Pogovor z vsestransko lendavsko umetnico Sabino Šinko

Sabina Šinko je slikarka in kostumografka, scenografka in lutkarica. Kot slikarka se posveča predvsem slikanju akvarela, uporabi tuša in akrilnih tehnik na platno, papir in svilo. Njene podobe kar kličejo k temu, da jih opazimo, opazujemo in se vanje poglobimo. Razstavljala je tako v Sloveniji kot v tujini. Ilustrirala je tudi nekaj knjig. Letos smo si lahko ogledali, sočasno z razstavo Warholovih del na lendavskem gradu, tudi njeno samostojno razstavo Podobe spominov v lendavski sinagogi.

Na Pedagoški fakulteti v Mariboru predava lutkarstvo. Prav z izdelavo lutk je dala življenje mnogim zanimivim likom in si odprla zelo uspešno in ustvarjalno gledališko pot. Ustvarjala je številne likovne podobe lutkovnih predstav za lutkovna gledališča v Sloveniji in tujini. Navedimo nekaj nagrad: priznanje Zlata paličica za dve predstavi Lutkovnega gledališča Pupilla (2018), Nagrada za kulturo Občine Lendava (2018), Mednarodni Ex tempore Grožnjan (3. nagrada), Mednarodni slikarski Ex tempore Piran –  nagrada za delo na papirju (2016), Mednarodni slikarski Ex tempore Ptuj – velika odkupna nagrada (2012, 2016). Sodelovala je z londonskim Show Studiem in ilustrirala znamko za Britansko kraljevo pošto.

Sabina Šinko pa je znana tudi kot ljubiteljica psov. S svojimi elegantnimi hrti tekmuje na državnih in mednarodnih razstavah psov in dosega visoke rezultate. 

Nekoč sva bili nekaj let sodelavki, nato pa se vam je ponudila nova priložnost, služba na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Katera plat vašega dela vam še zmeraj predstavlja izziv? Koliko so se v vseh teh letih spremenili študenti ali pa ste se morda spremenili vi? Kako zdaj gledate na umetnost in s tem povezano pedagoško delo?

Delo s študenti me še zmerom veseli in predstavlja vedno znova izziv, hkrati se mi zdi pomembno poslanstvo. Seveda imam srečo, da predavam zelo ustvarjalen predmet, pri katerem se večina študentov hitro najde, čeprav je za večino prvič, da se ukvarjajo z lutkovnim gledališčem. Današnji študenti so v primerjavi z mojimi prvimi bolj usmerjeni navzven, dostopne so jim vsemogoče informacije na svetovni ravni, so bolj odprti, lahko rečem svetovljanski, hkrati pa tudi globalizirani, seveda je vse to prišlo s svetovnim spletom. Čeprav se mi zdi najpomembnejše, da sta se do danes ohranila pozitiven odnos in veselje do ustvarjanja.

Umetnost je danes skupek ogromnega števila različnih izvorov in vplivov iz vseh mogočih strok. Študentom skušam poleg tradicionalnih lutkovnih tehnik in form predstaviti tudi novejše, sodobnejše, obiskujemo predstave, ki segajo iz okvirjev. Sodobno gledališče za otroke, predvsem za najmlajše, je v tesno povezano s predšolsko pedagogiko.

 

Brala sem, da je vaša ljubezen do gledališča in lutk nastala pod vplivom vaše mentorice. Lutke so kot ljudje, podobo in dušo jim da umetnik. Kako se rodi vaša lutka? Od česa je odvisna njena podoba? Kaj je tista rdeča nit, po kateri se jo da takoj prepoznati ?

Ko oblikujem lutke za lutkovne predstave, se zmerom podredim osnovni ideji, ki jo oblikujem skupaj z režiserjem in dramaturgom. Likovna dramaturgija je najpomembnejši element interpretacije sporočila lutkovne predstave. Vizualna podoba lutke naj bi odsevala njen karakter oziroma obratno. Ne vem, če obstaja prav moj stil ali rdeča nit, ki zaznamuje videz lutk. Vsaka lutka je produkt določenega obdobja, zgodbe, razpoloženja, ki pa se od predstave do predstave spreminja.

 

Kako pa je glede izbire materiala? Kakšen les ali druga material izberete, da je potem najbolj primeren za umetniško izražanje? Kaj pa podobe lutk? Se strogo držite želja ali navodil avtorja predstave ali pa imate dovolj umetniške svobode za izražanje? Katera vaša lutka vam je še danes pri srcu, zakaj prav ta?

Z osnovno idejo zgodbe je povezan tudi material, ki zagotovo že sam po sebi nosi v sebi zgodbo, ima zgodovino in se velikokrat lepo prepleta z zgodbo predstave. Izbiram najrazličnejše materiale, največkrat pa sem res uporabila les in tekstil. Vsak ustvarjalec predstave mora imeti možnost svobodnega izražanja. Le tako je njegovo delo lahko avtorsko. Če moram izbrati med svojimi lutkami, bi izbrala tiste iz predstave Zadnji polet ali Princ kopastih ovčic. Mislim, da sta se v tej predstavi ideja zgodbe in vsebina izjemno lepo organsko prepletli tako z izbiro materialov kot likovno podobo lutk. »Antoine, pilot, pisatelj zgodbe, se 31. julija 1944 ob 8. uri in 45 minut, z letalskega oporišča Borgo-porreta, dvigne na izvidniški polet z letalom tipa LOCKHEAD P-38. V pilotski torbi ima svileno ruto s cvetličnim vzorcem ter nepogrešljiv notes. Oboje darilo njegove žene, Consulei. Na krovu potuje še Princ kopastih ovčic – tako je pilot poimenoval izrezbarjen kipec, ki ga je ob svojem prvem poletu dobil od nekega maroškega zdravilca. Leseno lutko je kot talisman jemal povsod s seboj.« (odlomek iz teksta predstave) Tako je lutka Malega princa dejansko lesena figura, maska, ki spominja na afriške kipe. »Mladi arheologi med raziskovanjem v puščavi naletijo na razbitine letala. Izkaže se, da  je pripadalo pisatelju Antoine de Saint-Exuperyju, ki je po tistem, ko je strmoglavil z letalom, v tistih nekaj dnevih, ki so mu še preostali, napisal scenarij za lutkovno igro, ki jo je igral samemu sebi. Kajti kaj drugega lahko stori človek, ko upanja ni več: pripoveduje. Govori in govori, kaj pa če odrasli enkrat le prisluhnejo. Dečku, Lisici in kopastim ovčicam. Kajti človek le s srcem vidi zares.« Vse ostale lutke so nastale dejansko iz različnih delov starih motorjev, avtomobilov – predmetov, ki sem jih našla na odlagališču odpada.

Mladi arheologi, igralci, po beležkah v scenariju zaigrajo to predstavo, ki se v glavnem navezuje na popotovanja Malega princa po planetih, kjer obišče njihove prebivalce. Predstava tako predstavlja rekonstrukcijo dogodka iz življenja Saint-Exuperya ter priredbo njegove najbolj znane, vedno aktualne pripovedi.

Na podlagi česa nastanejo likovne podobe na vaših slikah? Na stropu lendavske kavarne Torteraj je nastala čudovita podoba domačinke Magdalene Fejtő, stene pa krasijo vaše krasne slike, portreti. Kdo so ti ljudje v vašem ustvarjalnem opusu? Vsi verjetno niso podobe ali obrisi resničnih oseb, nekateri pa že, ali? Tudi če so domišljijske osebe, kaj jih oblikuje? Vaša simpatija do nekega tipa človeka ali določene življenjske zgodbe, morda druga umetniška dela?

Podobe večinoma niso resnične osebe, tudi moj namen ni upodobiti nek individuum, bolj me zanima splošno, kar nas združuje, kar nam je v nekem trenutku skupno, pri tem se mi zdi pomemben izraz, atmosfera, ki velikokrat kljubuje. Navdihne me kakšna podoba, ki skozi proces slikanja velikokrat dobi popolnoma drugačno konotacijo. Prav proces slikanja je zame enako pomemben, če ne celo pomembnejši od končne podobe. Ker uporabljam tekoče tehnike, akvarel in akril, ki tečeta, se ob prelivanju barv, spremembi začrtane linije dogaja čarovnija. Skozi leta slikanja ta proces lahko do določene mere kontroliram, a zame najbolj zanimiv je trenutek, ko se nekaj zgodi, kar je izven mojega nadzora.

