovani, Dušanove osebe ne morejo do Čakovca, če ne prečkajo reke, ali jih prisilno internirajo na sever, pri tem je Mura neke vrsta ločnica med domovino in tujino. Mura je v naši občini poplavila leta 1935 predvsem Benico in Petišovce, hkrati pa sta poplavljala Lendavo tudi Kobiljski potok in Ledava. Mura je vedno veljala za nevarno reko, veliko je nudila, a tudi vzela, čeprav je izžarevala tudi romantičnost in nostalgičnost. Predstavite svoj osebni ali umetniški, literarni pogled na našo pomembno reko.
N. Bale: Mi, ljudje z radgonskega konca, smo Muro večinoma doživljali kot mejno in obmejno reko. Po letu 1918 je del Radgone ostal na avstrijski strani, po letu 1945 je obrežje reke predstavljalo smrtno nevarno področje, na obeh straneh so patruljirali graničarji, po vstopu Slovenije v EU so meje sicer formalno padle, a to je bil prekratek čas, da bi iz zgodovinskega spomina, kljub mnogim medsosedskim projektom, izginil občutek nelagodja. No, komaj smo sproščeno začeli prehajati Most prijateljstva med Radgonama, smo leta 2020 spet začeli kazati potrdila zaradi pandemijskih hudobcev. Vmes pa so se seveda ljudje ob njej kopali, ribili, po njej raftali. V meni še vedno ždi svarilo iz otroštva, da je Mura deroča, temna in te lahko mimogrede odnese v morje, ki pa je res zelo zelo daleč.
F. Lainšček: Meni je reka Mura že ves čas literarno zanimiva zaradi svoje dvojne narave. Po eni strani je idilična, zasanjana, razlita in morda celo romantična, obenem pa je to neobičajno hitra ravninska reka, ki je zaradi specifičnega toka lahko zelo nevarna, da ne rečem kar zahrbtna. Ob njej se je skozi vsa obdobja dogajalo veliko lepega, obenem pa je vzela tudi veliko življenj. Verjetno je ravno zaradi tega z njo povezano veliko zgodb in je vsekakor tudi reka z bogato mitologijo.
D. Šarotar: Prve kulture in najstarejše civilizacije so vzniknile na bregovih mogočnih rek, spomnimo se samo vodotokov Evfrata, Tigrisa in Nila. Podobno je bilo v naših krajih, ob obalah Drave, Donave in tudi Mure. Ljudje so reke vedno izkoriščali, bodisi za plovbo, ribolov in energijo, hkrati pa je bila reka vedno tudi močan simbol. Na bregovih so ljudje darovali, častili in se čudili. Reke so vedno dajale in tudi neizprosno jemale. Jezik, s katerim ustvarjam, čutim kot neskončno reko, ki počasi teče skozi mene. Čeprav je ta reke zares nevidna in skrita nekje globoko, slutim, da je na las podobna vsem rekam, ki sem jih videl in tudi tistim, ki jih ne bom nikoli zares videl. Ko se spustim k Muri, vidim vse reke in slišim vse zgodbe, ki jih reke skrivajo v sebi in nosijo po svetu. Vse vode se zlivajo v morje, v to veliko pesem, ki je vidna tudi iz oddaljenega vesolja.
Vedno dvojezična Lendava, ki je imela tako katoliško kot evangeličansko cerkev ter sinagogo, je mesto z bogato zgodovino in kulturo. Ostala je precej meščanko mesto, v katerem so pomembno vlogo odigrali trgovci židovskega rodu in intelektualci tistega časa. Ključno vlogo pa so imeli tudi tako razumni, svobodomiselni in gospodarsko ter kulturno naravnani podporniki Lendave, kot so bili člani družine Hajos Kakasdy. Tudi Sobota je imela grad in meščansko zgodovino, a je mesto doživelo drugačne vplive. Dušan, med branjem Biljarda v Dobrayu sem se naučila veliko o zgodovini Sobote (s tem nadaljujete tudi v novem romanu Zvezdna karta), primerjala sem lahko usode trgovcev židovskega rodu z lendavskimi in odnos bodočih podjetnikov ter odnos okupatorjev do domačinov. Če izhajamo iz časa vaših in Lainščkovih romanov, kaj imata Sobota in Lendava skupnega, v čem se razlikujeta, kaj se lahko prebivalci skozi zgodovino drug od drugega naučimo?
