Besede, besede, besede ...

Zanimivi izsledki ankete med starši in dijaki; med drugim so dijaki starše in nas presenetili s svojo zrelostjo

V prvi številki letošnji Šolskih razgledov je Barbara Kovač napisala članek Učitelj ne more biti kdor koli. Naslov sporoča veliko, ob njem bi se moral zamisliti vsakdo, ki je šel študirat na pedagoško smer, ker drugje ni bilo prostih mest, vse do tistih, ki so karieristi, in tistih, ki ne znajo ohraniti profesionalnega odnosa v poklicu. Vseeno upam, da si je večina izbrala poklic iz ljubezni do poučevanja in dela z mladimi.

Veliko učiteljev je zelo predanih svojemu poklicu, nekateri celo žrtvujejo svoje zdravje, a kljub temu v svetu individualizma, tekmovalnosti, potrošništva ne morejo priti do izraza, sploh pa ne v svetu, v katerem še malokdo misli s svojo glavo, zna pa kimati. Odrasli v tem članku predstavljajo učitelje, starše, vodstvo. Imeti rad otroka ne pomeni, da mu daš vso svobodo, da ga zavaruješ pred vsemi razočaranji, ki si jih morda doživel tudi sam. Treba je nekajkrat pasti, da postaneš močnejša osebnost, da se kaj naučiš. Na nepravi način zaščiteni otroci bodo prikrajšani za pomembne izkušnje, vzeli jim bomo občutek za odgovornost in kaznovali jih bomo s tem, da bodo za vedno ostali otroci, ki niso sposobni odrasti – zaradi nas.

So to izjave iz trte izvite? Ne. So plod raziskave profesoric in profesorja na Dvojezični srednji šoli v Lendavi (A. Feher, K. Ferenc, Z. Gergar, L. Horvat, H. László, K. Sobočan, S. Šamu in E. Tóth, mag. G. Zver) in gotovo v precejšnji meri veljajo za vso Slovenijo. Ob vpeljavi NMS-jev in pred vpeljavo PUZ-ov (programski učiteljski zbor) smo se profesorji, ki učimo v gimnazijskem programu in v programih Ekonomski tehnik in Strojni tehnik, ukvarjali z vprašanjem Kakšen vpliv imata informativno preverjanje in preverjanje za oceno na odgovornost dijakov?

S sprotnim učenjem do večje odgovornosti

Kaj smo želeli doseči? Dijaki naj bi s sprotnim učenjem pokazali večjo odgovornost, na informativno preverjanje znanja bi večkrat prišli bolje pripravljeni. Uspehi pri preverjanju za oceno bi bili posledično boljši. S starši naj bi poskušali najti skupni jezik, saj oboji stojimo na istem bregu. Vedno več sodelavcev naj bi se držalo dogovorjenih pravil, znanje naj bi bilo bolj cenjeno.

Rešitev: delavnice z vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa (dijaki, učitelji, starši). Anketirali smo 69 dijakov gimnazijskega programa in 29 dijakov programov Ekonomski tehnik in Strojni tehnik, ki smo jih prav tako uvrstili v raziskavo, vendar smo se z njimi ukvarjali posebej, saj ima vsak program svoje posebnosti, ki se kažejo v odnosu do odgovornosti. Na podlagi zbranih podatkov, spoznanj in potrjenih dejstev smo poskušali naše poznavanje še dodatno poglobiti z delavnicami in omizjem v obeh programih. Obojim smo najprej predstavili bistvene ugotovitve iz njihovih odgovorov v anketi, vendar pri tem nismo ničesar komentirali. Sledile so delavnice z dijaki: najprej posamično, nato v dvojicah, četvericah in na koncu omizje.

V delavnicah dijaki ne sodelujejo z najljubšimi sošolci, temveč smo jih učitelji s svojim načinom (barvni listi in številke) naključno oblikovali v delovne skupine.

Sprva zadržani, potem navdušeni

Dijaki so bili v prvi fazi zadržani, več kot je bilo udeležencev v njihovih skupinah, bolj vroče so postajale razprave. Dijaki so delavnice zapustili navdušeni, ni jih motilo, da so ostali po pouku na šoli, saj so končno lahko govorili o sebi, svojih težavah, želji po spremembah. Čutili so, da so lahko koristni in da s tem delajo zase.

Po uspešnih delavnicah z dijaki smo se odločili, da bomo izpeljali še delavnice s starši, in sicer po istem načelu kot z dijaki. Številni starši so se odzvali povabilu. Tudi njim smo dali navedene trditve in smo jih s pomočjo barvnih listo in številk oblikovali v delovne skupine, ki so začete najprej z delom v dvojicah, nato četvericah, delo pa so končale z oblikovanjem enotnega mnenja vseh udeleženih staršev.

Po njihovem poročanju in po oblikovanju skupnih stališč, ki služijo kot poročilo njihovim otrokom, smo staršem pokazali zbrane odgovore njihovih otrok, ki so se nanašali seveda na iste trditve, ugotovitve iz ankete.

