Zakonca Király in njuna umetniška pot v tesni povezavi z edinstveno Lendavo

Verjamem, da bralci poznajo zakonca slikarko Suzanne Király-Moss in kiparja Ferenca Királya ter da bi bilo težko narediti intervju o njunem ustvarjanju, tudi če bi izpostavili samo njune največje dosežke. Ta del pokrivajo njune tri bogate monografije, ki jih je izdala Galerija-Muzej Lendava. Ta intervju se osredotoča

bolj na njuna spoznanja, opažanja, na Lendavo kot mesto, na ljudi. Sta človeka, od katerih se lahko učimo, imata take vrste izkušenj, kot jih drugi verjetno nimajo, saj imata posebno življenjsko pot … in sta še zmeraj aktivna umetnika.

Leta 1969 ste si na gradu uredili svoj atelje. Leta 1973 je tam imela razstavo žena Suzanne, istega leta pa ste z nekaj podobnomislečimi odločili za izvedbo prve likovne kolonije, ki živi še danes. Leto pozneje ste naloge vodje galerije in muzeja prevzeli prav vi. To vlogo ste opravljali do leta 1996, ko vas je nasledil Franc Gerič. Lendava je veliko pridobila z ljudmi, ki ste bili takrat res aktivni, saj ste v preteklosti z nekdanjimi soustvarjalci odlično zastavili načrte. Galerija je skupaj z muzejem še zmeraj zelo spoštovana institucija v Sloveniji in po svetu ter še danes gosti največje umetnike. Kaj bi dodali k tem dejstvom? Na kaj ste v zvezi z navedenim ponosni in kaj vam je v preteklosti morda povzročalo skrbi?

FK: Vse, kar ste navedli, drži. Leta 1968 sva se z ženo vrnila iz Amerike. Najin namen je bil ostati tam, a sva se na mojo željo vrnila, da bi si tu ustvarila gnezdo, kjer bi lahko živela, delala in ustvarjala. Ko sem se vrnil, grad ni imel posebne funkcije, v njej je živel le oskrbnik z družino. Prej je bila v njem osnovna šola. Leta 1986 sem se zaposlil kot učitelj na OŠ Draga Lugariča. Ker je bil grad prazen, sem prosil odgovorne, da bi nama dovolili uporabljati nekaj prostorov kot atelje. Strinjali so se in z ženo sva imela vsak svojo sobo.

V tem času smo v pogovorih z drugimi podobno mislečimi razmišljali o tem, kaj bi lahko naredili z gradom. Pogovarjali smo se o ustanovitvi galerije ter muzeja in jasno nam je bilo, da bo treba vse narediti iz nič. Cel grad je bilo treba prenoviti, eksponatov nismo imeli in tako naprej. Z našimi idejami sem se obrnil na takratno vladajočo stranko in odgovorili so, da bom dobil na gradu službo, če v šestih mesecih ustanovim muzej. Obljubil sem jim, da bom to naredil. Vendar sem se zavedal, da bi morda lahko to naredil v šestih letih, ne pa v šestih mesecih, ker ne bi bilo mogoče ustvariti nečesa tako velikega brez osnovnih stvari. Okoli mene je bilo veliko ljudi, ki so podpirali ta projekt. Upali smo, da bomo sčasoma to čudovito stavbo spremenili v kulturni center in sedež mednarodne likovne kolonije. Leta 1973 smo prvo srečanje slikarjev v Lendavi organizirali v spomin akademskemu slikarju, domačinu Lajčiju Pandurju, ob njegovi 60-letnici rojstva. Na žalost je gospod Pandur mesece pred otvoritvijo našega prvega dogodka umrl.

Ponosen sem, da tisto, kar se je začelo leta 1973, velja še danes. Lahko smo srečni, da so bili vedno pri roki ljudje, ki so poskrbeli za nadaljevanje kolonije in prispevali še kaj več. Ena glavnih skrbi je bil vedno denar, nekoč in danes. Čas ustanovitve je bil zelo ugoden, to moram poudariti. Tista prva leta so bili takratni politiki ponosni na to, kar smo ustvarili za Lendavo, in so se s tem hvalili. To je bil poseben in pomemben trenutek.