D. Šarotar: Res je, ko se sprehodiš po središču Lendave ali Sobote, sprehajalec zlahka začuti podoben melos, tako v arhitekturi, nenazadnje so večino historičnih zgradb v poznem 19. in v začetku 20. stoletja v obeh mestih zasnovali prav madžarski arhitekti, ob tem pa seveda ne smemo spregledati nekega širšega zgodovinskega, kulturnega in gospodarskega konteksta. Namreč vsa panonska mesteca in velika mesta, ki so raztrošena širom po pokrajini nekdanje monarhije, so si nekako podobna. Imajo neko specifično atmosfero, ki jo najlepše zajame prav literatura. Prekmurje pri tem ni nobena izjema, Sobota, Lendava, Beltinci, Radgona, Ljutomer, Čakovec, vsi ti kraji ob reki Muri, so nekoč stali nekje na robu, daleč od boga in daleč od politike, površnemu bralcu bi se zdelo, da se tukaj nikoli nič ni zgodilo, da je to svet močvirij, stišja, blata in žalosti. Kot bi smrt hodila sem počivat. Pa vendar, tudi tukaj se je rojevala velika muzika in pisala pretresljiva poezija, kar nam pričajo številni izjemni ustvarjalci, od slikarjev, pesnikov, glasbenikov, pa tudi tiskarjev, trgovcev in industrialcev. Lendava in Sobota sta polni zgodb, tragičnih in tudi zgodb o uspehu, kultura in umetnost v obeh mestih sta močni, tako kot v številnih drugih mestih, bodisi večjih ali manjših. Bogastvo je v večkulturnosti te pokrajine, v jezikih, verah in običajih. Smo vrata v veliko ravnino in hkrati okno v njeno notranjost. Nekoč so med Soboto in Lendavo potekale številne poti in vezi, mesti sta tekmovali v omiki in tudi v nogometu. Več se bomo srečevali, večji bomo.
F. Lainšček: Sobota in Lendava sta majhni panonski mesti na robu veliko večje, če že ne kar neskončne Panonije. Ob vseh razlikah, ki bi jih gotovo lahko našteli, so po moje ravno panonski sentimenti tisto, kar ju najbolj povezuje. Tu živijo ljudje, katerih duše so polne nečesa, kar sem nekoč v šali imenoval stepska melanholija. Z umetniškimi in siceršnjimi prijatelji iz Lendave – žal so nekateri že pokojni – smo se o tem pogosto pogovarjali in se družili z enakimi občutki.
.jpg)
Če bi morali do konca leta oddati kratko zgodbo, novelo, pripovedko, pravljico, v kateri bi glavno vlogo odigrali literarni osebi iz Lendave, koga bi ustvarili? Kakšne lastnosti bi imeli, kaj bi bilo njuno sporočilo?
F. Lainšček: S Sándorjem Szúnyoghom bi se rad še kdaj sprehodil po njegovih goricah. In z Istvánom Galičem bi rad še kdaj posedal v njegovem ateljeju. Lepše fikcije si ta hip ne znam zamisliti.
N. Bale: Hja, Piroška je zagotovo lik, ki navdihuje in je častilka življenja.
D. Šarotar: V kratkem spet obiščem Lendavo in se sprehodim s fotoaparatom po mestu. Upam, da dobim navdih za kakšno še neznano ali neodkrito podrobnost, morebiti srečam koga, ki mi bo zaupal svojo zgodbo, iz katere bom poskušal ustvariti še kakšno lepo pripoved. Pisanje skriva sanje.
Intervju pripravila: GABRIELA ZVER
Objavljeno v: N. BALE, F. LAINŠČEK, D. ŠAROTAR - Intervju z Normo Bale, Ferijem Lainščkom in Dušanom Šarotarjem. Osebnosti. Lindua, 2022, letn. 15, št. 24, str. 15-20.
Viri, fotografije:
Feri Lainšček (Foto: OZV)
Dušan Šarotar (Foto: Mankica Kranjec)
Norma Bale (Foto: Mediaspeed)
Komentarji
Objavite komentar