S tem smo starše soočili z odgovori, ki kar kličejo po tem, da bi jim odrasli postavili meje, da jim ne bi dajali nepotrebne potuhe, da ne bi bili do njih zaščitniški.

Učitelji na starše nismo vplivali s svojim mnenjem, ničesar nismo komentirali. Starši so svoja videnja z veseljem razlagali drug drugemu in nam, mi pa smo jim samo postavili zrcalo, odgovore njihovih otrok. S tem smo se ognili temu, da kdorkoli komu pridigal. Tega si nihče ne želi. Delavnice smo sklenili z ugotovitvijo, da stojimo vsi na istem bregu in si ne smemo biti nasprotniki, saj imamo isto željo: čim večji uspeh naših dijakov (otrok).

Starši pričakujejo od učiteljev sistematično preverjanje domačih nalog tako pri gimnazijcih kot ekonomistih/strojnikih. Domače naloge seveda veliko pripomorejo k sprotnemu učenju in k utrjevanju učne snovi, vendar je težko vsakič pregledati vse naloge, saj pri tem zgubimo preveč časa, ki bi ga morali nameniti spoznavanju nove učne snovi. Prav tako zmanjka potem časa za utrjevanje znanja po sklopih, pred pisnim preverjanjem za oceno ipd. Poleg tega mora učitelj še spraševati, morda ponavljati kakšno preverjanje znanja … Pri tem je pod velikim pritiskom tako učitelj kot dijak in spet je vprašljiva dijakov odgovornost. Dijak naj bi opravil svoje obveznosti zato, ker naj bi se zavedal svoje odgovornosti do dela, do tega, da sam pripomore k svoji uspešnosti, ne da bi ga učitelj moral ves čas opozarjati.

V korist dijaki in podjetju

V delavnicah z dijaki ekonomisti/strojniki smo ugotovili, da si želijo  dijaki čim več praktično delati, se učiti v praksi, želijo si pridobiti izkušnje, ki bi jim pozne je v življenju omogočile lažji vstop v pravo delovno razmerje.  To bi bilo možno uresničiti le, če bi podjetja imela do tega interes. Kot vemo, so dijaki ponavadi na praksi prepuščeni bolj ali manj sami sebi oziroma rutinskemu delu, saj so zaposleni preobremenjeni s svojim delom in »nimajo koristi«  od tega, da se ukvarjajo z morebitnim prihodnjim kadrom. Stanje je kontroverzno, tu bib ilo treba nekaj spremeniti. Praksa bi morala biti učinkovitejša, opravljeno delo pa v korist dijaku in podjetju.

Prišli smo do še ene pomembne ugotovitve glede informativnega preverjanja: opravimo ga vsaj tri do štiri ure pred ocenjevanjem in pogosteje.

Dijaki so s svoj zrelostjo presenetili nas in starše. Pokazali so nam, da znajo biti pošteni in se strinjajo s pravili za popravljanje NMS-jev (bilo je pred vpeljavo PUZ-ov). Predlagali so dve možnosti za popravljanje ocen in opozorili, naj se pri tem vsi učitelji držijo istega števila možnosti popravljanja. To je zelo pomembne dokaz, da prav tu odrasli največkrat pademo: učitelji prehitro popustimo pod pritiskom moledovanj dijakov za novimi možnostmi, prav tako pod pritiskom nekaterih preveč zaščitniških staršev. Seveda mora učitelja ob tem podpirati vodstvo šole. Če tega ni, učitelj pade, z njim pa vsi udeleženci predstavljenega procesa.

Preveč časa za birokracijo, premalo za dijake

Težko bo spremeniti takšne starše, saj jih po svoje podpirajo vsi pravilniki v šolstvu, ki ponujajo skupek možnosti pritožb na ocene. Enako težko bo doseči dogovor s celotnim učiteljskim zborom, ki naj bi sprejel in zaživel z dvema možnostma popravljanja v vseh programih, čeprav se pri PUZ-u po Sloveniji kažejo premiki, seveda z namenom, da bi, če se le da, vsi dijaki uspešno končali izobraževanje v srednješolskih programih. Ugotovili smo, da se preveč ukvarjamo s formalnostmi, s pretirano veliko projekti. Hkrati pa nimamo javnih stališč in se ne pogovarjamo dovolj o dijakih, ker zanje zmanjka časa, saj se preveč posvečamo splošnim organizacijskim zadevam in birokraciji. In če se v šolstvu ne bo nič premaknilo, če učitelj ob opevani navidezni avtonomiji ne bodo dobili tudi sami ustrezen pravne podpore, bodo spet ostale le besede kot v popevki Mine in Alberta Lupa: Parole, parole, parole … 

Članek je bil objavljen v Šolskih razgledih (2009), klikni na sliko.  

Besede, besede, besede ... Šolski razgledi, 2009, LX, št.11, str. 11