Koga še posebej cenite ali občudujete med lokalnimi umetniki in med umetniki po svetu? Kaj je tisto, kar vas pri njih fascinira?  

Od domačih najbolj pokojnega bratranca Štefana Galiča, katerega grafike odlikuje tehnična perfekcija in čudovite, prelivajoče se barve. Od svetovnih bi težko katerega izpostavila, jih je zagotovo več in se tudi menjujejo. Med njimi so vsekakor Hieronimus Bosch, Paul Klee, Lucian Freud, Christian Boltanski,  Luc Tuymans in Francis Bacon.

 

Katera Galičeva grafika vam je posebej pri srcu in zakaj (npr. cikel Metulji, Violina, Fosil, Zapis, Pokrajina)? Kaj vas pri od zgoraj naštetih umetnikov najbolj navdušuje? Kakšen njihov cikel, tehnika, sporočilnost?

Pri Galiču me posebej navdušuje cikel Fosilov, prav zaradi močne povezanosti vizualne podobe in sporočila in kot sem napisala zaradi čudovitih, prelivajočih se barv. H. Bosch je fascinanten nadrealist, ki je živel v času, ko tega umetniškega gibanja še zdaleč niso poznali. Njegove slike so res polne izjemno zanimivih detajlov, ki prikazujejo zemeljsko in nadzemeljsko življenje v skladu pojmovanjem sveta severne renesanse. Klee je zame čudovit kolorist, eden izmed začetnikov abstraktne umetnosti, vendar še zelo povezan z ekspresionizmom in meni ljubim nadrealizmom. Izjemno zanimive zame so tudi njegove ekspresivne ročne lutke, ki jih je oblikoval in z njimi tudi igral za svojega sina Felixa. Lucian Freud me je navdušil po tem, ko sem pred leti obiskala njegovo retrospektivo v Benetkah. Njegovi portreti so fascinantni, tehnika slikanja pa izjemno ekspresivna. Njegovi priljubljeni modeli so bili tudi psi, sam je imel whippete. Njegov sodobnik, F. Bacon, je predstavnik britanske nove figuralike. Tudi njegovi  »razpadajoči portreti« so zares fascinantni, inovativni in globoko izrazni. Njegova tehnika slikanja je izjemna. Boltanski me fascinira s svojo konceptualno umetnostjo. Ukvarja se s tematiko, ki je meni zelo blizu, to je s spominom, ohranjanjem spomina, ko osebni spomin postane kolektivni.

 

Če pomislim, kakšne predstave imam o vas, koliko sem vas kot nekdanja sodelavka lahko spoznala, ne preseneča vaš izbor barv in izbira motivov v likovnem izražanju. Tu se kaže vaša nežnost, ženskost, vaš definiran značaj osebe, ki ve, kdo je in kaj želi, si drzne stopiti tudi v cone, ki vsem niso udobne, torej da upate prikazati ekspresije, čustva drugačnih ljudi, ki ne zastopajo standardnih pričakovanj tako v izgledu, kot v izžarevanju osebnosti ali odnosa do življenja. Kako je torej z vsemi temi umetniškimi izrazi?

Na to vprašanje ne vem pravzaprav, kaj bi odgovorila. Težko je meni kot likovnici natančno opisovati in razčlenjevati moj izraz. Ta je zmerom produkt mojega razpoloženja in pogleda na svet v določenem trenutku. Vem, da velikokrat podobe morda niso najbolj všečne, a tudi svet, v katerem živimo, ni.

Seveda, prav to mi je všeč, da podobe nočejo biti vedno všečne in so prav zaradi tega toliko bolj pripovedne. Kako se rodi motiv vaše slike. Mi lahko opišite katero od mnogih izkušenj?

Na novejših slikah je motiv portret, podoba, skozi katerega med procesom slikanja skušam ustvariti svoj pogled na situacijo, v kateri se trenutno nahajam. Naj omenim Samoizolacijski portret, ki je nastal po naročilu londonskega Show Studia, ki je moral biti v povezavi s takratno kolekcijo enega izmed svetovnih modnih oblikovalcev,. To delo je nastalo v koronskem času, kar ga tudi zaznamuje. Izbrala sem zelo navdihujočo kolekcijo Dries van Notena. V tistih čudnih časih so žuželke bile moj največji navdih, še posebej kačji pastirji in sposobnost prelivanja barv na njegovih krilih in telesih. Čarobna lastnost prelivanja se lahko poveže tudi z odkrivanjem lastnih sposobnosti z razkritjem resničnega jaza in odstranjevanjem dvomov, ki jih posameznik postavlja v svoj občutek identitete. To spet posredno pomeni samoodkrivanje in odpravo zavor. Slika je odraz obdobja, v katerem smo bili.

Ste tudi ljubiteljica psov pasme mali angleški hrt ali whippet in dejavni na kinoloških tekmovanjih ter pri tem zelo uspešni. Vaše kužke lahko prepoznamo tudi na slikah. Kaj vas tako privlači na psih? Kot radi raziskujete in izražate značaj ljudi v svoji umetnosti, tako vas verjetno navdušuje tudi značaj teh simpatičnih kosmatincev, se motim?

Ker je estetika zelo pomemben del mojega pogleda na svet, spadajo v to kategorijo vsekakor hrti, ki me zmerom znova navdušujejo s svojo eleganco, umirjenim značajem, čuječnostjo in tekom, v katerem ta spoj elegance, moči in mišic najbolj pride do izraza. Male angleške hrte sem izbrala, ker so najbolj praktični, nezahtevni in najbolj prijazni od vseh hrtov. Živali nasploh pa nam vsem kažejo življenje v svoji elementarni obliki, omogočajo povezanost z naravo in empatičnost do vseh živih bitij.  

Poskušajmo se vživeti malo v preteklost. Katero umetnostno obdobje je pustilo na vas največji vtis, zakaj? Katero obdobje bi z veseljem podoživeli, če bi bilo to mogoče, in zakaj?

Kot sem že prej omenila, mi je všeč nadrealizem, prav zaradi dramatičnosti, povezanostmi s sanjami, nenavadnim … Tudi v lutkovnem gledališču se veliko ukvarjamo z nenavadnimi rečmi. Današnje obdobje mi kar ustreza, saj ponuja neizmerno veliko možnosti, vtisov, tudi informacij, v katerih se sicer lahko hitro izgubimo, a v naših rokah je moč, da se brzdamo, umirimo in potem lahko ustvarjamo.

 

Katera knjiga je na vas naredila poseben vtis? Ali morda priporočate raje ogled kakšnega vam priljubljenega filma? Zakaj prav tega?

Obožujem magični realizem japonskega pisatelja Harukija Murakamija. Njegovi romani se dogajajo v realnosti, hkrati pa posegajo v tiste nedoumljive razsežnosti, v katerih se verjetno vsi občasno znajdemo, ko ne vemo več, kaj je resnično in kaj ne. Seveda se vedno izkaže, da je vse tu in tam »zares«. Dimenzije bivanja v vsej svoji razsežnosti.

 

Menda pripravljate novo lutkovno predstavo? Kaj imate poleg tega velikega dogodka še v načrtih?

Ja, sedaj poleti bomo pri Pupilli spet po dolgem času pripravili novo predstavo. Drugače pa velikih dogodkov nimam v načrtu, poskušala bom delati naprej to, kar me veseli in navdihuje. 

Intervju pripravila: GABRIELA ZVER

Objavljeno v:  ŠINKO, Sabina - Pogovor z vsestransko lendavsko umetnico Sabino Šinko. Osebnosti. Lindua, 2023, letn. 17, št. 25, str. 8-12.

Lindua: https://www.kl-kl.si/lindua/