Lendavo in njeno okolico so upodabljali mnogi, tudi na likovnih kolonijah. Poleg fotografij so slike odlični pričevalci, kako so lendavski griči spreminjali svojo podobo. Nekoč je vsak umetnik poskušal po svoje umetniško upodobiti s trtami prepletene gorice. Danes pa namesto trt vidimo predvsem vikendice ali stanovanjske objekte. Tudi Lendava se je spremenila, žal pa vsem na očeh umira veliko prečudovitih starih zgradb. Kako doživljata spremembe mesta in okolice kot Lendavčana in kako kot umetnika?

SKM: Na splošno jemljem stvari, kot pridejo, in me ne skrbi preveč za spremembe. Dokler grad obstaja in
večina pročelij starih stavb na glavni ulici ohranja svojo prvotno obliko, mi to ustreza. Na Glavni ulici je veliko takih zgradb. Lepo bi bilo, če bi obnovili vsa pročelja. Vendar pa imajo svoje mesto tudi nove strukture. Mešanica modernega in starega lahko ustvari zanimive kontraste – kot Vinarium med vinskimi hišami v vinogradih.

FK: Žalosten sem zaradi nekaterih sprememb. Po drugi strani pa je to tudi normalen proces. Ko se v prostor vselijo mladi ali ko pridejo priseljenci, ga preuredijo tako, da ustreza njihovemu življenjskemu slogu. Še dobro, da smo ustanovili galerijo in muzej, saj smo potem lahko tudi zaščitili določene objekte. Hodili smo od hiše do hiše na Glavni ulici in vsako hišno številko zabeležili za Zavod za spomeniško varstvo Maribor. Enako smo storili z vinskimi kletmi, predvsem tistimi, ki so povezane z zgodovino, npr. Kranjčeva zidanica, Treiberjeva zidanica v Strehovcih, Copekov mlin. Z zaščito teh objektov smo uspeli pridobiti republiška sredstva. Na ta način smo lahko objekte zaščitili, prekrili, popravili fasade, skratka poskrbeli za zunanjo podobo. Vedno sem se spraševal, ali bo gradbena zaščita še naprej ohranjala objekte in jih učinkovito sanirala v ugodnejših časih, a se to ni zgodilo. Enako velja za center mesta. Ljudje so prihajali s svojimi idejami, kako preurediti neko zgradbo, ki bi jo raje porušili, da bi na njenem mestu zgradili novo, kar je menda normalno, saj vsak želi dodati nekaj svojega. Vendar ni bilo vedno uspešno. Vzemimo za primer ponesrečeno trgovino nasproti baročne cerkve. Ljudje se tega navadijo, mene pa moti, ker sem tu odraščal in vem, kako je izgledala Lendava, preden je bila trgovina zgrajena. Ostajajo tudi lastniški problemi, ki ovirajo prenove ali druge rešitve.

 

K lepoti Lendave, ste, gospod Király, prispevali tudi s svojimi skulpturami in kipi, ki krasijo določene dele mesta ali pa stojijo v zgradbah. Meni sta najbolj zanimiva kipa, ki krasita krožišči. Ko se vsakodnevno vozim mimo obeh, se pogosto veselo namuznem. Uporabili ste material, ki bo dolgo ostal lep, saj bo lahko kljuboval vremenu. Kipa sta povezana s simboliko narave (Brst in Praidol) ter istočasno namigujeta k simboliki ženskosti in moškosti. Katera je vaša najljubša umetnina?

FK: Moje umetnine so moji otroci, nimam najljubše. Nastajajo skozi določen proces, skozi neko kontinuiteto. Kipi, ki jih omenjate, so nastali v okviru mednarodnih likovnih kolonij. A vedno je bilo vprašanje, kam jih postaviti. Nisem bil vedno zadovoljen s tem, kje so bili nameščeni, vendar je vsekakor bolje, da so tam, kjer so, kot da ležijo in se uničujejo. Konica Brsta se je po dolgem čakanju na namestitev zlomila in sem jo moral skrajšati za nekaj centimetrov. Postavljena naj bi bila pred gledališčem in zato sem jo prilagodil arhitekturi stavbe. A po dolgih letih čakanja so skulpturo končno postavili v krožišče. Sicer pa je obstajala težnja po postavljanju kipov na določene lokacije, npr. okoli šol (Kot Vortex, pri lendavski osnovni šoli in Izvir pri srednji šoli), ker naj bi kipi imeli izobraževalno vrednost. 

Kateri so vaši najljubši kotički Lendave? Zakaj?

SKM: Malo imam težave z izbiro favoritov. Vsak kraj, vsaka stvar, vsaka oseba je posebna na svoj način. Če bi bil res prisiljena odgovoriti na to vprašanje, bi rekla, da je moj najljubši kotiček naš dom.

FK: Najlepši kotiček zame je moj dom. Moj atelje. Lepšega ni. Res je, da je cela Lendava lepa. Živeti v tem mestu je privilegij, sreča, je preprosto lepo. Kdor pride v Lendavo, se vanjo zaljubi. Mesto ima svoj čar in privlačnost. Je zelo heterogeno, tukaj živijo ljudje, ki govorijo različne jezike, imajo različne poglede, navade in zaradi tega se je zgodilo že marsikaj lepega. To mi je všeč.

 

S čim bi lahko oživili mestno jedro Lendave? Vemo, da vedno manjkajo finančna sredstva, tu ne morete pomagati, ni to vprašanje. Kakšna preprostejša rešitev bi morda lahko pomagala vsaj kot obliž? Česa ne bi smeli nikoli opustiti, zanemariti, da propade?

FK: Kot sem že povedal, moramo zaščititi tisto, kar še imamo, da se bo kasneje lahko rešilo. Rušenje je najslabša rešitev. Ko so opustili prenovo Kranjčeve zidanice, češ da je komunistična, je bil to slab argument, saj ni šlo za ideologijo, šlo je za stavbo etnološkega pomena. Smo pa uspeli obnoviti Copekov mlin. Za Glavno ulico v Lendavi je bila predlagana ideja, da bi spremenili celotno okolico Katarinine cerkve. Jaz sem predlagal, da bi staro Mercatorjevo trgovino podrli do prvega nadstropja, spodnje prostore pa ohranili za praktično uporabo. Ta plato bi izravnali, da bi ustvarili velik prostor za različne manifestacije in bi ponudili lep pogled proti sinagogi, gledališču ter na drugi strani proti cerkvi in gradu.

SKM: Kot sem že omenila, bi bilo treba obnoviti pročelja hiš na Glavni ulici. Občina bi morala prevzeti pobudo in pomagati ljudem pri obnovi stavb s projekti, ki vključujejo sredstva Evropske unije. Poglejte glavne ulice v Avstriji, kako so urejene. To je nekaj, za kar bi si naša občina morala prizadevati. Preproste rešitve problema ni, je pa nekaj, kar se z dovolj volje in predanosti počasi da uresničiti.

 

Kdaj ste bili najbolj ponosni na Lendavo? Lahko gre za obdobje ali dogodek. Predstavite ga.

FK: Ponosen sem, da se ljudje v Lendavi trudimo ohranjati kulturno življenje na vseh področjih. Tudi na vse, kar je v Lendavi nastalo, torej na vse zgrajeno in vse izvedene projekte, ki so pustili vidne sledi. Ponosen sem, da živim tukaj, kjer živijo tudi številni drugi umetniki različnih vrst: likovni umetniki, pisatelji, glasbeniki, folklorne skupine, gledališki igralci itd. In tudi zato, ker se je tu rodil moj predhodnik, največji neobaročni kipar, Zala György.

SKM: Rekla bi, da sem v Lendavi najbolj ponosna na tiste ljudi iz preteklosti in sedanjosti, ki so zaslužni za ohranjanje privlačne podobe mesta s številnimi skulpturami, ki krasijo okolico. Umetnost je zelo pomemben pokazatelj mentalitete vsakega kraja in na splošno bi rekla, da ima Lendava zelo veliko umetnosti željno skupnost.

 

Kaj je tisto, kar najpogosteje sproži ustvarjalni proces? Ali pride navdih spontano, ali ga prebudi kakšna knjiga, drugo umetniško delo, dogajanje v družbi? Ste umetniško bolj navezani pri ustvarjanju na življenje ko tako ali pa imate med svojim ustvarjanjem radi podporo glasbe, filma, knjige ali morda znanosti?

SKM: Ne vem, ali lahko kdo zares natančno določi, kaj sproži ustvarjalni proces. Izhaja iz vsega, kar ste omenili, in še več. Obstaja v neštetih oblikah in ni izključno nekaj, kar imajo samo umetniki. Vsak živi človek je tako ali drugače ustvarjalen. Moj lastni navdih prihaja iz toliko stvari, da bi bilo nemogoče poimenovati vse. Na splošno imam rada mir in tišino, ko delam. Glasbe ne poslušam veliko. Zvok prometa in ptic, to mi je dovolj.

FK: Izhajam predvsem iz sebe. Sem neke vrste "prazgodovinski" človek. Seveda vplivajo name okolje, način življenja, kraj in vse, kar se dogaja okoli mene, tako svetovno kot lokalno dogajanje. Toda umetnik ima vgrajene občutke, kako se nečesa lotiti. Zato je umetniška svoboda tako pomembna, da uresničimo neko spontanost. Vendar je treba izžarevati energijo, energijo, ki čaka na signal, ki lahko pride od koderkoli. Neka notranja potreba po ustvarjanju, ki je tako močna, da je nihče ne more preprečiti, da bi se sprostila. Takšen občutek je pri ustvarjalcu nenehno prisoten. Pravi umetnik se ne ozira na druge umetnike z namenom, da bi jih posnemal. Zato se nikoli nisem oklepal enega sloga. Seveda občudujem dela drugih umetnikov, a ko delam, izhajam iz sebe. Vsako bitje ima v sebi ustvarjalno moč, ne glede na poklic, ki jo pa mora vsak najti v sebi in iz nje nekaj narediti.

Sta kdaj bo naključju ustvarjala na isto temo ali uporabila isti motiv, ne da bi drug drugemu povedala, kaj bosta ali kaj ustvarjata? So se dogajala kakšna druga naključja, ko se je življenje pokazalo v vajinih umetniških izdelkih na poseben način?

SKM: Odgovor na obe vprašanji bi bil: kolikor se spomnim, ne.

FK: Če se je kaj podzavestno prikradlo, ne vem. Mogoče je kdo kje opazil kakšno podobnost v najinih delih, kar ne bi bilo presenetljivo, saj sva že tako dolgo skupaj. Vendar se ne morem spomniti ničesar očitnega.

 

Navedite in pojasnite, kateri opus vam je pri vašem zakoncu najbolj pri srcu in zakaj. Če ne morete izbrati opusa, pa navedite motiv, temo. In če tudi to ne pomaga, pa material ali barve, s katerimi ustvarja.

SKM: Glede na to, da lahko izbiram med toliko resnično lepimi skulpturami ali drugimi Ferijevimi umetninami, je težko reči, katera mi je najbolj všeč. Imel je veliko opusov in vsak opus je izražal variacijo njegovega znanja in fantazije. Je pravi mojster številnih kiparskih tehnik, njegova dela so zelo prefinjena in estetska, ima pa tudi lepe in ekspresivne risbe na papirju. Marsikdo ne ve, da je v mladosti veliko slikal tudi v olju na platnu, te slike pa kažejo na razumevanje tehnike oljnega slikanja in občutek za izražanje določenih razpoloženj v naravi.

FK:  Velikokrat si sploh ne znam razložiti, zakaj mi je kaj njenega všeč. Toda včasih smo sliko ali risbo označili tako, da naj ostane z nami. Ustvarila je opus čudovitih akvarelno-kolažnih slik na papirju. Izdelovala je in še izdeluje zanimive voščilnice.

 

Je med vama kakšna razlika v načinu ustvarjanja? Ali eden od vaju zgodaj vstaja in ustvarja zjutraj, drugi zvečer ali pa delujeta usklajeno? Se je to z leti v večji meri spremenilo ali pa ni posebne razlike, razen da si dandanes verjetno drugače razporejata čas in tako tudi finančno nista več vezana na ustvarjanje, s katerim bi upravičila status umetnika. 

SKM: Ateljejski čas sva, tako nekoč kot danes, vedno prilagajala časovnemu okviru dela in obveznostim: službi in gospodinjstvu, otrokoma in vrtu, prijateljem in dogodkom. Dejstvo, da je Feri upokojen, da so otroci odrasli in skrbijo zase, situacije ne spremeni, saj veliko obveznosti ostaja, če želiva živeti urejeno življenje. Torej ustvarjava, ko imava čas.

FK: Že na začetku sva se strinjala, da potrebujeva vsak svoj atelje. Torej ni bilo vprašanje, kdo bo kje in kdaj delal. Ustvarjala sva, kolikor nama je čas dopuščal. Nikoli se nisva vtikala drug v drugega. Imava svoje prostore, ki sva jih uredila vsak po svoje. Žal mi je le, da sem svoj kiparski atelje zgradil kot del hiše. Eden od mojih profesorjev v Zagrebu me je opozoril, naj tega nikoli ne počnem, a sem vseeno naredil, ker je bilo ceneje, kot da bi bilo v ločeni stavbi.

 

Katero od razstav ali delavnic po svetu ali doma ste si najbolj zapomnili, ker vas je presenetila, morda vrgla iz tira? Torej iščemo razstavo skrajnosti. Kaj jo je povzročilo, da si je zaslužila poseben status?

FK: Ni bila razstava, ampak eno največjih presenečenj moje kariere kot umetnika je bilo, ko mi je leta 2005 Nemzeti Kulturális Örökség Minisztérium (Ministrstvo za nacionalno kulturno dediščino) na Madžarskem podelil nagrado Munkácsy za življenjsko delo. Bil sem šele drugi tujec, ki ga je doletela ta čast. Drugi takšen primer pa je bil, ko sem praznoval svoj 80. rojstni dan in so me moji najbližji res presenetili. Z družino in skupino prijateljev smo šli na kosilo v restavracijo. Brez moje vednosti sta žena in Dubravko Baumgartner, direktor Galerija-Muzej Lendava, naredila izbor izmed mojih številnih risb ter skic in sta mi v lendavskem muzeju meščanstva pripravila razstavo. Žena je namreč bila mnenja, da bi te risbe moral razstaviti, pa jih prej nikoli nisem želel. Dubravku gre zahvala za postavitev razstave. Vlogo odprtja razstave je velikodušno prevzel umetnostni zgodovinar Franc Obal iz Murske Sobote. Po kosilu me je gospa Marija Hajoš prosila pod pretvezo, naj grem z njo, češ da potrebuje nasvet glede pohištva, ki ga želi obnoviti. Ko sva odšla, so se drugi zbrali v muzeju meščanstva. Ko sva hitela mimo muzeja, sem zagledal plakat z eno od svojih risb. A Marija me je priganjala, češ da morava pohiteti, da se delavnica ne zapre, preden prideva. Med potjo si je premislila in vrnila sva se v muzej.  Vstopila sva, prižgale so se luči in videla sva, da so ljudje napolnili galerijo do zadnjega vogala in so naenkrat začeli peti "Happy Birthday to You"! Tam so bili vsi: starejši sin z družino iz Ljubljane, starši snahe, drugi sorodniki in prijatelji!  Ta dogodek se me je res močno dotaknil, skoraj bi mi pritekle solze.

