Nekaj kratkih odlomkov iz slovenskega prevoda Obrežja spomina (v izvirniku A Memória-part)

vir: KUKORELLY, Endre. Obrežje spomina, (Nova obzorja, 151). Maribor: Obzorja, 1998. 117 str. Prevedla Gabriela Zver. 

ODLOMEK, str. 15

-------  F  ------------------------------------------

V. Vzajemni zaimek

Našel sem si kotiček. Je pravcati majhen kotiček, vse življenje sem si iskal nekakšen kotiček, in ta je prav tak, kakršnega sem iskal. Je preprost kotiček, ljubka deželica, kamor se ob večerih človek napoti iz viharnega življenja.

Imam kotiček, končno. Našel sem ga. Naj živi.

Hura.

Končano je.

In še v pravem času sem ga našel, saj sem se že malce bal.

Devetnajsto šestdesetega sem imel nazadnje kotiček. Šel sem na podstrešje, tam sem se sprostil. Kotiček je bil prašen. Takrat je umrl dedek.

Ni prinesel več čokolade Zsuzsi.

Zmeraj je nosil Zsuzsi, ko je prihajal proti domu.

Šušljal je z njo v žepu. Prišel je, šušljal.

Zsuzsi je bila v celofanu, zato je šumela. No, kaj sem prinesel? Kaj. Preprosto je bilo ugotoviti, kaj. Zsuzsi je prinesel.

Zsuzsi si prinesel. Zsuzsi si prinesel, dedek.

Sedaj je pa umrl. Oziroma takrat, tiste dni, devetnajststo šestdesetega.

Nisem smel na podstrešje, h kotičku. Baje je bil umazan.

VI.

Zelo uživam v mletju.  Le mlel bi, če se le da, skozi življenje.

Meljem z navdušenjem.

Dolgo sploh nisem imel mlinčka, družina brez mlinčka! Huhh!

Takrat sem vedno hodil k teti Maci, da bi lahko vsaj gledal mlinček. Orehovega ali mesnega, vendar tudi teta Maci ni dovolila, da bi mlel. Doma sem pa nepretrgoma mlel svinčnike, se pravi, šilil, in kakorkoli sem se zadrževal, sem porabil dnevno enega ali dva svinčnika. Vendar to ni bilo nič, le svinčnik, ne meso. Svinčnik ni meso. Le svinčnik.

Mletje svinčnikov je bilo nadomestno dejanje. Nadomestilo. Nesrečen sem bil, žalosten pionir.

Danes že imam mlinček.

Več mlinčkov imam, oziroma neznansko veliko. Oziroma imam le en mlinček. Navdušeno meljem z njimi, oziroma rad bi mlel.

Oziroma mlel sem, vendar sem že vse zmlel. Huhh! Pa sem se trudil mleti počasi, vendar zaman počasi, če moram zanesljivo.

Sedaj bom mlel mlinčke.

 E. Kukokrelly: Obrežje spomina, str. 15-16.

ODLOMEK, str. 74

-------  R  ------------------------------------------

Le postopa tam, in me gleda. Z ene noge se počasi prevesi na drugo. Kot nekdo, ki se maje na plesu v maskah. Velika okrepčevalnica v bolnišnici, sladkobni vonji, kava, uspavanje. Med vonji se ne da izbirati. Kava in razkužilno sredstvo. Majati se v vonju kave.

Govori o neki ljubezni. Na sebi ima le haljo, s prve ji lahko sežeš noter. Tako stoji tu poleg postelje, tako se je postavila sem. Malce počakam. Čakam še, in še, in zdaj. Usta ima strogo zaprta. Kakor pridem vedno više, in nato lepo porinem navzgor prst, ona pa počene, zdrsne na kamen. Oči zaprte. Počasi, tisto je že skorajda udvorljivo, počasi ji potisnem nazvdol glavo. Na zatilju ji primem skupaj lase. Komajda se upira. Pravzaprav se sploh ne upira. Ne upre se. Ve, da se sedaj ni mogoče upreti. Posankam jo po celi trebušni steni. Oči odprte, celo niti ne mežika. Ne da se vedeti, koliko ji je to všeč. Mrzla ima usta in nos, oči so vlažne. Za slovo mahnem po njej. Nekaj časa še tam postopa, vendar ne pogledam tja.

 E. Kukokrelly: Obrežje spomina, str. 74

 

 ODLOMEK, str. 82

-------  T  ------------------------------------------

LXX.

Če kaj pišem, sem napisal, berem, gledam, medtem vmes zmagoslavno žvižgam, in verjetno kažem zadovoljen obraz. Takrat očitno tako izgledam kot vol.

Dokaj neprijetno.

Še dobro, da poredkoma pišem, kajti v pamet mi ne šine nič dobrega, in tako nimam priložnosti kazati podobe vola. Če pa, bog ne daj, kljub vsemu nekaj pišem in kažem zgoraj omenjeni obraz; na srečo se to ne da videti, ker sem kadar pišem ponavadi sam. Saj sam pišem.

Morebiti lahko le sam sebe vidim kot vola, če se po pisanju pogledam v ogledalo.

Ampak tudi to je res, čemu naj bi ravno takrat pogledal v ogledalo.

Čemu.

Sploh pa tam ni ogledala. Navsezadnje ne pišem v kopalnici.

Če le. Če le zato ne tam, da se ne bi opazoval, če res ne kažem volastega obraza zaradi zadovoljstva. Ali pa ne. Da, ali pa ne.

Vendar na žalost, da.

Lahko se zgodi, da recimo grem v predsobo, kjer je tudi ogledalo.Vendar takrat naj mi je prav, sam sem si kriv.

Vsaj en pogled, da vidim, kaj naredi književnost.

 E. Kukokrelly: Obrežje spomina, str. 83

 

Odlomki iz knjige Obrežje spomina so bili predstavljeni tudi v radijski oddaji: