S svojim člankom želim vzpodbuditi razmišljanje o tem, kako bi lahko posodobili poučevanje književnosti v zadnjih dveh letnikih programa Gimnazije, da bi novo znanje bogatilo doživljajski svet dijakov in bi jih vzgajalo, usmerjalo ob porajajočih se moralnih in filozofskih vprašanjih. Tudi pri pouku književnosti vzgajamo, pri tem nam pomagajo teme književnih del. Ob zahtevah mature vsi (dijaki, učitelji, starši) včasih pozabimo, da književnost širi obzorja, da ni toliko pomembno, koliko faktografskih podatkov o delu ali avtorju ohranimo do izpitnih rokov, temveč to, kako ostati ali postati intelektualec, kako dojemati svet. Ponavadi se dijaki na pamet naučijo, kaj so tema, motiv, ideja in drugi pojmi, prvine nekega literarnega dela. Mogoče vse te pojme celo zares razumejo. Vprašanje pa je, kako razumejo simbole.
Kaj je zapisano v učnih načrtih za slovenščino in psihologijo
V učnem načrtu za predmet Slovenščina v poglavju Didaktična priporočila in medpredmetne povezave piše, da želijo prostoizbirna besedila prispevati k večji odprtosti učnega načrta. Tem besedilom je namenjenih do 20 ur v šolskem letu. Žal učitelji vemo, da ponavadi zanje zmanjka časa, ker ga moramo nameniti birokratsko-pedagoškemu delu, torej za ponavljanja pisnih preverjanj za oceno, pisanja poročil o nezadostnih ocenah pri pisnih nalogah, ustno preverjanje znanja, kajti danes ni toliko pomembno, kako kvalitetno in sodobno znaš poučevati, temveč da imaš urejeno birokracijo, torej učne priprave, delovne načrte in podobno krajo dragocenega ustvarjalnega časa. In kako je z medpredmetnimi korelacijami? V učnem načrtu za predmet Slovenščino zagotavljajo, da se predmet smiselno povezuje s sorodnimi humanističnimi predmeti (filozofija, zgodovina, sociologija, psihologija, umetnostna zgodovina, tuji jeziki). »Pri pouku književnosti so medpredmetne teme vključene v literarnozgodovinske preglede obdobij in slogov ter v splošna literarnoteoretična poglavja.« (UN Slovenščina 1997, str. 68)
Ob pregledu učnega načrta za predmet Psihologijo (70 ur) sem ugotovila, da dijaki ne spoznajo svetovno znanih psihoanalitikov 20. stoletja, kot so: Freud, Jung, Adler, Fromm idr. Psihoanaliza predstavlja zanimivo sopotnico literarne vede, saj je primerna za odkrivanje arhetipskih vzorcev velikih literarnih del, ki se ukvarjajo s človekovimi filozofskimi in moralnimi problemi. Toda prav tu ni korelacije med predmetoma. Brez poznavanja in razumevanja pojmov: arhetip, zavedno, nezavedno, sanje, nehotni spomin, kolektivno nezavedno ter pojavnih oblik simbola, dijaki ne morejo zares prepoznati in razumeti pomena simbolov.
S pojmom se prvič srečajo v prvem letniku, ko berejo v Kralju Ojdipu, da so Tebe kot ladja, ki tone v morju, nato se učijo o alegoriji pri Dantejevi Božanski komediji. Dijaki so mi povedali, da se med branjem teh knjig mučijo in da sami zelo težko kaj interpretirajo, torej tudi s pojmi, kot sta simbol in alegorija, nimajo kaj početi. Vse kaže, da je pravi čas za razumevanje simbolov v tretjem letniku, ko imajo dijaki za sabo 70 ur psihologije, a ob tem ni prave korelacije med predmetoma.
Prvič se pojavi beseda simbol, simbolizem v učnem načrtu za slovenščino pri snovi Evropska nova romantika, torej pri Baudelairu. Prav se mi zdi, da se začnemo z dijaki pogovarjati o simbolih v tretjem letniku, vendar Baudeairova pesem po mojih izkušnjah ni primerna za prvo seznanjanje dijakov z literarnim pojmom simbola. Ko se učimo o Cankarju, znajo vsi našteti simbole dela Na klancu ali pri Kostanju posebne sorte. Toda vse ostane pri suhoparnem naštevanju, o dijakovi samostojni analizi ni ne duha ne sluha, kar ne preseneča, saj ne poznajo sredstev, kako prepoznati simbol, ne vedo, kakšne so njegove pojavne oblike, lastnosti sploh. O pomenu tega pojma se jim začne svitati šele pri analizi Kovičevih, Zajčevih simbolov, kjer ponavadi dijake pripravim do tega, da mi sporočila pesmi, ključne pojme narišejo, da se osredotočijo na osebe, predmete. Takrat se začenjajo zavedati pomena barv, ki imajo psihološko in kulturno vrednost, in nekateri šele takrat zares razumejo, kaj je ekspresionističen slog. Nekateri se šele takrat lahko zavejo tudi pomena imen oseb v določenih proznih in dramski delih in jih znajo povezati s karakterno oznako. Veliko mi kot učitelju pomaga filozofija eksistencializma (predmet Filozofijo imajo dijaki žal šele v 4. letniku) v Camusovem in Sartrovem delu, tudi v Kafkovi Preobrazbi. To je še ena pomembna osnova za spoznavanje simbolov in možnosti njihove razlage, saj začnejo dijaki prav ob teh dveh avtorjih spoznavati, v kakšni podobi se lahko kaže nič, kaj je odtujenost, končno se morajo zamisliti nad smislom življenja, svojim bivanjem, svojo bitjo, s simboli in vrednotami družine, v kateri odraščajo, s svojimi osebnimi vrednotami in statusnimi simboli, ki jih reprezentirajo okolici, v kateri živijo.
Kako pomembna je korelacija med glasbenim, likovnim poukom in književnostjo?
Hiengovo delo Čudežni Feliks spada med prostorizbirna besedila in nudi dijakom 4. letnika možnost, da se posvetijo poskusu samostojnega prepoznovanja simbolov. Karakterizacija literarnih oseb je v tesni zvezi s simboli. Hieng vzpostavlja stik z bralcem in svojo literarno osebo preko sanj, spominov, razmišljanj, blodenja. V vseh teh procesih nastajajo simboli, ki nosijo s seboj veliko konotacij, evocirajo določene občutke. Vsa umetnost, najsi bo pesništvo ali likovno ali glasbeno ustvarjanje, je v jedru vedno simbolično izražanje. Koliko so pomembna sredstva drugih znanstvenih področij, spoznamo, če pregledamo intervjuje s Hiengom, iz katerih izvemo, da je na njegov lirični slog vplivalo poznavanje glasbe, na epičnega pa slikarstvo. Oba sloga mu je uspelo povezati s spoznanji psihologije, ki je ne moremo ločevati od družboslovnih ved. Sicer pa ne pozabimo, da pomeni aplikacija znanstvenih spoznanj psihologije na literaturo moderen pristop k interpretaciji literarnih del.
Kaj pridobi dijak, če zna prepoznavati simbole in razumeti svet simbolov?
Že Nietzsche je sporočil svetu, da je Bog mrtev. Ljudje se niso "osvobodili" le Boga/boga, temveč tudi praznoverja, a so s tem oropali sami sebe: nič več ni sveto in ni več skrivnosti. Kaj je pridobil s tem sodobni človek? Bolj ko znanstveno razumevanje narašča, bolj nečloveški postaja svet – sami sebe smo pahnili v nemilost psihičnega podzemlja. Razpadli sta moralna in duhovna tradicija. Za zmedo plačujemo tako, da živimo v odtujenosti, v praznini in zdolgočasenosti.
Otroci s starši nimajo več pravih odnosov, ni več zaupanja, starši jim več ne predstavljajo nekega smerokaza v življenju, ne morejo jim več nuditi moralnega in etičnega kompasa, zato postajajo otroci narciosoidni in to, kar jim v življenju manjka, nadomeščajo s predmeti, ki jim jih starši seveda kupijo. Ti predmeti pa so v vlogi fetišev, so statusni simboli (avtomobili, mobilni telefoni, oblačila znanih blagovnih znamk). Prav na tem mestu je pomembno, da uporabijo znanje, ki so ga pridobili, ko so se pogovarjali pri književnosti o eksistencializmu in o simbolih.
Celota našega ožjega ali širšega življenja torej razpada, ljudje smo žrtve tega razpada in tudi lastne nesposobnosti, zato dandanes prihaja do globalizacije: majhne države ukinjajo svoje meje, združujejo se v večje, podjetja želijo funkcionirati kot "družine", da bi tako bolje služile in bi ustvarile občutek pripadnosti neki skupini – družini, npr. družina kozmetičnih izdelkov Amway ipd. Če torej ni več prave družine, ki smo jo poznali iz prejšnjih stoletij, je treba poiskati nove oblike. Ta svet brez meril in okvirov je sicer svoboden, vendar prav zaradi tega zelo zgubljen svet.
Prav zaradi tega bi morali vsaj gimnazijcem, ki bi bili sposobni razumeti to učno snov, ponuditi možnost kvalitetnega spoznavanja simbolov in vsaj bežen, laičen pogled v freudovo, jungovo šolo, v psihoanalizo sploh. Morda bo to uresničljivo, ko se bodo tega bolj zavedli v akademskih krogih in nam pomagali, da bodo predstavljeni pojmi našli pot v učne načrte (vsaj) za psihologijo, morda tudi slovenščino.
mag. Gabriela Zver
Komentarji
Objavite komentar