Drugače pa sem imel kar nekaj samostojnih razstav, npr. v Várkert Bazár in Forrás Galéria v Budimpešti, v Berlinu, Peču, Képtár v Sombotelu, v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na takih posebnih mestih se zaveš svojega dela in pomembnosti. Spominjam se, kako zadovoljen sem se počutil, ko sem na hodniku Cankarjevega doma zagledal skoraj sto svojih del. Evgen Car je stal poleg mene in rekel: "To je gozd skulptur!" Nad tem je bil presenečen in ganjen, rekel je, da je fantastično. Lepo je bilo slišati takšno pohvalo od drugega umetnika.

SKM: Živo se spominjam obiska razstave Maksa Kavčiča, ki mi je nenadoma dal vedeti o številnih možnostih slikanja s tempero na papir in mi je odprl nov način izražanja. Najprijetnejše presenečenje sem doživela na samostojni razstavi leta 1997 v Galeriji Commerce v Ljubljani. Po odprtju so pripeljali servirni pladenj na koleščkih. Že od daleč sem videla, da je torta, a sem bila prav presenečena, ko sem se ji približala, saj je bilo videti, kot da so nanjo namestili enega mojih akvarelov! Bila je popolna, vešča replika enega od mojih pisanih akvarelov, ki jih je iz tortne glazure naredil znani ljubljanski pek, gospod Fritz!

 

Dela katerega umetnika/umetnikov, tudi v svetovnem merilu, so vam še posebej pri srcu?  Lahko so likovni, kiparski ali glasbeni, literarnih ustvarjalci. Kaj je razlog za to priljubljenost?

SKM: Vsako zgodovinsko obdobje je ponudilo toliko izjemnih umetnikov in del, kje naj torej sploh začnem naštevati ali predstavljati svoje priljubljene umetnike? V svojem dolgem življenju sem videla in vzljubila veliko umetnin. V mladosti sem občudovala francoske impresionistične slikarje, rada pa sem imela tudi stare mojstre in moderno umetnost. Če sploh poslušam glasbo, potem ta vključuje najrazličnejše klasične skladatelje, toda moj najljubši zvok je tišina. Tudi moje literarne izbire zajemajo širok spekter tem in avtorjev. Med njimi so bili v moji mladosti številni avtorji znanstvene fantastike in fantazije ter evropski pisci leposlovja, predvsem eksistencialni pisci, kot sta Jean-Paul Sartre in Albert Camus. Zdaj večinoma berem sodobno in alternativno filozofijo ter ezoterične spise. Da bi se poglobili v razloge za te odločitve, bi potrebovali dolg diskurz.

FK: To je veliko vsega. Skozi študij sem vedno našel nove idole. Všeč so mi bili na primer velikani renesanse, kiparji kot je Michelangelo. Veliko berem tudi o sociologiji umetnosti, strokovnih delih o umetnosti, biografije, o umetnikih, kot so Henry Moore, ki ga zelo občudujem, pa tudi Rodina, Mayola in Arpa. Ta potreba po estetiki je očitno v meni že od mladosti. Tega se ne moreš naučiti. To imaš v sebi ali pa nimaš. Zanima me tudi arheologija in nekoč sem celo razmišljal, da bi postal arheolog. Berem razne knjige na to temo. Egipt in njegova kulturna dediščina me navdušujeta, tudi klasična antika. Pravkar sem ponovno prebral Schliemannovo knjigo. Skratka, rad raziskujem človeštvo in njegovo zgodovino. Zelo me zanimajo tiste preproste prazgodovinske freske v Sahari, ki so jih raziskovali francoski arheologi. Tudi prazgodovinski ljudje so bili abstraktno in estetsko na naši ravni, niso bili le preprosti, primitivni ljudje, kot jih radi prikazujemo. Glede glasbe mi je všeč madžarska in slovenska ljudska glasba. Kot vajenec sem pel v zboru. Ukvarjal sem se z madžarsko ljudsko glasbo in sem plesal v madžarski folklorni skupini. Moje zanimanje za literaturo vključuje knjige o duhovnosti in ezoteriki.

 

Je v Slovenji (in Jugoslaviji) bilo težko biti umetnik, je težje danes? Kaj so bile težave in prednosti določenih obdobij. Kaj pa v primerjavi s tujino?

FK:  Moram priznati, da so v Jugoslaviji bili svetli trenutki, umetniki so lažje prodajali svoja dela kot danes. Režim je podjetja spodbujal k nakupu umetnin za posebne dogodke. Umetniki so pogosto sodelovali pri arhitekturnih projektih. To so bili kiparji in slikarji, ki jim je bil režim najbolj naklonjen. Kamor koli so potovali, so Tito in drugi jugoslovanski politični veljaki nosili umetnine kot darilo. Slovenija je mlada država in nima razvitega trga in tradicije kot nekatere države v tujini. Profesionalni umetniki svoja dela težko prodajajo tudi zaradi velikega števila amaterjev, ki jim konkurirajo. Poleg tega ima umetnost danes drugačno vlogo kot nekoč in ljudje jo uporabljajo na drugačen način. Svetovni splet veliko prispeva k temu trendu.

SKM: Podpiram Ferijev odgovor na to vprašanje. Najine izkušnje na to temo v Sloveniji in Jugoslaviji so bile enake. Kako je s tujino, ne morem odgovoriti, saj je najina umetniška pot potekala v pravkar omenjenih državah.

 

Se vam je kdaj zgodilo, da ste prodali ali podarili sliko, kip, neko umetniško stvaritev, za katero ste pozneje obžalovali, da je niste obdržali? Koliko ste na svoje umetniške izdelke navezani ali pa sploh niste? Kako se torej odločite, kaj boste obdržali zase?

SKM: Ne spomnim se, da bi kdaj prodala ali podarila umetnino in potem to obžalovala. Kar je šlo, je šlo. Vendar so bili primeri, ko sem obdržala določene kose, ki bi jih lahko prodala, in kasneje dvomila o svoji odločitvi. Če nečesa res nisem želela prodati, sem stvaritev pospravila, torej umaknila pogledu, ali preprosto rekla, da jo nameravam obdržati. To so na splošno slike ali risbe, ki so mi še posebej všeč in jih dam na stran kot dediščino svojim otrokom in/ali vnukom.

FK: Ljubosumen si na svoje stvari, ampak če to pride v prave roke, potem si ponosen in veš, da je tvoja stvar tam, kjer jo spoštujejo. Kiparstvo je proces v mojim življenju, ki me bogati, vzdržuje mojo dušo. Zato imam rad, da so moji kipi okrog mene.

 

Katere ameriške lastnosti svoje žene ste se hitro nehote nalezli ali jo sprejeli, vzljubili?

FK: Nekatere navade, ki so zelo značilne za naš kraj in sem z njimi odraščal in živel, ali pa sem bil vanje prisiljen, sem se jim moral delno odpovedati in se prilagoditi njenemu organiziranemu življenju in širokemu pogledu na svet. V teh duhovnih knjigah, ki jih berem, piše, kako se znebiti nezdravih navad. To je lahko npr. sovraštvo ali karkoli drugega, kar bremeni psiho. To sem torej prevzel od nje, ta odnos do življenja. 

 

Katera slovenskomadžarska lastnost vašega moža vam je hitro padla v oči oziroma vas je presenetila ali pa bila le posebna, zanimiva? S čim je vaš mož pritegnil pozornost, da ste postali nanj pozorni in pozneje, ko sta postala par, da ste se odločili za velik korak, pot v Evropo, v takratno Jugoslavijo?

SKM: Odgovorila bom v obratni smeri vprašanj. V Evropi sem živela že pet let, preden sva se s Ferijem spoznala kot študenta na zagrebški likovni akademiji. Jaz sem bila na oddelku za slikanje, on na oddelku za kiparstvo, skupaj sva imela tečaj risanja. Takrat sem kadila in Feri je vedno poskušal priti do mene pred drugimi študenti, da bi mi prižgal cigareto. Feri je bil privlačen ter prijazen in bila sem navdušena nad njegovim talentom ter stopnjo njegovega umetniškega znanja in sposobnosti. Naučila sem se malo hrvaško. Začela sva hoditi. Zaradi bolezni sem se vrnila na Dunaj in končala študij na dunajski Akademiji za likovno umetnost, kjer sem študirala pred selitvijo v Jugoslavijo. S Ferijem sva ostala ves čas v stiku. Leta 1967 sva se poročila in ustalila v Jugoslaviji, v Lendavi. Njegovih madžarskih korenin sem se zares zavedela šele, ko sva se preselila v Lendavo. Ko ne znaš jezika, se veliko dejstev izgubi. Po kratkem potovanju v ZDA na obisk k moji družini smo se veseli vrnili domov.

 

Pišete še pesmi, še izdelujete voščilnice vsaj za prijatelje in jih potem odpošljete? Kakšno ustvarjanje vas trenutno veseli?

SKM: Ne pišem več veliko, si pa vsakih nekaj časa zapišem kakšno idejo in jo poskušam oblikovati v pesem. Še vedno izdelujem čestitke za družino in prijatelje, veliko manj, a bolj zapletene. Trenutno moj ustvarjalni čas zasedajo majhne risbe, večinoma kompozicije s peresom in barvnimi svinčniki.

 

Na kaj sta kot zakonca ponosna? Kaj vama je uspelo, kaj bi počela drugače, če bi okoliščine to dovoljevale?

SKM: Ponosna sem, da nama je uspelo zgraditi dober dom z ateljeji za najino ustvarjalnost in da sva vzgojila dva čudovita sinova. Da sva drug drugemu dala dovolj časa, svobode in podpore za uresničitev kariere v umetnosti. Da smo kljub kulturnim razlikam skupaj zdržali 57 let in da smo za svoja leta še vedno razmeroma dobrega zdravja. Nič ne bi moglo biti drugače, tudi če bi si želeli, in ne Feri ne jaz nisva nagnjena h "kaj če".

FK: Če bi lahko, bi vse ponovil. Mogoče pa bomo, kdo ve. Pravkar sem prebral zanimivo knjigo Ervina Lászla. Duh nekega človeka odraža duh drugega in ga pelje naprej, zato ta evolucija človeštva obstaja. Ponosen sem, da imam kljub svojim boemskim navadam urejeno življenje in lepo družino.

 

Katero modrost ali spoznanje bi delila z bralci Lindue glede na vajino umetniško bogato in ustvarjalno ter dogodkov polno življenje? Na kaj naj bomo pozorni ali česa naj ne pozabimo oziroma s čim naj se ne ukvarjamo?

SKM: Rekla bi: prevzemi odgovornost za svoja dejanja in misli; ne obtožuj drugih, če si nesrečen; Nikoli ne obupaj. Življenje je lepo!

FK: Vse bi delovalo drugače, če bi imeli ljudje več sočutja. Pozitivno energijo bi morali deliti drug z drugim. Ko sovražimo, trpimo sami.

Intervju pripravila: GABRIELA ZVER  

Objavljeno v:  Zakonca Király in njuna umetniška pot v tesni povezavi z edinstveno Lendavo. Lindua, 2024, letn. 18, št. 26, str. 23-33. 

Revija Lindua: https://www.kl-kl.si/lindua/